Jedro

Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo kazensko materialnopravno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo upoštevati, ni uporabilo. Kršitve kazenskega zakona ni mogoče uveljavljati na drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Grosupljem je M. R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika, mu izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo tri leta, ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Pritožbi zagovornice obsojenca in okrožne državne tožilke je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje obtožencu pa v plačilo naložilo sodne takse.

2. Zagovornica obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, kršitve kazenskega zakona po prvem in drugem odstavku 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in predlagala, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vložnica zatrjuje, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in v nasprotju z očitkom, da je obsojenec izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja. Vložnica navaja, da je izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke izdelano izključno na podlagi zapisnika, ki ga je napravila policija, ni pa si ogledal kraja nesreče, čeprav bi bilo to nujno. Vložnica nadalje zatrjuje, da je do nesreče lahko prišlo zaradi posebnih okoliščin, ki na cestišču nastanejo v času padavin, zlasti po setvi žita. Vložnica je mnenja, da je obsojenec prilagodil svojo vožnjo okoliščinam, da je bilo cestišče zaradi padavin mokro, ni pa mogel predvideti, da bo zaradi setvenega prahu cesta bolj spolzka oziroma drseča kot sicer. Po mnenju vložnice ne drži dejstvo, da je obsojenec prekoračil dovoljeno hitrost na odseku ceste, kjer je prišlo do nesreče, in je takoj, ko je zagledal oškodovanca, pričel zavirati. Vložnica zaključuje, da obravnavani dogodek ni kaznivo dejanje, ker obsojenec ni izpolnil zakonskih znakov, ampak da je šlo za nesrečno naključje. Vložnica trdi, da obsojencu ni mogoče očitati povzročitve prometne nesreče, ker mu ni mogoče očitati zavestne malomarnosti, do nesreče je prišlo zaradi spleta nesrečnih okoliščin. Vložnica zaključuje, da je bil s sodbo sodišč prve in druge stopnje kršen kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, za katero se storilec preganja, kaznivo dejanje, in glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, in navaja, da obsojenčeva zagovornica, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona po prvem in drugem odstavku 372. člena ZKP, po vsebini uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in ugotavlja, da je zagovornica v vsebinsko enaki pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljala le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa tudi kršitve kazenskega zakona ali kazenskega postopka, zaradi česar se v zahtevi za varstvo zakonitosti na te kršitve ne sme sklicevati.

4. Zagovornica obsojenca je na odgovor vrhovne državne tožilke podala izjavo, v kateri vztraja pri stališču, da je šlo pri nesreči za naključje ne pa za kaznivo dejanje. Ponavlja, da na izvedensko mnenje ni mogoče opreti sodbe, saj so ugotovitve mnenja glede odločilnih dejstev pomanjkljive. Sodišče namreč ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič policistov, ki so si ogledali kraj dogodka, čeprav sta obsojenec in tožilstvo podala tak predlog. Vložnica vztraja tudi pri svojem stališču, da sodišču ni uspelo dokazati, da je obsojenec kršil cestno-prometna pravila, in navaja, da zapisnik o ogledu ni bil potrjen in preverjen, hitrost storilca pa ni bila izmerjena z ustreznimi merilnimi napravami. Ves postopek je temeljil na domnevah in sklepanjih, kar pa ni zadostna stopnja verjetnosti za obsodbo. Zatrjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti sodišču očita kršitev kazenskega zakonika in kršitev določil postopka. Vložnica zaključuje, da pravno relevantna dejstva nimajo konkretne podpore v zbranem dokaznem gradivu, in ponavlja predlog, da naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je manifestno neutemeljena. Vložnica v uvodu zahteve sicer navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona po prvem in drugem odstavku 372. člena ZKP, to je zaradi vprašanja, 1) ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, in 2) ali so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, v obrazložitvi zatrjuje, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, pri čemer kritizira mnenje izvedenca prometne stroke, ki si kraja nesreče ni ogledal, ni upošteval, da je bilo vozišče spolzko zaradi prahu ob setvi pšenice (glede na zagovor obsojenca je verjetno mišljeno po žetvi pšenice), niti ni upošteval jaška, delno postavljenega na cestišče ob prehodu za pešce, kjer je stala voda. Vložnica tudi trdi, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo, kar po svoji vsebini predstavlja nedovoljeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). V nasprotju z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje nadalje vložnica zatrjuje, da je obsojenec svojo vožnjo prilagodil tistim razmeram, ki jih je lahko zaznal oziroma predvidel, da je ustrezno ukrepal, ko je zagledal oškodovanca, zato obravnavani dogodek ni kaznivo dejanje, ampak nesrečno naključje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnica uveljavljano kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP opira na drugačno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, na tak način pa z zatrjevanjem o kršitvi kazenskega zakona ne more uspeti. Zatrjevana kršitev zakona se nanaša na hipotetičen, s strani vložnice zatrjevan dejanski stan; to pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

6. Izjava zagovornice obsojenca v odgovoru na stališče vrhovne državne tožilke je bila podana po preteku tri mesečnega roka, ki je tekel za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (obsojenec in njegova zagovornica sta sodbo sodišča druge stopnje prejela 1. 11. 2015, izjavo pa je sodišče prejelo 25. 4. 2016), zato v izjavi uveljavljane nove kršitve, to je kršitve pravice do obrambe, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem policistov, ki so si ogledali kraj dogodka, pri presoji ni bilo mogoče upoštevati.

C.

7. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

8. Sodna taksa je bila obsojencu določena na podlagi prvega odstavka 95. in 98.a člena ZKP, njena višina je bila določena v skladu s tarifno številko 7112 v zvezi z 71113 in 7152, ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca ter trajanja in zapletenosti postopka.