Jedro

Ker je za izdajo začasne odredbe potreben kumulativen obstoj obeh predpostavk, ne drži navedba tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da že verjeten obstoj vtoževane terjatve izkazuje utemeljenost predlagane začasne odredbe, in posledično potrebnost stroškov, povezanih s predlogom. Odločanje po načelu uspeha in kriteriju potrebnosti stroškov (155. člen ZPP) narekuje presojo, da stroški tožeče stranke, povezani z neutemeljeno sproženim postopkom zavarovanja, za pravdo niso bili potrebni, zato ne smejo biti zajeti v stroškovno odmero.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se višina pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, zniža za 1.046,29 EUR (iz 4.286,66 EUR na 3.240,37 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti pritožbene stroške v višini 174 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.286,66 EUR.

2. Tožena stranka izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe v celoti propadla (sodišče prve stopnje je zavrnilo njen predlog, takšno odločitev pa je pritožbeno sodišče potrdilo), zato ji sodišče ne bi smelo priznati nobenih stroškov v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe. Ne gre tudi prezreti, da je bil stroškovni zahtevek tožeče stranke, kar zadeva strošek za sestavo predloga za izdajo začasne odredbe in sodno takso za postopek zavarovanja, že pravnomočno zavrnjen. Z odločanjem o tem delu zahtevka je torej sodišče poseglo v pravnomočno odločeno stvar. Sodišče je tožeči stranki za sestavo prve pripravljalne vloge priznalo 960 točk, namesto pravilno 600 točk, za sestavo druge pripravljalne vloge 720 točk, namesto pravilno 450 točk, za sestavo tretje pripravljalne vloge 480 točk, namesto pravilno 300 točk, in za zastopanje na drugem naroku 480 točk, namesto pravilno 300 točk. Odločitev ne omogoča preizkusa.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo naslednje pravdne stroške: 600 točk za tožbo, 300 točk za predlog za izdajo začasne odredbe, 600 točk za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, 960 točk za prvo pripravljalno vlogo, 600 točk za zastopanje na naroku 18. 6. 2019, 720 točk za drugo pripravljalno vlogo, 480 za tretjo pripravljalno vlogo, 480 točk za zastopanje na naroku 17. 9. 2019 in 50 točk urnine, skupaj 4790 točk oziroma 2.874 EUR, povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške, 22 % DDV in plačano sodno takso (675 EUR za postopek pred sodiščem prve stopnje, 30 EUR za postopek o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo in 33 EUR za postopek o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe).

6. Sklep z dne 30. 7. 2018, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, zajema tudi odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka za povrnitev stroškov v zvezi z izdajo začasne odredbe. Odločitev je bila potrjena s sklepom pritožbenega sodišča I Cp 1805/2018 z dne 19. 9. 2018. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke, kar zadeva strošek za sestavo predloga za izdajo začasne odredbe in strošek sodne takse za postopek o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo, že pravnomočno odločeno. Pravnomočen sklep preprečuje vnovično odločanje o zahtevku za povrnitev stroškov za odvetniško storitev po tar. št. 27/2 OT2 in sodno takso za postopek o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo (319. člen ZPP).

7. Pritrditi je treba tudi pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov upoštevati, da tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe ni uspela. Postopek zavarovanja z začasno odredbo je postopek znotraj pravdnega postopka, v katerem se ugotavlja obstoj predpostavk za izdajo tega sredstva zavarovanja, ki jih določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)3. Upoštevajoč pravne standarde, ki jih je Ustavno sodišče Republike Slovenije postavilo glede ureditvenih začasnih odredb,4 je sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku zavarovanja ugotovilo, da je izkazana predpostavka iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjeten obstoj terjatve), ne pa tudi zatrjevana predpostavka iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost nastanka težko nadomestljive škode). Ker je za izdajo začasne odredbe potreben kumulativen obstoj obeh predpostavk, ne drži navedba tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da že verjeten obstoj vtoževane terjatve izkazuje utemeljenost predlagane začasne odredbe, in posledično potrebnost stroškov, povezanih s predlogom. Odločanje po načelu uspeha in kriteriju potrebnosti stroškov (155. člen ZPP) narekuje presojo, da stroški tožeče stranke, povezani z neutemeljeno sproženim postopkom zavarovanja, za pravdo niso bili potrebni, zato ne smejo biti zajeti v stroškovno odmero.5

