Jedro

Ker je bil v pravnem pouku o pritožbi sodbe prve stopnje naveden nepravilen rok za vložitev pritožbe, je v tem roku vložena pritožba pravočasna.

Ker sodišče prve stopnje niti v vabilih na glavno obravnavo niti v pravnem pouku o pritožbi izpodbijane sodbe ni navedlo, iz katerih pritožbenih razlogov se sme izpodbijati sodba, je zato pritožbeno sodišče upoštevalo pritožbena navajanja tožeče stranke o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba prve stopnje in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 494/2007 z dne 9. 3. 2012 (ki pisno izdelana takoj vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP)) izreklo: “I. Sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. Ig 2005/00212 z dne 5. 7. 2005, se razveljavi za plačilo glavnice v višini 2.602,77 EUR (623.730,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.178.860,00 SIT od 6. 7. 2002 do 10. 1. 2003, od zneska 1.141.805,75 od 11. 1. 2003 do 7. 1. 2004, od zneska 1.103.730,00 SIT od 8. 1. 2004 do 20. 12. 2004 in od 623.730,00 SIT od 21. 12. 2004 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 42.800,00 SIT (178,60 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2005 dalje do plačila, in se zahtevek tožeče stranke zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati nadaljnje pravdne stroške v višini 2.329,08 EUR, v 15-ih dneh po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, pod izvršbo.” Tožeča stranka z 21. 6. 2012 (glede na v pravnem pouku o pritožbi sodbe prve stopnje nepravilno naveden rok za vložitev pritožbe 15 dni (prvi odstavek 333. člena ZPP), namesto pravilno 8 dni (tretji odstavek 458. člena ZPP)), pravočasno vloženo (laično) pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti. Čeprav se v uvodu pritožbe ne sklicuje na noben pritožbeni razlog, pa v njeni obrazložitvi uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (druga in tretja točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in ugodi njenemu zahtevku.

Tožeča stranka stroškov pritožbe ni priglasila.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prve, druge, tretje, šeste, sedme, enajste, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter dvanajste in štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni podana.

Ker se v tem postopku v gospodarskem sporu (druga točka prvega odstavka 481. člena ZPP) tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, je ta gospodarski spor spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP).

Sodba (in sklep), s katero (katerim) je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, pa se sme (smeta) izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutnih kršitev postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Takšne sodbe (in sklepa) se zato ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toda pritožbeno sodišče je (vseeno) upoštevalo pritožbena izvajanja tožeče stranke o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, saj sodišče prve stopnje niti v vabilih na glavne obravnave (z dne 28. 11. 2008, 9. 2. 2011, 23. 3. 2011, 3. 2. 2012 in 9. 3. 2012 (456. člen ZPP)) niti v pravnem pouku o pritožbi izpodbijane sodbe (prvi odstavek 458. člena ZPP) ni navedlo, iz katerih pritožbenih razlogov se sme izpodbijati sodba.

