Jedro

Razpravno načelo ni kršeno že s tem, ko stranka v okviru svoje izpovedbe podrobneje pojasni svoje že podane trditve, sodišče pa njeno izpovedbo povzame. Po oceni pritožbenega sodišča toženi stranki ni bila v ničemer odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je lahko navedla vsa dejstva, ki govorijo njej v prid.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugotovilo, da obstoji vtoževana terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 57.103,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz točke I izreka. V točki II izreka je ugotovilo, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 627,84 EUR. V točki III izreka je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 001/1, z dne 23.12.2016, ostane v veljavi v prvem in drugem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 26.460,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2016 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni. V točki IV izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi glavnico v višini 30.598,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz te točke izreka. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.183,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka V izreka).

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno naj toženi stranki naloži plačilo 2.562,16 EUR, še podredno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje obstoj (domnevnega) dogovora o solidarni odgovornosti naročnikov dejansko presojalo izven navedb oziroma trditvene podlage tožnikovega zahtevka, kot jo je ta podal v svoji tožbi in pripravljalnih vlogah, vloženih do prvega naroka za glavno obravnavo. Če se stranke postopka sklicujejo na določbe sklenjenih pogodb, v trditveno podlago sodijo tudi natančne trditve o dogovoru, na katerem temelji predmetni zahtevek. Manjkajoče trditvene podlage v nobenem primeru ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza – tudi ne dokaza z zaslišanjem stranke. Sodišče je v odsotnosti ustrezne trditvene podlage tožnika svojo odločitev o obstoju dogovora o solidarni obveznosti naročnikov sprejelo prav na podlagi trditev, ki jih je tožnik podal šele v svojih izpovedbah. Nato povzame navedbe, ki jih tožnik po njenem ni podal, sodišče pa jih je ugotovilo na podlagi tožnikove izpovedbe. S tem je kršilo razpravno načelo in toženki odvzelo pravico do izjave v zvezi s temi navedbami. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na določbo 2. odstavka 393. člena Obligacijskega zakonika (OZ2), ki predvideva delitev (deljive) obveznosti med več dolžnikov na enake dele, ni bilo potrebe, da bi Dogovor o zunanjem izvajanju pravnih storitev (v nadaljevanju: Dogovor) posebej reguliral tudi situacije, ko tožnik ne bi prejel izrecne zahteve za separatni obračun stroškov, saj je jasno, da se v takem primeru dogovorjeni mesečni pavšalni honorar razdeli med vse naročnike v enakih deležih. O teh toženkinih navedbah oziroma razlogih za njihovo neupoštevanje se sodišče sploh ni izreklo. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v obravnavani zadevi ni ugotovilo pravilno oziroma ga je ugotovilo zmotno, kar je sodišče vodilo k napačni odločitvi. Sodišče je zaključilo, da si je tožnik ob sklenitvi Dogovora želel zagotoviti ustrezno zavarovanje za to, da mu bodo dogovorjeni honorarji tudi dejansko izplačani, kar naj bi se doseglo prav z dogovorom o solidarni obveznosti naročnikov ter da so Dogovor pripravljale vse stranke skupaj in da so bile vse stranke sporazumne glede vseh formulacij pogodbe. Noben od navedenih zaključkov pa ne drži. Toženka je tekom celotnega postopka opozarjala, da je Dogovor pripravil tožnik sam, izključno v dogovoru s tedanjim predsednikom