Jedro

Z uveljavitvijo ZGJS je vzdrževanje in varstvo cest postalo gospodarska javna služba, za zagotavljanje katerih skrbi Republik Slovenija ali lokalna skupnost (6. člen ZGJS). Ker gre v obravnavani zadevi za lokalne ceste, je javno službo za njihovo vzdrževanje dolžna zagotoviti občina.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu zahtevka, ki zadeva glavnico 46.059,09 EUR (prej 11.037.600,00 SIT; povrnitev stroškov za delavca čuvaja zapornic), spremeni tako, da tečejo zamudne obresti: – od zneska 8.278.200,00 SIT od 16. 1. 1996 do 31. 12. 2001 – od zneska 2.759.400,00 SIT od 18. 4. 1996 do 31. 12. 2001, v presežku pa se ta del obrestnega zahtevka zavrne (za obdobje po 31. 12. 2001).

Revizija se v ostalem delu zahtevka za plačilo 46.059,09 EUR (povrnitev stroškov za delavca čuvaja zapornic) zavrne.

V ostalem se revizija zavrže.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Okrožno sodišče v Celju je v združeni zadevi obdržalo v veljavi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I Ig 78/96, z dne 6. 2. 1996 ter opr. št. I Ig 967/96, z dne 11. 6. 1996, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 13.044.076,40 SIT. Dodatno je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na plačilo 367.011,90 SIT. S tem je tožbenemu zahtevku za povrnitev stroškov vzdrževanja petih nivojskih križanj ceste in železnice na območju tožene stranke v letu 1995 glede glavnice v celoti ugodilo.

2. Višje sodišče v Celju je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka v reviziji uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da odločbi sodišča druge in prve stopnje spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da vrne zadevo v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje.

Razlogi za delno zavrženje revizije

4. Po določbi 490. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo) revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT).(1) V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje „ugotovitev vrednosti spornega predmeta“ in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP, kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(2) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko in/ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

5. V obravnavani zadevi je bilo toženi stranki naloženo plačilo več zahtevkov, ki izvirajo iz več različnih dejanskih podlag. Tožeča stranka je namreč zahtevala povrnitev različnih vrst stroškov, nastalih z vzdrževanjem petih cestnih prehodov čez železniško progo. Stroški sekcije za vzdrževanje prog predstavljajo stroške obhodnikov prog. Stroški sekcije za vzdrževanje naprav, s katerimi se udeležencem v prometu dajejo znaki, da se prehodu približujejo vlaki in stroški za vzdrževanje naprav za zapiranje prometa, pa predstavljajo materialne stroške v zvezi s petimi različnimi cestnimi prehodi čez železniško progo. Navedeni stroški niti vsi skupaj za vseh pet prehodov ne presegajo vrednosti 20.864,63 EUR. Zato revizija v tem delu ni dovoljena (490. člen ZPP) in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

Razlogi za delno zavrnitev revizije

6. Od uveljavljanih zahtevkov tožeče stranke presegata vrednost 20.864,63 EUR le zahtevka za povrnitev stroškov za delavca – čuvaja zapornic na prehodih L. in Š., za katera je bilo toženi stranki naloženo plačilo v skupni višini 46.059,09 EUR (prej 11.037.600,00 SIT).

7. Skladno s 3. točko prvega odstavka 42. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti železniškega prometa (Ur. l. SRS, št. 28/1981 s spremembami – ZUDVPV) krijeta stroške za vzdrževanje naprav, s katerimi se udeležencem v cestnem prometu dajejo znaki, da se cestnemu prehodu približuje vlak, in stroške za vzdrževanje naprav za zapiranje prometa na cestnem prehodu ter nujne stroške za ravnanje s takimi napravami v enakih delih železniška organizacija in upravljalec ceste, če se ne sporazumeta drugače. Revizijske navedbe, da stroški delavca zaporničarja niso nujni stroški za ravnanje z zapornicami, niso utemeljene. V primeru zavarovanja z mehanskimi zapornicami, kakršne so na prehodih L. in Š., skrbi za njihovo varno zapiranje in odpiranje čuvaj – zaporničar, ki opravlja tudi druga s poslovnikom predpisana dela in je prisoten 24 ur na dan. Osebni dohodki delavcev, ki na cestnem prehodu ravnajo z varnostnimi sredstvi, pa so v 4. točki prvega odstavka 43. člena ZUDVPV tudi izrecno opredeljeni kot stroški iz 2. ali 3. točke prvega odstavka 42. člena ZUDVPV. Kot sta pravilno obrazložili že sodišči nižjih stopenj, nosita stroške za plače zaporničarjev v enakih delih železniška organizacija in upravljalec ceste (3. točka prvega odstavka 42. člena ZUDVPV).

8. Tožbeni zahtevek se nanaša na povrnitev stroškov, nastalih v letu 1995. Takrat je že veljal Zakon o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS št. 32/1993 s spremembami - ZGJS), ki je v prvi alineji 68. člena ZGJS določil, da se do določitve gospodarskih javnih služb z zakoni iz 2. člena ZGJS za gospodarske javne službe štejejo med drugim tudi - dejavnosti, ki so z zakonom ali z odlokom skupščine občine ali Mesta Ljubljane določene kot dejavnosti posebnega družbenega pomena na področjih materialne infrastrukture. Pred uveljavitvijo Zakona o javnih cestah (7. 6. 1997), ki je uredil javne službe s tega področja, je veljal Zakon o cestah (Ur. l. SRS št. 38/81, s spremembami – ZC), ki je v 4. členu določal, da je vzdrževanje in varstvo ceste dejavnost posebnega družbenega pomena. Z uveljavitvijo ZGJS je vzdrževanje in varstvo cest tako postalo gospodarska javna služba, za zagotavljanje katerih skrbi Republika Slovenija ali lokalna skupnost (6. člen ZGJS). Ker gre v obravnavani zadevi za lokalne ceste, je javno službo za njihovo vzdrževanje dolžna zagotoviti občina. Čeprav lahko lokalna skupnost neposredno upravljanje cest v okviru zagotavljanja javne službe prenese na koga tretjega, ostaja dejstvo, da je prav občina dolžna poskrbeti za nemoteno izvajanje tovrstne javne službe in jo je zato mogoče šteti za upravljalca cest v smislu določbe 42. člena ZUDVPV. Ugovor tožene stranke, da ni pasivno legitimirana, torej ni utemeljen.

Razlogi za delno ugoditev reviziji

9. Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 2. 3. 2006 z odločbo U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami – OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti za plačilo stroškov čuvaja zapornic do 1. 1. 2002 že dosegle oziroma presegle glavnico tako v primeru zapadlosti dne 16. 1. 1996 (sklep o izvršbi I Ig 78/96 za znesek 8.278.200,00 SIT) kot tudi v primeru zapadlosti dne 18. 4. 1996 (sklep o izvršbi I Ig 967/96 za znesek 2.759.400,00 SIT). Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05-21 z dne 6.3.2008 je Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje v obrestnem delu zahtevka za plačilo 46.059,09 EUR (prej 11.037.600,00 SIT) spremenilo tako, da obresti prenehajo teči z dnem 31. 12. 2001(3) (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem delu (v katerem je dovoljena) revizija ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro. Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007 in III Ips 137/2007 z dne 29. 1. 2008. Op. št. (3): Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-33/05, z dne 6. 3. 2008.