Z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka s pritožbo (izrecno) ne izpodbija, pa se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Te ugotovitve sodišča prve stopnje so stvar oziroma rezultat njegove dokazne ocene. V dokazno oceno sodišča prve stopnje pa se po povedanem pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku ne more (oziroma ne bi moglo) in ne sme (oziroma ne bi smelo) spuščati. Graja dokazne ocene namreč predstavlja očitek zmotne (in nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja: “Toženec je v garancijskem roku zahteval odpravo manjših nepomembnih napak samo v primeru, v kolikor sem ga terjal za plačilo preostalega dolga. Tiskal pa je nemoteno, dokler so bila naročila. Pri obiskih zaradi reklamacij, običajno na stroju ni bilo potrebno narediti nič. … Sodišče ugotavlja na podlagi pristranskega izvedeniškega mnenja neke pomanjkljivosti stroja, katere pa nikakor ne priznavam in sicer zato, ker je izvedenec sploh prvič videl kaj in kako mora ta stroj delati. Stroj je ocenjeval 8 let po dobavi in potem, ko je stroj potiskal ogromne količine izdelkov. Tako tudi stroj ni bil več v takem kondicijskem stanju, kot ob dobavi. Sam toženec pa že zaradi obsega dela ni mogel biti vedno prisoten. … Opravičeno trdim, da je izvedeniško mnenje pristransko in nestrokovno, kar potrjuje izjava, da na prvi ogled ni povabil tožnika (mene) kot proizvajalca in si je dovolil napisati v prvo mnenje hitrost stroja, katera je bila namensko nastavljena na zelo nizko, čeprav ima vsak tak stroj možnost enostavnega nastavljanja hitrosti. Pri drugem ogledu sem minimalno dvignil hitrost delovanja s čimer sem dosegel hitrost obljubljeno po ponudbi.” Sodišče prve stopnje je utemeljeno v celoti sprejelo Izvedensko mnenje z dne 11. 10. 2008 ter njegovi (pisno) dopolnitvi z dne 15. 3. 2010 in (ustno) na glavni obravnavi z dne 9. 3. 2012 sodnega izvedenca strojne stroke (stroji in oprema) Z. M., univ. dipl. ing. stroj. Izvedenec ima glede na svojo strokovno izobrazbo in (dolgoletne) delovne izkušnje brez dvoma potrebno strokovno znanje za opravo tovrstnega izvedenskega dela. Prav tako ni bilo nobenega razloga za dvom v pravilnost in popolnost podanega izvedenskega mnenja (ter njegovih dopolnitev), oziroma da izvedenec ni podal svojega mnenja vestno in v skladu s pravili znanosti ter stroke, še zlasti, ker je v svojem izvedenskem mnenju (in njegovih dopolnitvah) odgovoril na vsa vprašanja, ki mu jih je postavilo sodišče prve stopnje v sklepih I Pg 494/2007 z dne 10. 4. 2008, 18. 12. 2009 in 4. 8. 2010 ter na vse pripombe pravdnih strank v 5. 11. 2008 in 1. 6. 2010 ter 6. 11. 2008 in 31. 5. 2010 vloženih pripravljalnih vlogah (tožeče stranke) oziroma spisih (tožene stranke) ter na njuna vprašanja na glavni obravnavi z dne 9. 3. 2012. Po končanem zaslišanju izvedenca pa tožena stranka (in tudi tožeča stranka ne) zanj ni(sta) imela(i) več vprašanj. Očitno je tudi, da tožena stranka na tej glavni obravnavi ni več vztrajala pri dopolnitvi izvedenskega mnenja. Sklepa sodišča prve stopnje, da se “Zavrne … dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja kot nepotreben.”, ni izpodbijala; zaradi te odločitve sodišča prve stopnje pa tudi ni uveljavljala kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sicer pa je sodišče prve stopnje zavrnitev tega dokaznega predloga (prav: predloga tožeče stranke za nadaljnje izvajanje dokaza s cit. izvedencem (ta dokaz je namreč delno že bil izveden)) primerno obrazložilo v deseti točki obrazložitve izpodbijane sodbe: “Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog tožene stranke po ponovni dopolnitvi izvedenskega mnenja, saj je tožena stranka sama navedla na naroku za glavno obravnavo dne 9. 3. 