Jedro

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri tožeči naročila vtoževano blago in da je tega tožeča stranka toženi dobavila, pri tem pa tožena stranka ni podala konkretnih ugovorov zoper višino vtoževane terjatve, je bil zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti terjatve tožeče stranke pravilen.

Trditve tožene stranke bi bilo mogoče razumeti le kot zatrjevanje odškodninske odgovornosti v posledici nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti. Da bi tožena stranka uspela dokazati obstoj odškodninske terjatve do tožeče stranke, bi morala na konkretizirani ravni zatrjevati in dokazati, kakšna je bila pogodbena obveznost izpolnitve na strani tožeče stranke in na kakšen način naj bi bila kršena.

Sodišče prve stopnje je izrek sodbe v točki 1 oblikovalo tako, da je sklep o izvršbi v točki 1 izreka (njegov kondemnatorni del) razveljavilo ter v nadaljevanju odločilo o utemeljenosti terjatve. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke v izreku popolno navedlo, je jasno povedalo, o čem je bilo v postopku razsojeno. Takšen zapis ne terja podrobnejše obrazložitve in utemeljitve, saj gre zgolj za tehnično jasnejši izpis terjatve tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig 477/2007 z dne 25. 07. 2007 ostane v celoti v veljavi v 3. točki izreka in se v celoti razveljavi v 1. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 2.157,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po računih: - št. 5353-2006 z dne 17. 05. 2006 od zneska 601,16 EUR od 17. 06. 2006 do 07. 02. 2007; od zneska 494,13 EUR od 08. 02. 2007 do 20. 02. 2007; od zneska 452,38 EUR od 21. 02. 2007 do 08. 03. 2007 in od zneska 188,17 EUR od 09. 03. 2007 do 12. 07. 2007; - št. 5371-2006 z dne 24. 05. 2006 od zneska 635,10 EUR od 25. 06. 2006 do 12. 07. 2007; od zneska 473,27 EUR od 13. 07. 2007 do plačila; - št. 5438-2006 z dne 23. 06. 2006 od zneska 249,29 EUR od 27. 07. 2006 do plačila; - št. 5439-2006 z dne 23. 06. 2006 od zneska 115,64 EUR od 27. 07. 2006 do plačila; - št. 5440-2006 z dne 23. 06. 2006 od zneska 87,24 EUR od 27. 07. 2006 do plačila; - št. 5467-2006 z dne 06. 07. 2006 od zneska 76,74 EUR od 06. 08. 2006 do plačila; - št. 5528-2006 z dne 02. 08. 2006 od zneska 131,45 EUR od 01. 09. 2006 do plačila; - št. 5531-2006 z dne 02. 08. 2006 od zneska 39,55 EUR od 03. 09. 2006 do plačila; - št. 5539-2006 z dne 04. 08. 2006 od zneska 33,08 EUR od 04. 09. 2006 do plačila; - št. 5565-2006 z dne 22. 08. 2006 od zneska 412,09 EUR od 23. 09. 2006 do plačila; - št. 5762-2006 z dne 02. 11. 2006 od zneska 137,94 EUR od 03. 12. 2006 do plačila; - št. 5092-2006 z dne 09. 02. 2006 od zneska 266,41 EUR od 10. 02. 2006 do 09. 02. 2007 in od zneska 97,30 EUR od 10. 02. 2007 do plačila; - št. 5093-2007 z dne 09. 02. 2007 od zneska 303,91 EUR od 10. 02. 2007 do plačila (točka 1 izreka); se pobotni ugovor v višini 6.821,29 EUR kot neutemeljen zavrne (točka 2 izreka); je dolžna tožena stranka tožeči povrniti njene pravdne stroške v višini 669,19 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3 izreka).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oz. da ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet preizkusa na drugi stopnji, so naslednje: da je tožeča stranka toženi dobavljala material po njenih naročilih; da tožena stranka materiala ni naročala le za konkretne objekte, ampak tudi na zalogo; da tožena stranka dobavljenega materiala ni nikoli zavrnila ter da posameznim računom ni nikoli ugovarjala.

a) glede utemeljenosti terjatve tožeče stranke (1. točka izreka) Razmerje med pravdnima strankama je sodišče prve stopnje utemeljilo na sklenjeni kupoprodajni pogodbi, iz katere izhaja obveznost tožene stranke, da kupnino za dobavljeno ji blago tožeči stranki plača (435. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Takšna pravna kvalifikacija je ob neizpodbijanih navedbah tožeče stranke (o naročilu in izdobavi blaga) pravilna in ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da je sodišče pri tem zgolj enostransko povzelo navedbe tožeče stranke. Drugačnega opisa/kvalifikacije razmerja tudi iz ugovorov tožene stranke ni mogoče oblikovati, poleg tega pritožba ne pojasni, v čem in kako naj bi sodišče prve stopnje spregledalo njene navedbe (in katere).

Upoštevaje, da tožena stranka ni podala konkretnega ugovora zoper obračun terjatve tožeče stranke, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je sledilo navedbam tožeče stranke v zvezi z zapiranjem terjatev in tekom obresti. Sodišče prve stopnje je izrek sodbe v točki 1 oblikovalo tako, da je sklep o izvršbi v točki 1 izreka (njegov kondemnatorni del) razveljavilo ter v nadaljevanju odločilo o utemeljenosti terjatve. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke v izreku popolno navedlo, je jasno povedalo, o čem je bilo v postopku razsojeno. Takšen zapis ne terja podrobnejše obrazložitve in utemeljitve, kot to zmotno razume pritožba, saj gre zgolj za tehnično jasnejši izpis terjatve tožeče stranke.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri tožeči naročila vtoževano blago in da je tega tožeča stranka toženi dobavila, pri tem pa tožena stranka ni podala konkretnih ugovorov zoper višino vtoževane terjatve, je bil zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti terjatve tožeče stranke pravilen. Ni slediti pritožbi, da je izpodbijana sodba neobrazložena in pomanjkljiva. Ugotovljena so bila vsa pravnorelevantna dejstva, ki so omogočala sprejetje zaključka sodišča prve stopnje. Pritožba nadalje graja tudi dokazno oceno oz. izpodbijani sodbi v tej zvezi očita premajhno obrazloženost. Sodišče prve stopnje je v povzetku dokaznega postopka zapisalo, da je vpogledalo v vse listine v spisu, v nadaljevanju sodbe pa je glede spornih dejstev (izdobava napačnega blaga) povzelo tudi listine, iz katerih je pri tem izhajalo (predračun za kable št. 9110/06, dobavnica št. 5528/06 ter račun št. 5528-2006). Glede na to, da tožena stranka izven navedb v pobotnem ugovoru (tč. b te sodbe) ni podala konkretnih ugovorov zoper obstoj in višino terjatve, podrobnejša dokazna ocena neprerekanih dejstev (dejstvi naročila in izdobave blaga) ni bila potrebna.

b) glede utemeljenosti pobotnega ugovora (2. točka izreka) Tožena stranka je v pobot vtoževani terjatvi uveljavljala svojo terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti tožeče stranke. V postopku je navajala, da terjatev predstavlja znesek škode, ki da ji je nastala zaradi odprave pomanjkljivosti po izdobavi napačnega materiala s strani tožeče stranke. Takšne trditve bi tožene stranke bi bilo mogoče razumeti le kot zatrjevanje odškodninske odgovornosti v posledici nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti. Da bi tožena stranka uspela dokazati obstoj odškodninske terjatve do tožeče stranke, bi torej morala na konkretizirani ravni zatrjevati in dokazati, kakšna je bila pogodbena obveznost izpolnitve na strani tožeče stranke in na kakšen način naj bi bila kršena. Iz trditev tožene stranke sploh ni jasno, ali naj bi bila zatrjevana nepravilnost v izpolnitvi vezana na poslovno razmerje iz dobave materiala, iz katere tožeča stranka uveljavlja tožbeni zahtevek, ali pa se trditve nanašajo na drugo poslovno razmerje med pravdnima strankama. Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi tožene stranke je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni izkazala, v čem naj bi bilo protipravno ravnanje tožeče stranke, iz katere naj bi izvirala njena odškodninska odgovornost, saj ni izkazala neskladja med naročilom tožene stranke in dobavo materiala s strani tožeče stranke. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi pomanjkljive obrazložitve. Glede na pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča o neizkazanosti protipravnosti kot elementu odškodninske odgovornosti se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeljevati do pritožbenih navedb, ki se tičejo drugih elementov odškodninske odgovornosti.

Z ostalimi pritožbenimi navedbami (o obveščanju tožeče stranke o reklamacijah investitorja, o dogovorih pravdnih strank glede višine škode, o dobavi napačne kategorije kablov) tožena stranka izpodbija dokazno oceno prvostopnega sodišča, kar pa predstavlja v tem postopku nedovoljen pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena ZPP).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).