Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali so podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, pravilno upoštevalo tudi nepremičnine v skupni vrednosti 500.000,00 EUR, ki so predmet delitve v predmetnem nepravdnem postopku. Pomembno je namreč tudi premoženje, ki bi lahko prinašalo dohodke, če bi taksni zavezanec za to poskrbel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlogu predlagatelja J. A. za oprostitev plačila sodnih taks, tako da je dolžan sodno takso za delitev stvari v solastnini v višini 1.497,60 EUR plačati v 12 mesečnih obrokih po 124,80 EUR, ki zapadejo v plačilo zadnjega v mesecu, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 31.12.2010 in zadnji 30.11.2011 (1. točka izreka). Identična je bila odločitev sodišča prve stopnje tudi glede predloga predlagatelja S. A..

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta oba predlagatelja iz vseh pritožbenih razlogov. Po 4. odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks upošteva ne le premoženjsko in finančno stanje strank, pač pa tudi njeno likvidnostno stanje. Predlagatelja sta že v predlogu poudarila, da je njuno premoženje nelikvidno, česar pa sodišče ni upoštevalo. Pri svoji odločitvi se je oprlo na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in Zakona o socialnem varstvu (ZSV), čeprav ZST-1 ne odkazuje na subsidiarno uporabo teh predpisov. Sodišče se je sklicevalo na sodno prakso in pri tem citiralo le eno odločbo Višjega sodišča v Mariboru, ki pa odstopa od sodne prakse in je materialnopravno zmotna. Pritožba se sprašuje, kako naj predlagatelja plačujeta sodno takso v 12 obrokih po 124,80 EUR, če pa povprečni mesečni dohodek na družinskega člana predlagatelja J. A. znaša le 96,03 EUR, predlagatelja S. A. pa 304,97 EUR. Takšne odločitve ni mogoče sprejeti niti ob upoštevanju dejstva, da sta predlagatelja solastnika (vsak do 1/3) nepremičnin v skupni vrednosti 500.000,00 EUR. Gre namreč za nelikvidno premoženje, katerega razdružitev zahtevata v predmetnem postopku, saj zaradi spora z bratom z nepremičninami ne moreta razpolagati. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlagata, da sklep sodišča prve stopnje spremni tako, da ju oprosti plačila sodnih taks. Na koncu pa dodajata, da iz razloga ekonomičnosti nista vložila ugovorov zoper 24 plačilnih nalogov, ki bodo po odločitvi pritožbenega sodišča postali brezpredmetni.

3.Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče v skladu s 1. odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) stranko oprosti plačila taks, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali njeni družinski člani. Občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje je pravni standard, ki ga sodišče oceni glede na okoliščine konkretnega primera. Pri tem so mu v pomoč lahko tudi kriteriji, ki jih določata Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in Zakon o socialnem varstvu (ZSV). Pritožba tako nima prav, ko trdi, da se sodišče ne bi smelo opreti na navedena dva predpisa. Takšno stališče pa v sodni praksi ni osamljeno, kot zmotno meni pritožba (primerjaj zadeve VSL sklep II Cp 4070/2009, VSL sklep I Cp 2760/2009, VSK sklep I Cp 1752/2006).

5. Pri odločanju o predlogu mora sodišče upoštevati vse okoliščine primera, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka ter število oseb, ki jih je stranka dolžna preživljati (4. odstavek 11. člena ZST-1). Pritožba se napačno sklicuje na nadaljnjo določbo omenjenega člena, po kateri mora sodišče upoštevati tudi likvidnostno stanje stranke. Navedena določba se namreč navezuje na 3. odstavek člena, ki govori o odločanju o predlogu pravne osebe in podjetnika posameznika. V obravnavanem primeru, ko sta predlagatelja fizične osebe, torej ni uporabljiva.

6. Glede na ugotovljeno premoženjsko stanje obeh predlagateljev se pritožbeno sodišče strinja, da ni pogojev za oprostitev plačila takse. Ugotovljeni dohodek, ki na družinskega člana družine predlagatelja J. A. znaša 96,03 EUR mesečno, na predlagatelja S. A. pa 304,97 EUR, sicer res ne omogoča (enkratnega) plačila takse v višini 1.497,60 EUR. Vendar pa imata oba predlagatelja osebni avto ter vrednostne papirje v vrednosti 500,00 EUR oziroma 800,00 EUR. Njuno premoženjsko stanje očitno le ni tako slabo, kot bi bilo mogoče sklepati na podlagi višine mesečnih prejemkov. Sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo tudi nepremičnine v skupni vrednosti 500.000,00 EUR, ki so predmet delitve v predmetnem nepravdnem postopku. Pomembno je namreč tudi premoženje, ki bi lahko prinašalo dohodke, če bi taksni zavezanec za to poskrbel. Podedovane nepremičnine, ki skupaj merijo kar 274.973 m2, po stališču pritožbenega sodišča dajejo zadosti možnosti za zaslužek, v kolikor bi za to obstajal interes. V naravi gre namreč pretežno za gozdove (v skupni izmeri 195.225 m2), ki omogočajo sečnjo lesa. Te gozdove pa bi predlagatelja sorazmerno svojemu solastniškemu deležu (vsak do 1/3) lahko izkoriščala tudi brez soglasja tretjega lastnika B. A. (primerjaj 66. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Nesoglasje med lastniki glede delitve tako ne bi smel biti razlog, da nepremičnine ne prinašajo dohodkov. Pritožbeno prizadevanje, da tega premoženja sodišče ne bi smelo upoštevati, ker ga ni mogoče vnovčiti, je zato brez uspeha.

7. Izkazane okoliščine po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljujejo takšno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ker v pritožbi zatrjevani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 1. odstavka 365. člena ZPP).