Jedro

Tožeča stranka ne izpolnjuje zakonskih pogojev 13. in 19. člena ZTuj za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 15.3.1993, s katero navedeni prvostopni organ ni ugodil tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka meni, da je prvostopni organ pravilno odločil. Po mnenju tožene stranke pri tožniku ne obstajajo razlogi, navedeni v 2. odstavku 13. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I), zaradi katerih bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno. Samo dejstvo, da tožnik nima potne listine, ne more biti razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Zato tožena stranka tega tožnikovega razloga ne more šteti za upravičenega. Glede tožnikove prošnje za izdajo potnega lista v primeru, če ne bi dobil dovoljenja za začasno prebivanje, pa tožena stranka dodaja, da glede na to, da tožnik ni državljan Republike Slovenije, tudi ne more pridobiti slovenskega potnega lista. S potno listino namreč državljani Republike Slovenije med prebivanjem v tujini dokazujejo svojo istovetnost in državljanstvo. Zaradi navedenega je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da je v letu 1991 v času agresije na Republiko Slovenijo zapustil takratno JLA, in sicer še pred odslužitvijo vojaškega roka, ki ga je služil v ... Dezertiral je torej iz armade, saj v njej glede na njeno agresivno delovanje ni več hotel sodelovati. Prišel je k sestri v Slovenijo. Kot vojak na odslužitvi vojaškega roka seveda ni posedoval potnega lista. Potnega lista nima še sedaj, ker v tedanji SFRJ na Kosovu v ... sploh ni zaprosil zanj. V Republiki Sloveniji je tako živel dalj časa kot tujec brez ustreznega potnega lista, ki ga ne poseduje in ga nikoli ni imel. Potnega lista tudi sedaj ne more dobiti, saj se na Kosovo oziroma v novo nastalo državo ZRJ ne upa vrniti, ker bi ga kot dezerterja gotovo postavili pred vojaško sodišče. Zaradi tega meni, da izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, saj so zanj v njej uporabljene najstrožje določbe zakona o tujcih in mu je prepovedano nadaljnje začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Res je, da njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji sedaj ni več potrebno v smislu 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih, vendar pa meni, da je še dana pravna možnost za podaljšanje začasnega prebivanja. Dejstvo je, da se v ZRJ ne more in ne sme vrniti, ne da bi bil tam takoj podvržen kazenskim sankcijam vojaškega sodišča. Pa tudi v nobeno drugo tujo državo ne more, ker ne poseduje potne listine. Zato meni, da so pri njem podane okoliščine 18. člena zakona o tujcih, po katerem se začasno prebivanje v Republiki Sloveniji lahko dovoli iz humanitarnih razlogov. Prepričan je, da bi izgon iz Republike Slovenije in predaja ZRJ, katere državljan je, pomenila ogrožanje njegove osebne varnosti. Prav iz navedenega razloga je ponovno zaprosil za podaljšanje bivanja v Republiki Sloveniji, kar pa je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila. Še vedno namreč živi pri svoji sestri v Sloveniji, ki še vedno v celoti skrbi zanj in ga preživlja in ga je pripravljena preživljati tudi v prihodnje. Glede na poseben položaj in razmere, v katerih je sploh prišel na območje Republike Slovenije, meni, v kolikor tudi po 18. členu zakona o tujcih ne bi mogel dobiti podaljšanega začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji, naj dobi potno listino po 3. členu tega zakona ali drug ustrezen dokument, na podlagi katerega bi lahko zapustil Republiko Slovenijo in odšel v kakšno tretjo državo. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in še dodaja: Tožnik pri toženi stranki ni zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov po 18. členu navedenega zakona o tujcih. Za izdajo potnega lista ali drugega ustreznega dokumenta po tem zakonu, s katerim bi tožnik območje Republike Slovenije lahko zapustil, pa tožnik ne izpolnjuje pogojev. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka pravilno odločila, za kar sta imela podlago v določbah 13. in 19. člena citiranega zakona o tujcih in v podatkih in listinah v upravnih spisih. Na navedeni pravni podlagi tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov po 18. členu navedenega zakona pa niti ni zaprosil, kot tožena stranka v odgovoru na tožbo pravilno opozarja. Za izdajo potnega lista ali drugega ustreznega dokumenta po navedenem zakonu, s katerim bi tožnik lahko zapustil območje Republike Slovenije, pa bi moral tožnik zaprositi na podlagi določbe 3. odstavka 44. člena tega zakona, po kateri se lahko potni list za tujca izda tudi drugemu tujcu (ki nima dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji), ki nima tujega veljavnega potnega lista, če so za to upravičeni razlogi.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Sodišče je zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).