8. Iz stroškovnega zahtevka tožeče stranke (na listovni številki 186 v spisu) izhaja, da je tožeča stranka glede stroškov za sestavo treh pripravljalnih vlog uveljavljala povečanje zaradi zastopanja več strank; pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na podlagi določb OT upravičena do 960 točk za prvo pripravljalno vlogo (600 točk x 1,6, po tar. št. 19/1 OT v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena OT), 720 točk za drugo pripravljalno vlogo (450 točk x 1,6, po tar. št. 19/2 OT v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena OT) in 480 točk za tretjo pripravljalno vlogo (300 točk x 1,6, po tar. št. 19/3 OT v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena OT). Pritožba pa utemeljeno opozarja na nepravilno odmerjene stroške za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 17. 9. 2019. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo, da se tožeči stranki za to storitev prizna 480 točk, pri čemer je sama priglasila le 350 točk, odločalo preko njenega stroškovnega zahtevka. V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa (pravilna uporaba materialnega prava - določb OT) pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je bil 18. 6. 2019 opravljen pripravljalni narok, ne prvi narok za glavno obravnavo, zato je tožeča stranka za zastopanje na tem naroku upravičena do povrnitve stroškov v višini 300 točk (smiselno tar. št. 20/2 OT).

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovljene nepravilnosti odpravilo tako, da je odmerjene pravdne stroške ustrezno znižalo. Pritožbi je v pretežnem delu ugodilo ter spremenilo odločitev o stroških postopka (3. točka 365. člena ZPP) tako, da je stroške postopka, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, znižalo za 1.046,29 EUR, torej iz 4.286,66 EUR na 3.240,37 EUR (600 točk za tožbo, 960 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za zastopanje na naroku 18. 6. 2019, 720 točk za drugo pripravljalno vlogo, 480 za tretjo pripravljalno vlogo, 350 točk za zastopanje na naroku 17. 9. 2019 in 50 točk urnine, vse povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške, 22 % DDV in sodno takso 675 EUR za postopek pred sodiščem prve stopnje).

10. Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o pritožbenih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 366. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo: 250 točk (150 EUR) za pritožbo, po tar. št. 21/1 OT, 5 točk (3 EUR) za materialne stroške, po tretjem odstavku 11. člena OT, in 50,40 EUR za plačano sodno takso, skupaj 203,40 EUR. Pritožbeni stroški tožeče stranke pa znašajo: 400 točk (240 EUR) za odgovor na pritožbo, po tar. št. 21/2 OT v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena OT, 8 točk (4,80 EUR) za materialne stroške in 22 % DDV, skupaj 298,66 EUR. Pritožbeni uspeh tožene stranke je bil 94 %,6 zato je upravičena do povrnitve 191,20 EUR, pritožbeni uspeh tožeče stranke pa je bil 6 %, zato je upravičena do povrnitve 17,20 EUR. Po medsebojnem pobotu obeh zneskov je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 174 EUR, in sicer v roku 15 dni od vročitve sklepa pritožbenega sodišča (drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami 2 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2/2015, s spremembo 3 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami 4 Prim. Up 275/97. 5 Gre za stroške pritožbenega postopka za zavarovanje z začasno odredbo. 6 V pritožbi je kot vrednost izpodbijanega dela sklepa navedla 1.109,52 EUR, uspela pa je doseči znižanje pravdnih stroškov v višini 1.046,29 EUR.