Jedro

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve predstavlja hud poseg v človekove pravice. Dopusti se lahko le, če so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr: če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Sodišče mora v vsakem primeru ugotoviti konkretne okoliščine in presoditi ali so te takšne, da omogočajo sklep o realni ogroženosti varovanih dobrin.

V postopkih, v katerih se odloča o pravicah in interesih oseb, ki imajo težave v duševnem zdravju, mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi teh oseb (6. člen ZNP-1) in je dolžno ugotavljati tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli ter izvajati dokaze tudi brez predlogov udeležencev (7. člen ZNP-1).

V odločbi je treba konkretno obrazložiti izpolnjenost vseh pogojev za prisilno zdravljenje nasprotnega udeleženca. Zastavlja se vprašanje dopustnosti kontinuiranega relativno kratkotrajnega (14 dni) prisilnega zdravljenja ob vsakokratnem poslabšanju zdravstvenega stanja nasprotnega udeleženca. Treba je skrbno presoditi, ali ni mogoče vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr odvrniti z milejšimi oblikami pomoči (predpostavka iz tretje alineje navedenega zakonskega določila).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se nasprotnemu udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov ter da se nasprotni udeleženec zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Klinike še najdalj do 25. 1. 2021. 2. V pritožbi po uradni dolžnosti postavljen odvetnik nasprotnega udeleženca uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče odločitev spremeni tako, da nasprotnega udeleženca odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom. V sklepu je notranje nasprotje. Ni jasno ali je dogodek s sosedom bil resničen ali ne, pa sodišče kljub temu meni, da bi v primeru, če ukrep nasprotnemu udeležencu ne bi bil izrečen, lahko ponovno prišlo do heteroagresivnosti. Fizična agresivnost do soseda se jemlje kot dejstvo, čeprav ni z ničemer potrjena. Če ni ugotovljeno in potrjeno, da je heteroagresivnost že bila prisotna, ni mogoče odločitve opirati na domnevo, da se ta lahko ponovi. Odločitev sodišča nima trdne opore, saj jasnih podatkov o preteklem dogajanju ni, na kar je posebej opozoril tudi izvedenec. Zato ni mogoče sklepati na domnevno prihodnje dogajanje, vsaj ne s takšno stopnjo verjetnosti, da bi se na tej podlagi smelo poseči v pritožnikovo svobodo. Odločitev temelji na nepopolno oziroma celo zmoto ugotovljenem dejanskem stanju. Dejansko razpoložljivi podatki ne dajejo podlage za uporabo določb zakona o pridržanju osebe na prisilnem zdravljenju. To pomeni, da je odločitev tudi materialnopravno zmotna.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep v skladu s 350. členom ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in prvim odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) preizkusilo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki so navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in glede pravilne uporabe materialnega prava.

5. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve predstavlja hud poseg v človekove pravice, zlasti pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave RS). Dopusti se lahko le, če so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr: če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Sodišče mora v vsakem primeru ugotoviti konkretne okoliščine in presoditi ali so te takšne, da omogočajo sklep o realni ogroženosti varovanih dobrin.1

6. Odločitev prvostopenjskega sodišča je preuranjena, saj ni raziskalo vseh pravnorelevantnih dejstev in okoliščin, ki bi omogočala presojo ali so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za prisilno hospitalizacijo. Kljub temu, da mora v postopkih prisilnega pridržanja v bolnišnici postopek izvesti hitro (prvi odstavek 33. člena ZDZdr), mora sodišče ugotoviti vsa za sprejem odločitve relevantna dejstva. V postopkih, v katerih se odloča o pravicah in interesih oseb, ki imajo težave v duševnem zdravju, mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi teh oseb (6. člen ZNP-1) in je dolžno ugotavljati tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli ter izvajati dokaze tudi brez predlogov udeležencev (7. člen ZNP-1).

