Jedro

Tožniku ni mogoče očitati soodgovornosti za škodo, ki jo je utrpel, ker je zapeljal na del vozišča, ki ga je odnesel plaz, saj ni ravnal neskrbno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da je toženka odškodninsko odgovorna še za nadaljnjih 30 % škode, nastale tožniku v škodnem dogodku z dne 11.5.2006. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je toženka za škodni dogodek z dne 11.5.2006 odgovorna do 70%, tožnik pa do 30%.

Tožnik s pravočasno pritožbo izpodbija del sodbe, s katerim je ugotovljena njegova odgovornost za škodo, nastalo v škodnem dogodku. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter zmotne uporabe materialnega prava. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Toženka odgovora na gornjo pritožbo ni podala, stranski intervenient pa se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je prvo sodišče ugotovilo, da nezavarovana poškodba vozišča pomeni nedopustno stanje. Toženka je ugovarjala, da je tožnik odgovoren za nastanek prometne nezgode, ker svoje vožnje ni prilagodil razmeram na cesti, ker je vedel, da je cesta poškodovana zaradi plazu, saj je prebival v bližini.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da je bilo vozišče poškodovano v tolikšni meri, da povprečen voznik po tem, ko bi zapeljal na poškodovani del vozišča, ne bi imel več tehničnih možnosti obdržati vozilo na vozišču, da je povprečen voznik lahko poškodovani del vozišča zaznal na razdalji 7,1 m, da bi se lahko pred pričetkom poškodb ustavil, če bi peljal do 20 km/h, ter da bi se lahko poškodovanemu delu vozišča izognil,če bi peljal tik ob desnem robu vozišča, da je tožnik vozil s hitrostjo 28 km/h, da tožnik ni vozil skrajno desno.

Pritožba se protivi odločitvi prvega sodišča, ki je sledilo ugovoru toženke, ker je ugotovilo, da bi tožnik zagotovo lahko preprečil nesrečo, v kolikor bi peljal s primerno hitrostjo do 20 km/h in skrajno desno. Trdi, da prvo sodišče ni pravilno ovrednotilo ravnanja tožnika, saj je ta kot voznik upravičeno pričakoval, da na cesti ne bo ovir, Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti gornjih pritožbenih navedb je v prvem odstavku 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po tem pravilu se odgovorna oseba, za katero veljajo splošna pravila o neposlovni odškodninski odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom (131. člen OZ), razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer.

Zavarovanka toženke je oseba, odgovorna za zagotavljanje usposobljenosti cest za varen in neoviran promet v okviru obvezne gospodarske javne službe. Je torej močnejši udeleženec škodnega dogodka, ki je dolžan predvideti tudi nepremišljena, lahkomiselna in neodgovorna ravnanja. Teorija rizika, ki se je razvila prav zaradi takšnih neenakopravnih razmerij, zahteva, da močnejši nosi večje breme odgovornosti in posledično temu tudi škode. Zato se zanjo preprečljivost škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne (profesionalne) skrbnosti. Oškodovančevo ravnanje in s tem soodgovornost pa presoja ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti. Pri tem gre posebej pojasniti, da vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. To ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja. Presoja običajne (neprofesionalne) skrbnosti, s kakršno je moral ravnati tožnik kot voznik, izhaja iz vrednotenja, ali bi bil povprečen razumen človek v enakih okoliščinah, v kakršnih se je pripetil škodni dogodek, sposoben predvideti, da bo njegovo ravnanje povzročilo negativno posledico.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je zavarovanka toženke vedela, da cesta ni bila vzdrževana tako, da bi bil mogoč po njej varen promet, saj del vozišča zaradi plazu ni bil uporaben, ter da ni poskrbela za zavarovanje kritičnega dela ceste (5. in 61. člen v času nezgode veljavnega Zakona o javnih cestah)2 Uradni list RS, št. 29/1977, 18/2002, 50/2002-Odl. US, 110/2002-ZGO-1, 126/2003- ZDARS-A, 131/2004-Odl. US, 92/2005. .

Za presojo odgovornosti ravnanja tožnika kot voznika v prometni nesreči udeleženega vozila so pomembni v času prometne nezgode veljavni cestnoprometni predpisi. Po določbi prvega in drugega odstavka 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1)3 Uradni list RS, št. 83/2004, 35/2005, 67/2005– Odl. US, 69/2005, 76/2005 – ZDCOPMD, 108/2005. mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Hitrost in način vožnje mora prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem. Po tretjem odstavku 25. člena ZVCP-1 pa mora voznik na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov, voziti vozniki po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njegovega roba, da poteka promet varno in neovirano. Glede na to, da je bil del ceste zaradi poškodb vozišča popolnoma neuporaben za promet, pa velja izpostaviti še določbo drugega odstavka 2. člena ZVCP-1, po kateri sme udeleženec v prometu pričakovati, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa in tisti, ki so dolžni skrbeti za ceste in prometno ureditev na cestah, ravnali v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa in predpisi o javnih cestah.

Res je, da tožnikova hitrost glede na poškodovano vozišče ni bila primerna. Res je tudi, da tožnikova vožnja po desni strani vozišča ni potekala tako blizu desnega roba, da bi lahko promet v nadaljevanju ovinka zaradi poškodbe na vozišču potekal varno. Vendar je prvo sodišče ugotovilo, da bi se bilo moč poškodovanemu delu vozišča izogniti le z vožnjo do 20 km/h in tik ob desnem robu vozišča (oziroma, kot je natančneje pojasnil izvedenec, z vožnjo z desnimi kolesi po robu vozišča). Zato se ob dejstvu, da je bila hitrost omejena na 90 km/h, da ni bilo kakšnih opozoril, da je vozišče poškodovano, izkaže, da povprečen razumen človek, tudi v kolikor ve, da je cesta poškodovana zaradi plazu, ni sposoben predvideti, da bo v primeru, v kolikor bo pri vožnji skozi ovinek vozil ob desnem robu vozišča in s hitrostjo 28 km/h, na izteku ovinka z vozilom zapeljal v poškodovani del ceste. Ker ravnanje tožnika tako nima znakov neskrbnega ravnanja, tudi predpostavka za razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe ni izpolnjena.

Ker se je tako ob pravilni uporabi materialnega prava izkazalo, da je podana celotna odgovornost tožene stranke za škodo, nastalo tožniku zaradi prometne nezgode, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, ter sodbo prvo stopnje v izpodbijanem delu spremeniti tako, da je toženka dogovorna tudi za nadaljnjih 30 % tožnikove škode (peta alineja 358. člena ZPP).

Ker je odločitev o stroških od odločbe o glavni stvari, bo tudi o stroških tega pritožbenega postopka odločeno v končni odločbi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 163. členom ZPP).