Jedro

Če predlagani dokaz za obrambo ne more biti uspešen, ga sodišče utemeljeno zavrne.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni F. V. je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je v ponovljenem sojenju z uvodoma navedeno sodbo obsojenega F. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu za to kaznivo dejanje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo eno leto, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je pritožbo (obsojenčeve zagovornice) zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčeva zagovornica je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče drugostopenjsko sodbo „spremeni in izreče razveljavitev prvostopne sodbe in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču“, podrejeno pa še, da „drugostopno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno pritožbeno odločanje pritožbenemu sodišču, ki naj v ponovljenem postopku pritožbi zoper prvostopno sodbo ugodi in obdolženega oprosti obtožbe“.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zagovornica pri absolutnih bistvenih kršitvah kazenskega postopka kritizira dokazno oceno sodišča, s čimer uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Po stališču vrhovne državne tožilke ponarejena listina ne predstavlja nedovoljenega dokaza zgolj zato, ker je policist ni zasegel oškodovancu in mu izdal potrdila o zasegu predmetov. Sodišče je z drugimi dokaznimi sredstvi ugotovilo izvor in istovetnost dokumenta. S pridobitvijo ponarejene listine obdolžencu niso bile kršene njegove ustavne pravice in svoboščine, z listino se je v postopku seznanil, se o njej izrekel, dokazno oceno o listini je sprejelo tudi sodišče. Slednje je v sodbi navedlo tudi prepričljive razloge, zakaj ni ugodilo predlogu obrambe za postavitev izvedenca kriminalistično tehnične stroke. Sodišči sta presodili vsa odločilna dejstva, zato vrhovna državna tožilka meni, da zatrjevane kršitve niso podane, ter predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčeva zagovornica v pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S tem v zvezi vložnica navaja, da listina, ki naj bi bila ponarejena (v spisu je označena z listovno številko 7, gre za potrdilo o prijavi začasnega prebivališča), N. S. nikoli ni bila zasežena, čeprav je zaseg take listine, ki predstavlja materialni dokaz, zaradi zagotovitve zakonitosti kazenskega postopka obvezen. Opustitev zasega listine ni zgolj formalna napaka, temveč gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Zaradi opustitve zasega listine, s katero naj bi bilo storjeno očitano kaznivo dejanje, ni dokaza, katera listina je sploh v spisu, zato je treba tako listino izločiti.

6. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Do take kršitve, ki jo je vložnica uveljavljala med postopkom pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, sta se opredelili sodišči prve (sodba, stran 4) in druge stopnje (sodba, stran 4). Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči obrazložili, da se v sodnem spisu nahaja listina - ponaredek, ki jo je obsojenec izročil N. S., slednji pa jo je v Mariboru izročil policistu J. F. Ta v nasprotju z določbo 220. člena ZKP listine resda ni zasegel, vendar gre pri tem za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj taka listina ne predstavlja nezakonitega dokaza v smislu 83. člena ZKP. N. S. je listino prostovoljno, brez prisile in na lastno željo predal policiji, zato se za zaseg listine ne zahtevajo nikakršni posebni pogoji, temveč gre le za formalno pomanjkljivost v predkazenskem postopku, ki ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost prvostopenjske sodbe. Zgolj dejstvo, da listina N. S. ni bila formalno zasežena, ne pomeni, da predstavlja dokaz, na katerega se sodba po določbah kazenskega postopka ne more opirati.