7. Utemeljena je pritožbena graja, da sodišče ni dovolj raziskalo okoliščin, na podlagi katerih je zaključilo, da obstaja možnost ponovitve heteroagresivnega vedenja nasprotnega udeleženca. Iz zaslišanja nasprotnega udeleženca ni razvidno, kaj se je dogajalo v trgovskem centru, pa tudi nobenega drugega dokaza v zvezi s tem ni v spisu (npr. ugotovitev policije ali zdravnika ipd.). Izvedenec je v mnenju navedel, da mu ni uspelo razrešiti dileme ali je nasprotnega udeleženca dejansko napadel sosed ali pa je to le plod njegovih nerealnih oziroma neustreznih razmišljanj. V spisu tudi ni nobenih zdravniških izvidov ali drugih dokazil, ki bi potrjevali, da nasprotni udeleženec huje ogroža svoje zdravje. V zapisniku o naroku dne 11. 1. 2021 je navedeno, da so prisotni pregledali zdravstveno dokumentacijo nasprotnega udeleženca, vendar pa v spisu te dokumentacije ni, niti ni iz podatkov spisa razvidno, kaj konkretno naj bi bilo vpogledano (npr. vsaj uradni zaznamek o vpogledu v zdravstveno dokumentacijo). Ugotovitev izvedenca o svojskih razlagah in odgovorih nasprotnega udeleženca, na kateri je gradil svoje mnenje o neustreznem uvidu v osnovno bolezen, nima opore v podatkih spisa. V zapisniku o zaslišanju nasprotnega udeleženca namreč takih odgovorov in razlag ni zaznati. Argumentiranega in strokovno obrazloženega zaključka, da ima nasprotni udeleženec zaradi duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja (druga alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr), v izvedenskem mnenju ni. Zaključek sodišča, da je podana tudi ta predpostavka za poseg v osebno svobodo nasprotnega udeleženca, je pavšalen. Podatek, da je bil nasprotni udeleženec že večkrat hospitaliziran na psihiatrični kliniki, sodišča ne razbremeni, da ugotovi in obrazloži konkretna dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo ponoven poseg v osebno svobodo. Ob vsakem prisilnem zdravljenju je treba natančno ugotoviti izpolnjenost vseh zakonskih predpostavk za poseg v temeljne človekove pravice in svoboščine.

8. Zaradi napačne uporabe določb prvega odstavka 39. člena ZDZdr je bilo treba pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 30. členom ZDZdr). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedene kršitve ne more odpraviti s pritožbeno obravnavo, ki ne more biti nadomestilo sojenja na prvi stopnji. Njen namen je opraviti kontrolno funkcijo pritožbenega sodišča, ne pa ugotavljanje celih sklopov pravnorelevantnih dejstev, katerih prvo sodišče sploh ni obravnavalo. Sodišče druge stopnje glede na naravo zadeve, načelo ekonomičnosti ter nujnosti in hitrosti postopka ocenjuje, da glede na že izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje z dopolnitvijo postopka na prvi stopnji ne bo kršena pravica nasprotnega udeleženca do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pridobi podatke, da se bo dalo preveriti realnost izpovedbe nasprotnega udeleženca, z vložitvijo dokumentacije v spis ali dodatnim zaslišanjem izvedenca omogoči, da bo njegovo mnenje preverljivo ter ponovno ugotovi in v odločbi konkretno obrazloži izpolnjenost vseh pogojev za prisilno zdravljenje nasprotnega udeleženca. Zastavlja se vprašanje dopustnosti kontinuiranega relativno kratkotrajnega (14 dni) prisilnega zdravljenja ob vsakokratnem poslabšanju zdravstvenega stanja nasprotnega udeleženca. Treba je skrbno presoditi ali ni mogoče vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr odvrniti z milejšimi oblikami pomoči (predpostavka iz tretje alineje navedenega zakonskega določila).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v treh dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo ali se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če se vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrniti v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali glede na naravo stvari ali okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbo bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 prim. npr. sklepa VS RS II Ips 36/2010 in II Ips 111/2015.