2012, da ni mogla dobaviti ustrezne količine zamaškov, da bi lahko preizkusili stroj v polnem zagonu. Ugoditev takšnemu dokaznemu predlogu, ko stranka sama ugotavlja, da ne more zagotoviti ustreznih zamaškov, ker se proizvajalec le teh ne odziva na njene dopise, bi pomenila neracionalno in neekonomično podaljševanje postopka. Očitno je, da stroja ni mogoče na polno preizkusiti, ker tožena stranka ne uspe pridobiti ustrezne količine zamaškov. Zato sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza in ga je zavrnilo.” Glede na navedeno pritožbeno sodišče v celoti soglaša z v trinajsti do šestnajsti točki obrazložitve izpodbijane sodbe prve stopnje navedenimi razlogi o za odločitev odločilnih dejstvih in njih, ker so prepričljivi ter pravilni, v celoti sprejema kot svoje, in sicer: “Iz zaslišanja tožeče stranke nadalje izhaja, da delovanje stroja ni bilo v celoti preizkušeno pred izročitvijo toženi stranki, ker ta ni dobavila ustreznega števila zamaškov. Delovanje stroja se je preizkusilo šele v delavnici pri toženi stranki. Vse probleme, ki so pri tem nastali pa je tožeča stranka odpravila. Tožena stranka ni nikoli podala kakšne reklamacije v zvezi s tem strojem. Nikoli ni opozorila, da stroj ne deluje z zadostno kapaciteto. P., pa ne pomeni nobene reklamacije, saj se je problem rešil tako, da je tožena stranka namestila manjšo kovinsko ploščo. Zatrjuje, da je bil stroj izdelan v skladu z vsemi predpisi in normativi in je bila izdana tudi izjava o skladnosti za ta stroj, kar je razvidno iz tehnične dokumentacije. Stroj je tožeča stranka pri toženi zagnala, preizkusila in izročila tožencu z vso tehnično dokumentacijo, katere sestavni del je tudi garancijski list. Kapaciteta se na zagonu ni preverjala, ker nikoli ni bila problem. Sodišče izpovedi tožeče stranke ne more v celoti slediti. Med pravdnima strankama namreč nikoli ni bil podpisan primopredajni zapisnik s katerim bi tožeča stranka stroj predala v uporabo toženi stranki, kar izhaja tudi iz same izpovedi tožeče stranke in je potrdila tožena stranka v svoji izpovedi ter ugotovil izvedenec. Iz izpovedi tožene stranke izhaja, da ji tožeča stranka ni izročila tehnične dokumentacije v prilogi A 7 v spisu, zaradi česar tožena stranka ni mogla pridobiti uporabnega dovoljenja za stroj. Zaslišana priča F. S., ki je kot zunanji sodelavec tožeče stranke, za stroj izdeloval elektrokrmiljenje od projekta do končne izdelave, je pojasnil, da je bila vsa dokumentacija v zvezi z njegovim delom predana tožeči stranki g. B. En izvod dokumentacije pa običajno pusti v elektro omarici stroja. Ob predaji stroja kupcu (toženi stranki) ni sodeloval, zato ni mogel niti potrditi niti ovreči ali je tožeča stranka toženi stranki predala tehnično dokumentacijo ob zagonu in preizkusu stroja pri toženi stranki.”; “Iz izvedenskega mnenja izvedenca strojne stroke, ki ga sodišče v celoti sprejema, pa izhaja, da je bil stroj naročniku dostavljen, postavljen in usposobljen za obratovanje kot nedokončan. Proizvajalec stroja v svoji delavnici ni opravil poskusnega zagona v celoti z vzorčnim materialom, da bi preveril tehnične karakteristike stroja navedene v ponudbi in preveril njegovo delovanje. Iz ponudbe tožeče stranke v prilogi B 3 v spisu izhaja, da je od tožene stranke zahtevala vsega skupaj le 4000 kosov zamaškov, kar bi moralo zadoščati za izdelavo in poskusno obratovanje naprave. Navedene vzorce pa je tožena stranka dostavila tožeči stranki, kar izhaja iz dopisa z dne 29. 5. 2002 v prilogi B 7. Tako bi tudi po oceni sodišča tožeča stranka morala dostaviti naročniku tehnično brezhiben stroj. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja pa je bil stroj kupcu dobavljen nedokončan. Tožeča stranka je pri naročniku opravila zagon stroja. Ob zagonu stroja so se pojavile napake na stroju, ki jih je tožeča stranka skušala odpraviti. Vendar se je med delovanjem pojavljala nestabilnost stroja, ki je vplivala na delovanje stroja oziroma netočnost izdelave in s tem povzročala zastoje, kot je ugotovil izvedenec. Da bi odpravila pomanjkljivosti, ki so se pojavljale, je tožeča stranka naknadno dogradila posamezne opore, kot je ugotovil izvedenec. Na opremi stroja so vidne posledice prilagajanja, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, torej je očitno med delovanjem na teh elementih prihajalo do zastojev. Vse navedeno pa tudi po oceni sodišča dokazuje, da je bil stroj naročniku dostavljen, postavljen in usposobljen za obratovanje kot nedokončan. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, mora primopredajni zapisnik poleg splošnih podatkov vsebovati tudi navedbe pomanjkljivosti in roke za njihovo odpravo. Sestavni del zapisnika je tudi predaja tehnične dokumentacije (konstrukcijski načrti, načrti elektrike in krmiljenja, navodila za varno obratovanje in vzdrževanje naprave, garancijski list), ki jih uporabnik potrebuje pri postopku pridobitve uporabnega dovoljenja, brez katerega z napravo sploh ne sme redno obratovati. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da med strankama tehnični prevzem stroja sploh ni bil narejen, saj tožeča stranka toženi stranki ni izročila tehnično brezhibnega stroja. Kot izhaja iz. izvedenskega mnenja ves postopek izdelave, namestitve, zagona in poizkusnega obratovanja stroja ni bil izvršen profesionalno. Popravila in dodatni elementi, ki so bili potrebni zaradi konstrukcijskih pomanjkljivosti, so bili izvedeni na silo, v časovni stiski in nepopolno. Samo delovanje in procesorsko krmiljenje stroja ni bilo problematično. Zastoji so nastajali zaradi slabo izvedenih konstrukcijskih elementov, njihove medsebojne nastavitve na napravi in napačno izbranih materialov posameznih sestavnih delov (npr. kolesca podajalne naprave). Zaradi pomanjkanja časa pri izdelavi in poznejšem zagonu ter obratovanju stroja, je prišlo do napak, ki se nanašajo na točnost pri povezavi posameznih sestavnih delov v celoten sistem. Napake so v času delovanja stroja zmanjševale njegovo učinkovitost. Po pričakovanju naročnika – tožeče stranke, pa bi stroj moral od začetka obratovanja delovati s polno zmogljivostjo. Izvedenec tudi ugotavlja, da so bili ravno elementi, zaradi katerih je tožena stranka naročila stroj pri tožeči stranki, glede prilagoditve dimenzij obdelovanca, slabo nameščeni in izdelani. Napravo je bilo potrebno nenehno prilagajati, bili so opravljeni posegi za izboljšanje delovanja, kot so dodatne opore, spreminjanje elementov na transportni poti med rotacijskim usmerjevalnikom in delovno mizo, kjer je potekalo tiskanje. Vse navedeno pa je gotovo vplivalo na delovanje samega stroja in do zastojev. Kljub temu, da izvedenec ni opravil preizkusa stroja na polno, pa njegove ugotovitve potrjuje izpoved tožene stranke. Zato sodišče njegove zaključke glede tega, da je bil stroj naročniku dostavljen kot nedokončan, v celoti sprejema. Tožeča stranka se ne more sklicevati, da z napakami, ki jih zatrjuje tožena stranka ni bila seznanjena, saj so se le te pojavile že ob zagonu stroja, kar je sama potrdila, saj jih je skušala odpraviti, vendar pa pri tem ni bila najbolj uspešna kot je ugotovil izvedenec, saj je prihajalo do nenačrtovanih zastojev v delovanju stroja, kar zagotovo predstavlja stvarne napake na stroju. Tožena stranka pa je tožečo stranko o napakah na stroju obvestila tudi z dopisi z dne 9. 8. 2002 in 31. 1. 2003. Sodišče nima razloga, da ne bi verjelo toženi stranki, da je obvestila poslala tožeči stranki, saj sta stranki komunicirali tako pisno kot tudi telefonično, kar izhaja iz izpovedi obeh strank.”; “Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da je priložena tehnična dokumentacija (pod prilogi A 7) pomanjkljiva. Predložena navodila za varno uporabo, način preizkušanja in vzdrževanja z izjavo o skladnosti in navodilom za varno delo, niso skladna z Odredbo o varnosti strojev (Ur. 1. RS št. 52/2000), kasneje Pravilnika o varnosti strojev (Ur. 1. RS št. 25/2006), v posledici česar tožena stranko zagotovo ni mogla pridobiti uporabnega dovoljenja za stroj. Ugotovitev izhaja iz zapisnika o pregledu in preizkusu delovne opreme dne 11. 03. 2008 (Tč. 5.4 – vsebina Tč. 5.2), ki v sklepu navaja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo poročila o pregledu in preizkusu za delovno opremo. V posledici navedenega pa tožena stranka ni mogla pridobiti uporabnega in obratovalnega dovoljenja za stroj, kar zagotovo predstavlja stvarno napako, ki bi jo tožeča stranka morala odpraviti, na ta način, da bi toženi izročila ustrezno tehnično dokumentacijo.”; ter “Tožena stranka ugovarja kot napako na stroju tudi nedoseganje števila ciklov navedenih v ponudbi v prilogi B 3. Izvedenec v svojem izvedenskem mnenju ni mogel z gotovostjo ugotoviti, ali stroj dosega navedeno število ciklov v polnem zagonu, ker stroj ni bil preizkušen na polno. Zato sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti ali je stroj dosegal dogovorjeno kapaciteto ali ne. Upoštevaje dokazno breme, tožena stranka te napake ni uspela dokazati.” S trditvami: “Omeniti pa moram, da je delo na tem stroju zahtevno, stranka pa je imela vedno samo priložnostne delavce, kateri niso bili poučeni s strani proizvajalca in tudi niso bili ustrezno izobraženi. Sam toženec pa že zaradi obsega dela ni mogel biti vedno prisoten.”, pa tožeča stranka v pritožbi navaja nova dejstva.

