Jedro

Volja zavarovalnice je bila glede njenih obveznosti izražena v splošnih pogojih za življenjsko in dodatno nezgodno zavarovanje ter v navedeni zavarovalni polici, s podpisom katere je bila zavarovalna pogodba med strankami pogodbe sklenjena (901. člen ZOR). Če zavarovanec meni, da se je z zavarovalnico sporazumel za kakšno drugačno (višjo) zavarovalno vsoto od tako dogovorjene, v resnici pa do sporazuma ni prišlo, gre za nesporazum (63. člen ZOR), ki tožnice ne upravičuje do zahtevka za izplačilo višje zavarovalnine od sporazumno dogovorjene, saj pogodba v tem obsegu spričo z določbo 63. člena ZOR predvidenih posledic nesporazuma sploh ni nastala. Povedano še drugače to pomeni, da je zaveza tožene stranke (zavarovalnice) iz izvensodne poravnave za plačilo zneska, ki presega dogovorjeno zavarovalno vsoto z nateklimi obrestmi zaradi njene zamude s plačilom, brez podlage in da je v tem delu izvensodna poravnava, ki ima naravo pogodbe, nična na podlagi določbe 52. člena ZOR.

Vendar tožnica ne more uspešno uveljavljati odškodninske terjatve s sklicevanjem na izjalovitev tistih pričakovanj, katerih možnost nastanka je z obstoječim pravnim redom izključena (glede na nemožnost ustvarjanja pravnih učinkov z ničnimi in neobstoječimi pogodbami).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Potem ko je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe (glede primarno uveljavljanega zahtevka v delu za plačilo tolarske protivrednosti 3.780 DEM s pripadki) pravdni postopek v tem obsegu s sklepom ustavilo, je s sodbo v celoti zavrnilo tako še preostali del primarno uveljavljanega zahtevka tožnice (za plačilo tolarske protivrednosti 11.220 DEM s pripadki), kot tudi njen podredno uveljavljan zahtevek za plačilo odškodnine 1,552.836,50 SIT in tolarske protivrednosti 500 DEM, oboje s pripadki. Z isto sodbo pa je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe in odločilo, da se dne 10.12.1998 med pravdnima strankama sklenjena izvensodna poravnava glede plačila zavarovalnine po polici življenjskega zavarovanja št... zaradi nastalega zavarovalnega primera (smrti zavarovanca) v znesku, ki presega tolarsko protivrednost 3.780 DEM na dan 15.4.1991 in na ta znesek do 20.1.1999 natekle zakonske zamudne obresti, razveljavi. Glede na tak izid postopka je sodišče prve stopnje tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 121.325,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je tožničino (toženkino po nasprotni tožbi) pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica in hkrati toženka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožnica) vložila revizijo, s katero jo izpodbija v celoti in to izrecno iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z 2. in 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ter zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena istega zakona, vsebinsko in smiselno pa tudi iz revzijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 4. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga spremembo pravnomočne sodbe - smiselno v smeri ugoditve njenemu zahtevku in zavrnitve zahtevka iz nasprotne tožbe, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom oziroma pred drugim stvarno pristojnim sodiščem.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče se uvodoma sklicuje na določbo prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP, po kateri terjajo presojo in odgovor le tiste izmed obširnih revizijskih navedb, ki bi jim še bilo mogoče pripisati pomen upoštevnosti ob odločanju v tem postopku z izrednim pravnim sredstvom. Sedaj kot revizijski razlog uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. in (smiselno) 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tožnica po vsebini in obsegu na enak način zatrjevala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, razlogi v prid neutemeljenosti teh njenih očitkov pa so izčrpno nanizani že v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje in jim revizijsko sodišče kot pravilnim v celoti pritrjuje. Sodnica, ki je izdala sodbo v postopku na prvi stopnji namreč ni sodnica, ki bi zaradi kakšnega izmed razlogov od 1. do 5. točke 70. člena ZPP morala biti po zakonu izločena, niti sodnica, ki bi bila izločena s sklepom predsednika sodišča (glej besedilo 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnično revizijsko sklicevanje s tem v zvezi na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I R 69/2001 pa je nerazumljivo, saj je bilo z navedenim sklepom v nekem drugem postopku odločeno o predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča iz razlogov po 67. členu ZPP - ne da bi bilo mogoče dognati pomena navedenega sklepa za odločanje v tem revizijskem postopku. S trditvami, da sodišče prve stopnje kot okrajno sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje o zahtevku iz nasprotne tožbe pa tožnica smiselno uveljavlja kot revizijski razlog bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (prva točka prvega odstavka 370. člena istega zakona), prav tako uveljavljano že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Pravilnim razlogom sodišča druge stopnje v oporo neutemeljenosti tudi tega tožničinega očitka je dodati le, da tožena stranka v nasprotni tožbi (z zahtevkom, ki se ni nanašal na denarni znesek) ni navedla vrednosti spornega predmeta. To je storila na naroku za glavno obravnavo, namenjenem razpravljanju o tožničinem zahtevku (dne 17.12.1998), ki je bil preložen, nato pa je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 9.10.2001, prvem po vložitvi njene nasprotne tožbe, obrazloženo in še pred začetkom obravnavanja glavne stvari korigirala že navedeno vrednost spornega predmeta glede nedenarnega zahtevka iz nasprotne tožbe in jo ocenila na 1,500.000,00 SIT (glej list. št. 25 spisa). Glede na določbe 44. člena ZPP je torej to storila še pravočasno, pri čemer sodišče v pravilnost korigirane ocene vrednosti spornega predmeta očitno ni podvomilo, saj vanjo ni poseglo v okviru pooblastil iz tretjega odstavka že navedene določbe 44. člena ZPP, temveč jo je izrecno sprejelo kot pravilno (glej sklep na list. št. 28 spisa). S tem je bila vrednost spornega predmeta glede nedenarnega zahtevka iz nasprotne tožbe dokončno in regularno določena v znesku 1,500.000,00 SIT. Ker ta znesek ne presega mejnega zneska iz določbe prvega odstavka 30. člena ZPP, je tožničino odrekanje stvarne pristojnosti okrajnemu sodišču za odločanje o zahtevku iz nasprotne tožbe neutemeljeno.

Uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa utemeljuje tožnica s povzemanjem številnih okoliščin, ki jih je zatrjevala in se nanje sklicevala v oporo utemeljenosti njenega tako primarno uveljavljanega, kot tudi podredno uveljavljanega zahtevka ter z očitkom, da ni o njih nobenih razlogov v sodbah sodišč prve in druge stopnje. Na tem mestu zadošča v odgovor tožnici pojasnilo, da mora sodba vsebovati razloge le o vseh odločilnih dejstvih; te pa sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta, kar bo v nadaljevanju razvidno iz preizkusa izpodbijane odločitve v smeri pravilne uporabe materialnega prava, saj je materialno pravo tisto, ki determinira obseg dejstev z lastnostjo odločilnosti za presojo v vsakem posamično obravnavanem primeru.

Z materialnopravnega vidika je pomembno, da je bil tožničin cilj v tem postopku doseči pri toženi stranki izplačilo dogovorjene zavarovalne vsote (zavarovalnine) zaradi nastopa zavarovalnega primera (smrti zavarovanca) po zavarovalni polici življenjskega in nezgodnega zavarovanja št. D 4004391. Po tej polici - kot edini zatrjevani podlagi za tožničino materialnopravno upravičenje do z zahtevkom v njeni tožbi terjanega zneska - je bila dogovorjena zavarovalna vsota za primer smrti zaradi bolezni v znesku tolarske protivrednosti 3.780 DEM (glej določbo 942. člena ob sklenitvi zavarovalne pogodbe veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker je po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, obravnavan zavarovalni primer naravna (in torej ne nezgodna) smrt zavarovanca zaradi bolezni - o čemer med pravdnima strankama tudi sicer ni bilo spora, je brez slehernega pomena, da je bila po isti polici dogovorjena zavarovalna vsota za primer nezgodne smrti v znesku tolarske protivrednosti 15.000 DEM in da glasi tožničin zahtevek iz tožbe na tak znesek. Tožnica kot preživeli zavarovanec zato v nobenem primeru ne bi bila upravičena do izplačila zavarovalnine, ki presega dogovorjeno zavarovalno vsoto za primer naravne smrti zaradi bolezni moža - sozavarovanca (v znesku tolarske protivrednosti 3.780 DEM), saj pravno relevantne podlage za izplačilo kakšne višje zavarovane vsote od tako dogovorjene za konkretno obravnavan zavarovalni primer sploh ni niti zatrjevala. S tem v zvezi je brez slehernega pomena dne 10.12.1998 med pravdnima strankama sklenjena izvensodna poravnava, ki ne vsebuje izjave volje zavarovalnice v smeri morebitnega dogovora strank o drugačni zavarovalni vsoti od tiste, dogovorjene po polici št. D 4004391, temveč ravno nasprotno: navedena izvensodna poravnava predstavlja dogovor strank o izpolnitvi prav po polici št. D 4004391 pogodbeno prevzete obveznosti zavarovalnice. Volja slednje je bila glede njenih obveznosti izražena v splošnih pogojih za življenjsko in dodatno nezgodno zavarovanje ter v navedeni zavarovalni polici, s podpisom katere je bila zavarovalna pogodba med strankami pogodbe sklenjena (901. člena ZOR). Če zavarovanec meni, da se je z zavarovalnico sporazumel za kakšno drugačno (višjo) zavarovalno vsoto od tako dogovorjene, v resnici pa do sporazuma ni prišlo, gre za nesporazum (63. člen ZOR), ki tožnice ne upravičuje do zahtevka za izplačilo višje zavarovalnine od sporazumno dogovorjene, saj pogodba v tem obsegu spričo z določbo 63. člena ZOR predvidenih posledic nesporazuma sploh ni nastala. Povedano še drugače to pomeni, da je zaveza tožene stranke iz izvensodne poravnave za plačilo zneska, ki presega dogovorjeno zavarovalno vsoto z nateklimi obrestmi zaradi njene zamude s plačilom, brez podlage in da je v tem delu izvensodna poravnava, ki ima naravo pogodbe, nična na podlagi določbe 52. člena ZOR.

Ker sta na vprašanje, ali je mogoče v okviru razveljavitvenega zahtevka odločati o ničnosti oziroma ali je mogoče ugoditi zahtevku na razveljavitev pogodbe, čeprav sodišče ugotovi, da pogodba ni izpodbojna temveč nična, pravilno pozitivno odgovorili že sodišči prve in druge stopnje v razlogih njunih sodb (in kar v reviziji tožnice tudi sicer sploh ni grajano), se po obrazloženem izkaže izpodbijana pravnomočna odločitev o ugoditvi zahtevku iz nasprotne tožbe za materialnopravno pravilno. Enako velja iz istih razlogov tudi za odločitev o zavrnitvi primarno uveljavljanega zahtevka tožnice, čigar usoda je glede na odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe z njo povezana v razmerju obratne soodvisnosti. Ob takem materialnopravnem izhodišču pa se tudi izkažejo za nepomembne vse ostale revizijske navedbe o napakah volje pogodbenih strank, o razlogih zanje, o poostreni odgovornosti tožene stranke za obveznosti iz njene poklicne dejavnosti, o neukosti in prava neveščosti tožnice kot ovirah za njeno sposobnost razlikovanja pomenov "naravne smrti" in "nezgodne smrti" itd., ki spričo že navedene določbe 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP zaradi njihove nepomembnosti za odločitev ne terjajo odgovora.

Z doslej obrazloženim pa je smiselno že odgovorjeno tudi na revizijsko grajo pravnomočne odločitve o zavrnitvi tožničinega podredno uveljavljanega zahtevka. Tožnica ga je utemeljevala s trditvami o nastali ji škodi z najetjem posojila po sklenitvi izvensodne poravnave v prepričanju, da bo celotno posojilo vrnila ob prejemu v izvensodni poravnavi navedenega zneska, vendar se je njeno pričakovanje izjalovilo, saj od tožene stranke ni prejela tolarske protivrednosti 15.000 DEM s pripadki (temveč le tolarsko protivrednost 3.780 DEM s pripadki). Vendar tožnica ne more uspešno uveljaviti odškodninske terjatve s sklicevanjem na izjalovitev tistih pričakovanj, katerih možnost nastanka je z obstoječim pravnim redom izključena (glede na nemožnost ustvarjanja pravnih učinkov z ničnimi in neobstoječimi pogodbami).

Ker uveljavljani revizijski razlogi - vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava - niso podani, je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.