Jedro

Po četrtem odstavku 62. člena ZGO-1 ima občina, na območju katere leži nameravana gradnja, če v predpisanem roku priglasi svojo udeležbo pristojnemu upravnemu organu za gradbene zadeve, položaj stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ druge stopnje v postopku odločanja o pritožbi Občine ... odpravil odločbo upravnega organa prve stopnje v delu, ki se nanaša na gradnjo zidanice na zemljišču s parc. št. ... k. o. ... in tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo zidanice na navedenem zemljišču zavrnil. Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ prve stopnje izdal gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo že zgrajene zidanice in za gradnjo opornega zidu. Po mnenju upravnega organa druge stopnje pa obravnavane gradnje ni mogoče označiti kot rekonstrukcijo zidanice, saj je bila zidanica pred letom 1967 zgrajena v tlorisni velikosti 7,00 m x 5,20 m in krita s streho dvokapnico v naklonu 38 stopinj, tožnik pa je kasneje brez dovoljenj v pritličju na zahodni strani izvedel prizidavo v tlorisni velikosti 1,80 m x 7,00 m, nad pritlično etažo zgradil AB ploščo, nad njo pa kolenčni zid. Glede na to, da je zidanica zgrajena v etažnosti kleti, ki ni vkopana, pritličja v tlorisni velikosti 7 m x 7 m in s kolenčnim zidom 0,60 m (oz. 0,48 m) s streho dvokapnico v naklonu 36 stopinj, po mnenju upravnega organa druge stopnje taka gradnja ni v skladu s 17. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja KS Dragatuš (delno), KS Butoraj, KS Tribuče, KS Dobliče-Kanižarica (delno), KS Črnomelj (delno), KS Talčji vrh in KS Petrova vas (v nadaljevanju PUP), ki ureja tudi območje obravnavane gradnje. Ta med drugim določa, da je tloris zidanice lahko največ 5 m x 7 m z dopustnim odstopanjem + 10 % in – 20 % (razen, če gre za zidanico v etažnosti klet in pritličje brez kolenčnega zidu, ko je dovoljena velikost tlorisa 6 m x 8 m), naklon strehe pa je določen od 40 do 48 stopinj.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. Izrek izpodbijane odločbe naj ne bi bil jasen in razumljiv, saj naj iz njega ne bi bilo razvidno, v katerem delu je bilo o pritožbi Občine ... sploh odločeno. Upravnemu organu druge stopnje očita, da je sam ugotavljal dejstva in da je dokaze ocenil drugače kot prvostopenjski upravni organ. Navaja, da je bil obravnavani objekt, takšen kot je, zgrajen že pred letom 1967. Upravni organ druge stopnje pa naj bi zmotno ugotovil, da je bil objekt dozidan in razširjen po letu 1967. Gradbeno dovoljenje, ki ga je izdal upravni organ prve stopnje, naj bi bilo pravilno in zakonito, Občina ... pa naj ne bi imela položaja stranke v postopku in tudi ne pravnega interesa za vložitev pritožbe. Občina naj v pritožbi ne bi navedla pritožbenih razlogov, iz katerih vlaga pritožbo, zaradi česar naj bi toženka izpodbijano odločbo izdala izven pritožbenih okvirov. Poleg tega naj bi navedbe Občine ... pomenile pritožbeno novoto, saj jih v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala. Sodišču predlaga, naj na ustni obravnavi izvede predlagane dokaze in odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa druge stopnje pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge te odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Zmotno je tožnikovo mnenje, da Občina ... nima položaja stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Tak položaj ji izrecno daje četrti odstavek 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), če občina, na območju katere leži nameravana gradnja, v predpisanem roku priglasi svojo udeležbo pristojnemu upravnemu organu za gradbene zadeve. Iz listin v upravnem spisu je razvidno, da je Občina ... svojo udeležbo v postopku priglasila. Zato je upravni organ pravilno ravnal, ko ji je priznal status stranke v upravnem postopku. Ker je bil Občini ... pravilno priznan položaj stranke v upravnem postopku odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja, ji pravice do pritožbe v upravnem postopku ni mogoče odreči, ker ni lastnica sosednjih nepremičnin. Položaj občin kot strank v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja namreč ne temelji na njenem pravnem interesu varovati svoje pravne koristi, temveč na navedeni posebni določbi ZGO-1. Stranka pa ima pravico do pritožbe na podlagi prvega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Neutemeljen je tudi pavšalen tožbeni ugovor, da je pritožbeni organ upošteval navedbe Občine ..., ki naj bi bile po vsebini pritožbene novote. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, da bi odločitev drugostopenjskega organa temeljila na dejstvih, ki ne bi bila ugotovljena že v postopku na prvi stopnji. Zato sta neutemeljena tudi tožbeni očitek, da je pritožbeni organ sam ugotavljal dejstva, in tožnikove mnenje, da je upravni organ druge stopnje zmotno ugotovil, da je bil obravnavani objekt dozidan in razširjen po letu 1967. Iz listin v upravnem spisu je namreč razvidno, da ugotovitev, da je bila zidanica pred letom 1967 zgrajena v tlorisni velikosti 7 m x 5,2 m in krita s streho dvokapnico v naklonu 38 stopinj, izhaja iz dokumentacije (PGD), ki jo je tožnik sam predložil v upravnem postopku na prvi stopnji. Ta ugotovitev je navedena (kot povzeta iz PGD) že v zapisniku ustne obravnave z dne 22. 10. 2010, enaki so tudi podatki o obstoječi rekonstruirani zidanici, navedeni v izreku odločbe organa prve stopnje, ki jo je organ druge stopnje z izpodbijano odločbo odpravil. Iz upravnih spisov pa ne izhaja, da bi tožnik navajal drugačna dejstva ali da bi ugovarjal pravilnosti omenjenega povzetka iz PGD. Poleg tega tožnik niti v tožbi ne navaja okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da je bil objekt v današnjem obsegu zgrajen že pred letom 1967, in ne oporeka ugotovitvi, da je bil objekt prizidan v tlorisni velikosti 1,80 m x 7,00 m, zgrajena AB plošča in nad njo kolenčni zid 0,60 m oz. 0,48 m, kar vse je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji in je bilo celo del izreka odločbe organa prve stopnje. Ker ta dejstva temeljijo na listinah, ki jih je predložil tožnik sam, je neutemeljen tudi tožbeni ugovor o kršitvi tožnikove pravice do izjave v pritožbenem postopku.

Glede trditve, da iz izreka izpodbijane določbe ni razvidno, v katerem delu je pritožbeni organ o pritožbi odločil, sodišče pojasnjuje, da z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o delu pritožbe, ampak je bila v delu odpravljena odločba upravnega organa prve stopnje, in to v tistem delu, ki se nanaša na gradnjo zidanice na zemljišču s parc. št. ... k. o. ... in da je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za gradnjo te zidanice. Po presoji sodišča je torej neutemeljen tudi tožbeni očitek, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nerazumljiv.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.