Jedro

Ob razlastitvi kmetijskega zemljišča se razlaščencu v zameno lahko ponudi le drugo kmetijsko zemljišče, če je to na razpolago. Za določitev drugega enakovrednega zemljišča in njegov status je namreč bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, s katerim je bil njen status spremenjen zaradi predvidene gradnje infrastukture. Če pa se razlaščencu izplača odškodnina, se ta izračuna glede na tržno vrednost, ki bi jo bilo mogoče doseči s prodajo kmetijskega zemljišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod točko 1. sklenilo, da se v korist predlagajoče stranke nasprotni udeleženki odvzame lastninska pravica na parcelah št. 497/9 njiva v izmeri 2230 m2, 497/10 njiva v izmeri 694 m2, ki sta vpisani pri vložku št. 15 k.o..., ter parcela št. 534/5 travnik v izmeri 100 m2, ki je vpisana pri vložku št. 14 k.o... Pod točko 2. je odločilo, da mora predlagateljica v tridesetih dneh plačati za razlaščeno zemljišče 6.274.367,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od izdaje sklepa sodišča prve stopnje, do plačila. Pod točko 3. je ugodilo predlogu za predhodno izročitev nepremičnin in pod točko 4. ugotovilo delni umik predloga za plačilo odškodnine za nekatere parcele.

Proti temu sklepu se je pritožila nasprotna udeleženka, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Proti sklepu pritožbenega sodišča, s katerim je postal pravnomočen sklep sodišča prve stopnje, je nasprotna udeleženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, spremeni sklepa sodišč prve in druge stopnje in zavrne predlog za razlastitev, ali pa naj ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče napačno uporabilo določilo 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 25. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 44/97), ki določa, da je treba lastniku zemljišča s statusom kmeta zagotoviti drugo enakovredno nepremičnino. Poleg tega poudarja, da je treba v primeru plačila denarne odškodnine po 26. členu ZSZ razlaščencu povrniti vrednost nepremičnine (in nastale stroške). Ker gre v konkretni zadevi za razlastitev nezazidanih stavbnih zemljišč, je po stališču nasprotne udeleženke nedopustno ocenil zemljišča izvedenec kmetijske stroke ter jih ovrednotil po cenah, kot veljajo za kmetijska zemljišča. Revidentka dodaja, da je razlastitev poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine in da je treba določila ZSZ restriktivno tolmačiti ter postopek izvesti tako, da razlaščenec ni oškodovan. V dvomu je treba uporabiti pravna pravila v korist šibkejše stranke, to je lastnika oziroma razlaščenca. V konkretnem primeru tudi ne najde pogojev za razlastitev, ker predlagatelj ni Republika Slovenija kot pravna oseba, temveč Direkcija za ceste. Ker ni aktivne legitimacije meni, da bi bilo treba predlog zavreči. Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92) je bila revizija vročena predlagateljici, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije in navaja, da je obveznost zagotoviti drugo enakovredno nepremičnino ali plačati odškodnino, alternativna. Navaja, da 24. in 25. člen ZSZ določata, da je razlastitveni zavezanec s statusom kmeta upravičen le do nadomestne nepremičnine in če mu je ta ponujena, ne more zahtevati denarne odškodnine. Pri tem pojasnjuje, da je bila med strankama postopka sklenjena menjalna pogodba za nekaj parcel in je prišlo do umika predloga, za sporne tri parcele pa kljub prizadevanjem ni bilo mogoče zagotoviti nadomestnih zemljišč. Dodaja, da so bili pogoji za razlastitev podani, ker je razlastitev dovoljena v korist občine ali države. V tej zadevi je predlagala razlastitev Direkcija Republike Slovenije za ceste, ki ni pravna oseba, ker je v sestavi Ministrstva za promet in zveze, torej Republike Slovenije, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. V postopku za določitev denarne odškodnine je vrednost razlaščenih parcel ocenil izvedenec gradbene stroke gospod P. (in ne izvedenec kmetijske stroke, kot navaja revidentka).

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977).

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija dovoljena, čeprav po 34. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list SRS št. 30/86 RS št. 55/92) revizija načeloma ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. V postopkih za določitev odškodnine pa je v 103. členu ZNP predvidena izjema in je omogočena revizija, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega vrednost, ki jo Zakon o pravdnem postopku predpisuje kot pogoj za dovoljenost revizije. Ker je ZPP 1977 v času vložitve predloga dne 23.3.1998 predvideval vrednost več kot 80.000,00 SIT (drugi odstavek 382. člena), je revizija dovoljena. Nasprotna udeleženka v reviziji sicer ni navedla sporne vrednosti, toda razlika med cenitvijo parcel št. 497/9 in 497/10 k.o.... v mnenju cenilca L. B., dipl. ing. in v mnenju cenilcev A. P., dipl. ing. in F. G., dipl. ing. znaša 27.663.589 tolarjev (33.228.336 - 5.564.747), kar nedvomno presega revizijski prag.