7. Taki razlogi sodišč nižje stopnje so logični in razumno utemeljeni. Sodišče prve stopnje je obrazložilo (sodba, stran 6 in 7), da je N. S. ponarejeno potrdilo ob preverjanju na Postaji prometne policije Maribor, ali ga je obsojenec kot delodajalec resnično prijavil na novem naslovu začasnega prebivališča, tam zaposlenemu policistu J. F. izročil ponarejeno potrdilo, ki ga je dobil od obsojenca. Policist F. je ugotovil, da je N. S. še vedno prijavljen na naslovu prejšnjega začasnega prebivališča, vendar slednjemu ni izdal potrdila o zasegu predmetov, je pa o dogodku sestavil uradni zaznamek z dne 9. 12. 2009 ter je ponarejeno potrdilo poslal v nadaljnje preverjanje in obravnavo na pristojno Policijsko postajo v Slovenskih Konjicah. Sodišče je ugotovilo tudi, da so policisti ves čas razpolagali samo z enim potrdilom, in sicer s tistim, ki ga je N. S. v Mariboru izročil policistu F. V obravnavanem primeru N. S. policiji niti še ni naznanil kaznivega dejanja (kazensko ovadbo je na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin sestavila in vložila šele Policijska postaja Slovenske Konjice) in je policiji sam po lastni volji izročil ponarejeno potrdilo o prijavi začasnega prebivališča, ki ga je pred tem prejel od obsojenca. V taki procesni situaciji, ko je N. S. po lastni volji izročil omenjeno listino policiji, policist Postaje prometne policije Maribor ponarejene listine sploh ni zasegel, zaradi česar mu tudi ni bilo treba izdati potrdila o zasegu predmetov. S tem ni podana zatrjevana kršitev določb 220. člena ZKP. Omenjena ponarejena listina pa tudi ne predstavlja nedovoljenega dokaza, saj ni bila pridobljena s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vložnica, ki niti ne zatrjuje, da bi bila kršena katera od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, z izražanjem dvoma, da je še vedno nejasno, kako se je ta listina sploh znašla v sodnem spisu, nasprotovanjem dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, izhajanjem iz obsojenčevega zagovora, podajanjem analize izpovedb prič, predstavljanjem lastnega pogleda na obravnavani primer ter podajanjem lastne dokazne ocene pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vložnica uveljavlja kršitev pravice do obrambe z navajanjem, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za pridobitev izvedenskega mnenja izvedenca „kriminalistično forenzične“ stroke. Po vložničinem zatrjevanju obsojenec N. S. ni izročil nobenega potrdila, zato je le z omenjenim izvedencem mogoče dokazati, da med ponarejeno listino in obsojencem ni prišlo do stika, zaradi česar na listini ne morejo biti obsojenčevi sledovi, razen v delu, ko je listino prijel na sodišču. Obsojenec drugače kot z omenjenim izvedencem ne more dokazati, da omenjene listine ni uporabil. 9. Vrhovno sodišče je v številnih sodbah (na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in mnogih drugih) že obrazložilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Poleg tega je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 14/2010 z dne 1. 4. 2010 obrazložilo še, da obdolženčeva pravica do predlaganja dokazov ni absolutna in da bo sodišče zavrnilo dokaz v primerih, če je očitno, da ne more biti uspešen, na primer dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, ali dokaz za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano (pri čemer se praviloma ne bo smelo spustiti v vnaprejšnjo dokazno oceno), ali ko bo ocenilo, da je bil dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja (na primer dokazovanje z velikim številom prič in podobno). Prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja se ne sme končati v kršenju obdolženčeve ustavne pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan.

10. Obsojenčeva zagovornica je predlog za pridobitev izvedenskega mnenja, ki bi ga izdelal izvedenec za „forenzične kriminalistično tehnične preiskave“, podala že v prvem sojenju (na naroku za glavno obravnavo z dne 29. 2. 2012, pri njem pa je vztrajala tudi v ponovnem sojenju). Dokazni predlog je obrazložila tako, da bi izvedenec lahko podal mnenje o kontaktnih sledovih med (takrat še) obdolžencem in listino, glede katere se obdolžencu očita, da jo je uporabil kot pravo. Ob tem je še navedla, da obdolženec vztraja, da listine ni ponaredil ali je uporabil kot prave in da jo je prvič videl šele na policiji, pa še to le kopijo listine. Glede na izpovedbo N. S. obramba po zagovorničinem stališču drugače kot z omenjenim izvedencem ne more dokazati, da obdolženec ponarejene listine ni izročil tej priči. 11. Sodišče prve stopnje (sodba, stran 4) je tak dokazni predlog obrambe zavrnilo z obrazložitvijo, da je verjetnost, da bi bilo mogoče po tolikšnem času na potrdilu razbrati kake sledi, majhna, da je potrdilo imelo v rokah več oseb, pa tudi obdolženec je sam v zagovoru navedel, da je imel „originalni“ izvod potrdila v rokah na sodišču, v fotokopiji pa ga je videl na policiji, zato so na njem zagotovo obdolženčevi odtisi. Sodišče druge stopnje (sodba, stran 4 in 5) je takim razlogom prvostopenjskega sodišča pritrdilo in še navedlo, da predlagani dokaz ni potreben, saj ni izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja oziroma da po več kot petih letih, odkar se potrdilo nezavarovano nahaja v spisu, ni nobene realne verjetnosti, da bi bila s strani obrambe predlagana preiskava dokazno relevantna.

