Jedro

V času, ko je tožena stranka tožnika povabila na zagovor pred izredno odpovedjo PZ, je bil tožnik zmožen za delo s polovičnim delovnim časom, a se vabilu ni odzval in svoje odsotnosti ni opravičil. Ker iz tožnikovih navedb tudi ne izhaja, da bi bila izredna odpoved podana prepozno, tožnikova terjatev kot pogoj za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik zahteval zadržanje izvršitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.4.2005 in vrnitev nazaj na delo pod pretnjo denarne kazni v višini 200.000,00 SIT. Odločilo je tudi, da tožnik krije sam svoje stroške predloga za izdajo začasne odredbe.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je več kot očitno izkazal, da mu grozi nenadomestljiva škoda, saj je psihično bolan in brez sredstev za preživljanje. Grozi mu poslabšanje zdravja, glede na starost pa mu je tudi težko konkurirati na trgu dela. Nadalje meni, da je verjetnost terjatve izkazana. V času, ko je prejel izredno odpoved, je bil v bolniškem staležu, kot tudi v času, ko naj bi podal zagovor. Zato mu je bila kratena zakonska pravica. Po mnenju pritožbe pa iz splošnih zakonskih navedb sodišče prve stopnje ni moglo kar zaključiti, da verjetnost terjatve ni izkazana, ampak bi moralo razpisati narok. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlogu ugodi, ali pa da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo in da je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da verjetnost terjatve v tej fazi postopka ni izkazana. Dejstvo, da je tožnik prejel izredno odpoved v času bolniškega staleža, na zakonitost ne vpliva. Po 3. odstavku 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS, št. 42/2002) uživajo delavci, odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, varstvo le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti.

Po 2. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor ob smiselni uporabi 177. člena ZDR. Po 3. odstavku 177. člena pa mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, razen če ta to izrecno odkloni, ali pa če se vabilu neopravičeno ne odzove.

Tožena stranka je tožniku omogočila pravico do zagovora. Povabila ga je, da poda zagovor dne 22.4.2005. Po odločbi imenovanega zdravnika ZZZS z dne 11.4.2005, ki je bila toženi stranki znana, je bil tožnik zmožen za delo skrajšan delovni čas do 31.5.2005. Zato je tožena stranka lahko pričakovala, da bo tožnik svoj zagovor podal. O tem, da že od 20.4.2005 ni sposoben za delo, je bila odločba imenovanega zdravnika ZZZS izdana šele 4.5.2005. Tožnik, na zagovor pravilno povabljen, o tem tožene stranke ni obvestil. Zato je zatrjevanje o kršitvi pravice do zagovora neutemeljeno.

Glede na tožbene navedbe pa je potrebno ugotoviti, da tožena stranka tudi 15 dnevnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zamudila, saj mora biti odpoved podana v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Ker na to, ali je razlog za odpoved utemeljen, lahko vpliva tudi še delavčev zagovor, teče 15 dnevni rok od zagovora dalje oz. v primeru, če se delavec vabilu na zagovor ne odzove od dneva, ko bi zagovor še lahko podal. Ob ugotovitvi, da verjetnost terjatve ni izkazana, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe (nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena).

Glede pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje razpisati narok za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pritožbeno sodišče pripominja, da zakon za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ne predvideva razpisa naroka, saj mora o začasni odredbi na podlagi 2. odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS, št. 2/2004) sodišče o predlogu odločiti v treh dneh. Le v izjemnih primerih se lahko razpiše tudi narok, vendar pa ne zato, da bi se ugotavljala verjetnost terjatve. Ta mora namreč izhajati iz predloga samega.

Iz navedenega izhaja, da razlogi, ki jih uveljavlja pritožba niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.