Toda po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva (in predlagati nove dokaze) le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti (oziroma predložiti) do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku (prvi odstavek 337. člena ZPP)), oziroma če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogel navesti (oziroma predložiti (drugi odstavek 362. člena ZPP)). Tožeča stranka pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde v dotedanjem postopku na prvi stopnji ni mogla navesti. Očitno pa je tudi, da bi to mogla storiti.

Pritožbeno sodišče zato uveljavljenih pritožbeno novih trditev tožeče stranke ni moglo upoštevati.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju, oziroma dejanskem stanju, kakor in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo z izpodbijano zavrnitvijo tožbenega zahtevka materialno pravo (299., 378. in 435. člen ter drugi odstavek 480. člena Obligacijskega zakonika (OZ)) pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo: “Ker iz ponudbe tožeče stranke izhaja, da preostanek kupnine, ki ga tožeča stranka vtožuje v tem postopku zapade v plačilo šele po opravljenem tehničnem prevzemu, sodišče pa ugotavlja, da med strankama ni bil opravljen tehnični prevzem stroja, saj tožeča stranka toženi stranki ni predala tehnično brezhiben stroj, ki bi ga ta lahko uporabljala in zanj pridobila uporabno ter obratovalno dovoljenje. Med strankama tudi ni bil narejen primopredajni zapisnik. Upoštevaje ponudbo tožeče stranke (v prilogi B 3), ki določa, da preostanek kupnine zapade v plačilo po opravljenem tehničnem prevzemu, sodišče ugotavlja, da terjatev tožeče stranke ni zapadla, saj med strankama ni bil uspešno opravljen tehnični prevzem stroja. Tako je bilo potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti v celoti. Odločitev o obrestih sledi odločitvi o glavnici (akcesornost obresti). Tožena stranka z izpolnitvijo obveznosti ni v zamudi in obresti ne tečejo.” (sedemnajsta točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Tožeča stranka pa se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbi 478. člena in prvega odstavka 480. člena OZ (“Toženec pa tudi nikoli ni zahteval znižanja kupnine na podlagi Obligacijskega zakona 83/2001 po členu 478. Zato je po zakonu še vedno dolžan plačati preostali del kupnine. Še pred vloženo tožbo za plačilo preostalega dolga pa je izgubil vse pravice na podlagi garancije za sporni stroj, ter možnost, da zahteva zmanjšanje vrednosti kupnine, na podlagi 480. člena tega zakona, kateri pa mu je takrat omogočal, da se ugotovi vrednost zmanjšanja kupnine zaradi napake, ter se o tem sklene pogodba. Kupec ne more po svoji presoji znižati kupnine, ter zadržati del kupnine. Nesporno je, da je tožena stranka potiskala vse naročene količine zamaškov, na žalost pa je delo izgubila zaradi propada naročnika.”). Tožena stranka je namreč uveljavljala ugovor iz drugega odstavka 480. člena ZPP (“Tožena stranka pa zavrača plačilo preostanka kupnine in obresti, ker ima izdelan stroj stvarne napake (zlasti neizročena in pomanjkljiva tehnična dokumentacija, nedoseganje v ponudbi (B 3) dogovorjenih kapacitet 600 ciklov, napake ob zagonu, ki onemogočajo normalno rabo stvari). Tožena stranka uveljavlja ugovor po 480/2 Obligacijskega zakonika, ki določa … .” (enajsta točka obrazložitve izpodbijane sodbe prve stopnje)). Po drugem odstavku 480. člena ZPP pa lahko kupec, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, po preteku tega roka (eno leto, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo (prvi odstavek 480. člena OZ)), če še ni plačal kupnine, kot ugovor zoper prodajalčev zahtevek, naj mu plača kupnino, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža kupnino ali povrne škodo.

Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP in tudi prvi odstavek 458. člena ZPP).

S sklepom I Pg 494/2007 z dne 5. 6. 2012 pa je sodišče prve stopnje odločilo: “I. Izvedencu strojne stroke Z. M., stan. U. b. V. ..., C. se za opravljeno izvedensko delo odmeri nagrada in nadomestilo za stroške v znesku 207,00 EUR. Skupni znesek za plačilo (vključno s 6 % prispevkom pokojninskega in invalidskega zavarovanja – PIZ) znaša 219,42 EUR. II. Izvedenec ni zavezanec za DDV. III. Plačilo celotnega zneska izvrši finančno računovodska služba iz sredstev predujma, ki ga je založila tožena stranka, na transakcijski račun št.: SI56 0636 9636 7118 769, ki je odprt pri B. C. d. d. IV. Plačilo se izvede v 45 dneh od izdaje tega sklepa.” Tožeča stranka z 21. 6. 2012 pravočasno vloženo laično pritožbo izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje v celoti (“V celoti zavračam sklep za plačilo izvedencu strojne stroke Z. M., stan. U. b. V. ... C. za opravljeno delo v višini 207,00 EUR.”) prav tako brez navedbe pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču ne predlaga ničesar.

Tožeča stranka stroškov pritožbe ni priglasila.

Tudi ta pritožba ni utemeljena.

Ker se pritožbene navedbe tožeče stranke: “Izvedenca nisem zahteval in tudi ne priznavam njegovega mnenja, saj po 8 letih ne more ugotavljati na spornem stroju realno in pošteno. Pa tudi razsodba v tem sporu še ni pravnomočna.”, (sploh) ne nanašajo na izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, je obravnavana pritožba dejansko neobrazložena.

Ker tožeča stranka v pritožbi ni navedla nobenega od razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sklep (prvi odstavek 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (le) v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Po uradni dolžnosti opravljen preizkus zadeve pa ni pokazal niti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prve, druge, tretje, šeste, sedme, enajste, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter dvanajste in štirinajste točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP niti nepravilne uporabe materialnega prava.

Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa je tudi sicer pravilen.

Izvedenec ima pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo kakor tudi pravico do nagrade za to delo (prvi odstavek 249. člena ZPP).

Izvedenci oziroma cenilci imajo pravico do nagrade za svojo delo in pravico do povrnitve stroškov v zvezi z delom (39. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (pravilnik)).

Za izračun nagrade za izvedensko oziroma cenilsko delo se uporablja tarifa, določena s tem pravilnikom (46. člen pravilnika).

Ker je izvedenec na glavni obravnavi z dne 9. 3. 2012 ustno podal izvid in mnenje, s katerima je dopolnil svoje izvedensko delo (in njegovo (pisno) dopolnitev), ima pravico do nagrade za to delo (priprave na ustno podajanje ter ustno podajanje izvida in mnenja (prvi odstavek 249. člena ZPP in 39. člen pravilnika)). Sodišče prve stopnje je izvedencu nagrado, glede na njegovo zahtevo za odmero nagrade na glavni obravnavi z dne 9. 3. 2012, pravilno odmerilo po drugi točki prvega odstavka in drugem odstavku 52. člena pravilnika v znesku 207,00 EUR (in 6 % PIZ v znesku 12,42 EUR). Višine odmerjene nagrade izvedencu tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da se celotni znesek (219,42 EUR) izplača iz sredstev predujma, ki ga je založila tožena stranka (prva točka tretjega odstavka 53. člena pravilnika). Za cit. izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje pa ni niti pomembno, če tožeča stranka “izvedenca ni zahtevala” (je pa v 5. 11. 2008 vloženi pripravljalni vlogi predlagala “dopolnitev izvedeniškega mnenja in neposredno zaslišanje izvedenca”) in če “tudi ne priznava njegovega mnenja”. Izvedenec ima pravico do nagrade za svoje delo in pravico do povrnitve stroškov v zvezi z delom (prvi odstavek 249. člena ZPP ter 39. člen pravilnika) ne glede na to, če se katera od pravdnih strank (ali pa obe) ne strinja(ta) s podanim izvidom in mnenjem. Za odmero nagrade izvedencu pa tudi ni niti pomembno, da “razsodba v tem sporu še ni pravnomočna”. S pravnomočno sodbo v tem gospodarskem sporu bo odločeno samo o tem, katera pravdna stranka bo krila stroške nagrade izvedencu za izvedensko mnenje (in njegovi dopolnitvi) ter stroške v zvezi s tem delom. Pritožbeno sodišče pri tem še pripominja, da je sodišče prve stopnje odmerilo izvedencu nagrado za izvedensko mnenje in njegovo (pisno) dopolnitev ter nadomestilo za stroške v zvezi z njima že s (pravnomočnima) sklepoma I Pg 494/2007 z dne 16. 10. 2008 in 4. 5. 2010, zoper katera pa tožeča stranka ni vložila pritožb. Glede na tako stanje stvari je bilo treba tudi to pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena, 353. člen in prvi odstavek 366. člena ZPP).