uprave X. d.d. A. A. ter da toženka (oziroma njena tedanja zakonita zastopnica gospa B. B.) pri njegovem oblikovanju ni sodelovala. Dogovora gotovo niso usklajevale vse njegove stranke skupaj, ne drži pa tudi, da so vse stranke Dogovora bile sporazumne glede vseh formulacij Dogovora, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče pisne izjave priče A. A. dejansko ni upoštevalo, čeprav jo v sodbi pravilno povzema. B. B. je bila z vsebino Dogovora in dogovorjenim načinom njegovega izvrševanja gotovo seznanjena. Odločitev o neupoštevanju vsebine izjave B. B. pri odločanju je tako sodišče izvedlo na podlagi zmotne presoje dejanskega stanja, kar predstavlja pritožbeni razlog po 2. točki 1. odst. 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP. Prav tako je omenjeni zaključek o sodelovanju vseh strank pri sklepanju Dogovora sodišče nezadostno obrazložilo, prav tako pa so razlogi tudi v nasprotju z vsebino dokaznih listin, kar oboje predstavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi tožnika v zvezi s prakso izdajanja faktur. Tožnik v trditveni podlagi ni podal nobenih trditev v zvezi s prejemom navodil od poslovodstva PGP storitev za obračun dogovorjenega honorarja. Tožnik navedb toženke o tem, da je dogovor o zaračunavanju honorarja, t.j. delitev zneska honorarja med vse 4 naročnike po enakih delih, tožnik upošteval le do stečaja X. d.d., sploh ni prerekal. Aneks k Dogovoru je priča B. B. sklepala kot zakonita zastopnica vseh (preostalih) naročnikov in se je tako pogajala za znižanje obveznosti vseh preostalih naročnikov storitev tožnika, ne pa zgolj obveznosti toženke, kot to napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Vsi naročniki so namreč imeli interes, da se (glede na stečaj P. in posledično zmanjšanje obsega storitev, ki jih bo za naročnike izvajal tožnik) zniža tudi prvotno dogovorjeni mesečni honorar, tožnik pa si je ob tem z aneksom izrecno izgovoril zavarovanje svojih terjatev s solidarno obveznostjo plačila honorarja s strani vseh naročnikov. Če bi solidarna odgovornost naročnikov dejansko obstajala že na podlagi sklenjenega Dogovora, (ponovno) dogovarjanje o vzpostavitvi solidarne obveznosti niti ne bi bilo potrebno. A. A. ni potrdil kakršnihkoli zavarovanj terjatev tožnika ter obstoja dogovorov o solidarni obveznosti. Skrajno nenavadno je, da bi, če je dogovor o solidarni obveznosti naročnikov res obstajal, zapis tako pomembnega dogovora tožnik kot odvetnik povsem izpustil. Splošno znano dejstvo je, da je obstoj nekega dogovora najlaže dokazovati na način, da se takšen dogovor tudi izrecno zapiše. To pa ni bilo storjeno. V zvezi s tem je tožnik izpovedal, da mora biti dogovor vedno napisan tako, da ga podpišejo tudi drugi, ne samo ti, ter da je bil dogovor zapisan tako, kot je posamezne formulacije postavljala katera od pogodbenih strank, kar jasno kaže na to, da je bil Dogovor predmet pogajanj oziroma usklajevanj in da tožnik pri tem ni uspel z vsemi svojimi predlogi. To potrjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obstoja dogovora o solidarni odgovornosti naročnikov po Dogovoru očitno presodilo zmotno. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila z Dogovorom z dne 15.5.2015, ki je bil sklenjen med pravdnima strankama in še tremi pravnimi osebami, X. d.d., Y. d.o.o. in Z. d.o.o., dogovorjena solidarna obveznost vseh naročnikov za plačilo pravnih storitev tožnika. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče sprejema tudi razloge, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi s solidarno naravo obveznosti naročnikov navedlo v točkah 19 do 34 obrazložitve sodbe, da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo popolno in pravilno.