Toda revizija ni utemeljena.

Glede procesnih določb revizijsko sodišče pojasnjuje, da je po pooblastilu 37. člena ZNP uporabilo določila ZPP 1977, ker je bila izdana odločba sodišča prve stopnje dne 22.10.1998, torej pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), ki v prehodnih določbah v prvem odstavku 498. člena predvideva, da se v takih primerih nadaljuje postopek po dotedanjih predpisih. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revidentka ne uveljavlja in ker sodišče ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), ta revizijski razlog ni podan.

Tudi materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. V zvezi z dopustnostjo revizijskega postopka sta pravilno uporabili določila ZSZ o razlastitvi, po katerih je mogoče poseči v lastninsko pravico na nepremičnini, če to zahteva javna korist (18., 19. in 23. člen). Da je v konkretnem primeru izkazana javna korist, sta se sodišči prve in druge stopnje prepričali na podlagi občinskega odloka o lokacijskem načrtu za rekonstrukcijo ceste M10 na odseku Depala vas - Črnuče, ki predstavlja prostorski izvedbeni načrt po drugem odstavku 22. člena ZSZ. Zato je po 20. členu ZSZ mogoča razlastitev v korist države, ki je predlagajoča stranka v tem postopku, saj je Republika Slovenija kot taka navedena v vseh vlogah. Pripis da gre za Ministrstvo za promet in zveze ne moti, ker je Ministrstvo za promet in zveze v sestavi vlade Republike Slovenije, vlada pa ni samostojna pravna oseba, marveč je organ, ki zastopa Republiko Slovenijo (4. in 14. člen Zakona o vladi RS, Uradni list RS, št. 4/93). Tudi pripis Direkcija Republike Slovenije za ceste ne moti, ker je po 4. alineji 11. točke 2. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94) le upravni organ v sestavi Ministrstva za promet in zveze, ki opravlja upravne in strokovne zadeve ter druge naloge, ki so določene v zakonu.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili prvi odstavek 24. člena ZSZ, ki določa, da je treba razlastitvenemu upravičencu za odvzeto nepremičnino zagotoviti drugo enakovredno nepremičnino ali mu plačati odškodnino; pri čemer je pomembno, da se položaj razlaščenca ne sme spremeniti. Razpravljanje o tem, ali mora predlagateljica primarno ponuditi drugo enakovredno zemljišče (torej njivo I. razreda) ali odškodnino (v višini tržne vrednosti pracel), je v tej zadevi brez pomena, ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je predlagateljica za nekaj zemljišč zagotovila enakovredna zemljišča, za parcele, ki so še sporne, pa drugega enakovrednega zemljišča ni na razpolago.

Tako se izkaže, da gre revidentki odškodnina za tri razlaščene parcele. S prisojeno odškodnino pa se ne strinja, ker sta bili dve od treh razlaščenih parcel ocenjeni kot kmetijsko zemljišče in ne kot nezazidano stavbno zemljišče. Toda če bi bilo nasprotni udeleženki mogoče ponuditi drugo enakovredno zemljišče, bi ji bilo treba ponuditi njivo prvega razreda, torej kmetijsko zemljišče. Pomemben je namreč namen, za katerega se je parcela uporabljala dotlej, ko je bilo zemljišče s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče. To se je zgodilo zato, ker je lahko predmet razlastitve samo stavbno zemljišče, ki je bilo kot tako opredeljeno zaradi gradnje infrastrukture (ceste). Tako zemljišče nima tržne vrednosti in ker je za revidentko merodajna tista tržna cena, ki bi jo lahko dobila s prodajo, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno cenili parceli št. 497/9 in 497/10 k.o... kot kmetijsko zemljišče. Sodišče druge stopnje je ob tem tudi pravilno poudarilo 6. in 11. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur.l. RS, št. 59/96 in 31/98), ki ureja položaj kmetijskih zemljišč, ki so s planskim aktom določena za nekmetijske namene in predvideva odškodnino za kmetijska zemljišča. Odškodnino za parceli 479/9 in 497/10 k.o... sta določila kmetijski izvedenec F. G. in izvedenec gradbene stroke in cenilec A. P. Revizijski očitek, češ da vrednosti navedenih parcel ne bi smel oceniti izvedenec kmetijske stroke, zaradi doslej navedenega ni utemeljen, pa tudi resničen ni, ker je A. P. izvedenec gradbene stroke.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Glede na to je Vrhovno sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. O stroških revizijskega postopka ni odločalo, ker ji nobena od pravdnih strank ni priglasila.