12. Taki razlogi nižjih sodišč so logični in razumno utemeljeni ter ne predstavljajo vnaprejšnje ocene dokaza, kot zatrjuje vložnica. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je predlagani dokaz glede na opis kaznivega dejanja, iz katerega izhaja, da je obsojenec N. S. izročil ponarejeno potrdilo o prijavi začasnega prebivališča, sicer materialno pravno relevanten, obramba pa, kot že rečeno, ni izkazala verjetnosti, da bo tak dokaz uspešen. Po določbi devetega odstavka 148. člena ZKP policija kazenski ovadbi priloži tudi predmete in drugo gradivo, ki utegne biti koristno za uspešno izvedbo postopka, ter jih posreduje državnemu tožilstvu. Materialni dokaz je namreč v veliko primerih nepogrešljivo sredstvo za uspešen in pošten sodni postopek, saj med drugim omogoča dokazovanje njegove povezave s storilcem kaznivega dejanja. Materialni dokazi morajo ostati nespremenjeni od zavarovanja na kraju dejanja do njihove predložitve sodišču, dovoljene so le spremembe zaradi forenzičnih preiskav in običajnega poteka časa, dokumentirano pa mora biti tudi vse dogajanje z dokazom (tako Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 371/2008 z dne 4. 12. 2008). Po ugotovitvah nižjih sodišč se ponarejeno potrdilo že ves čas (v sodni spis je bilo vloženo skupaj z obtožnim predlogom z dne 26. 7. 2010) nahaja v spisu nezavarovano, v rokah pa ga je imelo več oseb, vključno z obsojencem, ki je bil z njim v stiku tudi na sodišču. Ob takih okoliščinah primera je po presoji Vrhovnega sodišča očitno, da predlagani dokaz z izvedencem forenzične stroke za obrambo ne more biti uspešen, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo omenjeni dokazni predlog. S tem ni podana zatrjevana kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

13. Vložnica ne more uspeti z navedbami, da je sodišče nepravilno povzelo izvedene dokaze; da je sodišče v dvomu glede ponarejenega potrdila; da v spisu ni materialnega dokaza, da je prav listina, v spisu označena z listovno številko 7, predmet kaznivega dejanja, česar tudi priča J. F. ni potrdil; da je sodišče le deloma povzelo izpovedbo N. S.; da ni dokazano, da je policist F. ponarejeno potrdilo izročil Policijski postaji Slovenske Konjice, saj to ni zabeleženo v njegovem uradnem zaznamku; da obsojenec ni imel nobenega motiva za storitev očitanega kaznivega dejanja; ter da je obsojenec prepričljivo povedal, da očitanega dejanja ni storil. Na tak način vložnica pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podaja lastne dokazne zaključke, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zaradi presoje, da ponarejeno potrdilo ne predstavlja nedovoljenega dokaza, so vložničine navedbe o tem, da se je prvostopenjska sodnica seznanila z nedovoljenim dokazom, zaradi česar bi se morala izločiti (2. točka drugega odstavka 39. člena ZKP), pravno nerelevantne. Očitka o nezakonitosti izrečene kazni, ki naj bi bila pretirano visoka in nesorazmerna, vložnica ne konkretizira, zato se Vrhovno sodišče, razen tega, da je odmerjena v okviru predpisane kazni in izrečena v skladu z določbami KZ-1, do njega ni moglo opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

14. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona pa vložnica ni opredelila ne obrazložila. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbah 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in v zvezi s tarifnimi številkami 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife. Ob tem je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zamotanost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.