6. Pritožbeno sodišče zavrača očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri odločanju kršilo razpravno načelo. S tem, ko je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe povzelo izpovedbo tožnika, ki je natančneje pojasnil, kako je potekalo dogovarjanje med pogodbenimi strankami in kakšna je bila končna vsebina njihovega dogovora, ni kršilo razpravnega načela. Glede na to, da sta si pravdni stranki vsebino pisnega Dogovora razlagali različno, je bilo pomembno, da je sodišče ugotavljalo skupen namen pogodbenikov pri sklepanju dogovora in način njegovega izvrševanja. Bistveno je, da je tožnik zatrjeval, da je bila med pogodbenimi strankami ustno dogovorjena solidarnost obveznosti ter da bo mesečni pavšal v celoti plačan, pri čemer bo mesečni račun za pavšal znižan za opravljene storitve, ki bodo fakturirane ostalim strankam pogodbe. Tožnik se je skliceval tudi na poslovno prakso med pravdnima strankama (ko je tožena stranka tožniku poravnala več faktur, ki so presegale 1.000,00 EUR), ki naj bi dokazovala vsebino sklenjenega dogovora ter na določbe sicer z njegove strani nepodpisanega aneksa, ki naj bi dokazovale voljo strank tudi pri sklepanju Dogovora. Razpravno načelo ni kršeno že s tem, ko stranka v okviru svoje izpovedbe podrobneje pojasni svoje že podane trditve, sodišče pa njeno izpovedbo povzame. Po oceni pritožbenega sodišča toženi stranki ni bila v ničemer odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je lahko navedla vsa dejstva, ki govorijo njej v prid. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka je bila tista, ki bi morala navesti, zakaj zoper večino računov ni ugovarjala, čeprav so vsebovali večje zneske od njene zatrjevane obveznosti. Tožnik je namreč trdil, da je poravnala več faktur, ki so presegale znesek 1.000,00 EUR, kar je več kot ¼ zneska celotnega mesečnega pavšala. Zato se ni strinjati s pritožbeno navedbo, da je bilo to tožnikovo trditveno in dokazno breme, ki ga ni izpolnil. Enako velja tudi za navedbo, da je bil razlog za zavrnitev računov ta, da bi bila tožena stranka dolžna plačati samo 1.000,00 EUR plus DDV. To je bila dolžna izkazati tožena stranka, kar pa ji ni uspelo. Glede ugotovitve sodišča, da je tožnik z izstavitvijo treh faktur za obdobje od začetka veljavnosti Dogovora do meseca januarja 2016 toženki zaračunal zgolj znesek 1.000,00 EUR in DDV zato, ker je imel takšno navodilo poslovodstva Y. storitve in predsednika uprave X., je sodišče zgolj povzelo izpovedbo tožnika in ne gre za kršitev razpravnega načela. S tem namreč ni ugotovilo nobenega novega bistvenega dejstva, gre le za bolj konkretno pojasnitev navedb tožnika o zatrjevani poslovni praksi med pravdnima strankama. Da so Dogovor pripravljale stranke skupaj, pa je trdil tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo 4.6.2019 s tem, ko je navedel, da je dogovor pripravil A. A., da gre sicer za kopijo dogovora z odvetnikom C. C., da je tožnik podal pripombe, ki so se nanašale na posebnosti tega dogovora in te so bile usklajene s A. A. Končni predlog pogodbe pa je pripravil tožnik. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, tudi o tem, kako je potekalo sklepanje Dogovora, kdo je pri tem sodeloval (točki 21 in 25 obrazložitve sodbe). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Da so bile pogodbene stranke sporazumne glede vseh formulacij pogodbe, pa je jasno že na podlagi tega, da so Dogovor vse podpisale. Pritožnica očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP ne konkretizira oziroma ne pojasni, kateri razlogi sodbe so v nasprotju s katero od dokaznih listin. Zato na ta njen očitek ni mogoče odgovoriti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstoj dogovora o solidarni obveznosti potrjuje tudi okoliščina, da si je tožena stranka prizadevala za zmanjšanje pogodbene obveznosti s 4.000,00 EUR na 2.000,00 EUR mesečnega pavšala. Nobenega razumnega razloga ni, da bi si B. B. v imenu tožene stranke prizadevala znižati pogodbeni znesek na znesek 2.000,00 EUR, če bi bilo v Dogovoru resnično določeno, da obveznost tožene stranke znaša 1.000,00 EUR mesečno plus DDV in če ji ne bi pretila obveznost plačila celotnega pavšala na podlagi dogovora o solidarni obveznosti. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je B. B. aneks podpisovala v imenu vseh treh preostalih naročnikov. Bistveno je namreč, da je v preambuli navedeno, da Y., ki je odvetnika zaposloval pred pridobitvijo statusa odvetnika, želi znižati svojo mesečno obveznost, saj ne potrebuje 4.000,00 EUR pravnih storitev mesečno. Pritožbeno sodišče zato ne sprejema pritožbenega stališča, da če bi solidarna odgovornost naročnikov dejansko obstajala že na podlagi sklenjenega Dogovora, (ponovno) dogovarjanje o vzpostavitvi solidarne obveznosti niti ne bi bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi pisno izjavo priče A. A., zato je neutemeljen pritožbeni očitek o njenem neupoštevanju. Pritožnica se v resnici ne strinja s tem, kako je sodišče prve stopnje navedeno izjavo dokazno ocenilo in sicer, da ta priča ni potrdila trditev tožene stranke, da bi bil določen delitveni ključ, po katerem bi tožena stranka krila zgolj ¼ mesečnega pavšala. Okoliščina, ki izhaja iz njegove pisne izjave, da je bil med naročniki dogovorjen ključ delitve, po katerem bi glavnino stroškov nosil X. d.d., po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ne potrjuje nič drugega kot to, da sta glavnino stroškov prevzemali delujoči družbi po njunem sprotnem delitvenem ključu, nikakor pa ne izkazuje zatrjevanega dogovora, po katerem bi bil za toženo stranko določen samo delež 1.000,00 EUR z DDV mesečno.

8. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi pisno izjavo priče B. B. (kasneje jo je tudi zaslišalo), kar je razvidno iz točke 25 obrazložitve sodbe, kjer je sodišče podalo tudi dokazno oceno te izjave in njenega zaslišanja. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o neupoštevanju pisne izjave te priče ali njeni zmotni dokazni oceni.

9. Tožnik res ni prerekal navedb tožene stranke, da je prve tri mesece v svojih računih pavšal obračunal tako, da je toženi stranki obračunal samo del pavšala, konkretno le 1.000,00 EUR plus DDV mesečno. Vendar je v svoji izpovedbi pojasnil, da je v vseh treh primerih spoštoval navodilo vodstva družb naročnikov o tem, kako naj izda račune. Zato zgolj to dejstvo, v kakšni višini so bili izdani trije računi, ne omaje zaključka sodišča prve stopnje glede solidarne obveznosti naročnikov. Ni bilo namreč neke stalne delitve pavšala na štiri enake dele, ampak je prihajalo do sprotnih navodil glede obračuna pavšala.

10. Tudi opozarjanje toženke na tožnikovo izpovedbo, da mora biti dogovor vedno napisan tako, da ga podpišejo tudi drugi, ter da je bil dogovor zapisan tako, kot je posamezne formulacije postavljala katera od pogodbenih strank, pritožbenega sodišča ne prepriča, saj je tožnik hkrati pojasnil, da je bilo med strankami pogodbe doseženo soglasje o solidarni obveznosti naročnikov. Zato zgolj nejasen zapis v pogodbi ne omaje pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obstajalo soglasje volj glede solidarne obveznosti naročnikov.

11. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do navedbe tožene stranke, da ni bilo potrebe, da bi Dogovor posebej reguliral tudi situacije, ko tožnik ne bi prejel izrecne zahteve za separatni obračun stroškov, ker je jasno, da se v takem primeru mesečni pavšalni honorar razdeli med vse naročnike. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pisnem Dogovoru ni določeno izrecno, kako bo v primeru, če v določenem mesecu ne bo izrecne zahteve naročnikov po separatnem zaračunavanju stroškov. Kaj sta se stranki v takšnem primeru dogovorili, je nato sodišče ugotovilo na podlagi vseh izvedenih dokazov. Pri tem pravilno ni sledilo trditvi tožene stranke o razdelitvi honorarja med naročnike po enakih delih, temveč trditvi tožeče stranke, da je bila dogovorjena solidarna obveznost vseh naročnikov za plačilo pavšala. Gre za nestrinjanje pritožnice z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v zvezi s tem navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP). Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil. 1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami