Jedro

Upnik v pritožbi glede na navedeno neutemeljeno navaja, da ima neposredno pravico v izvršbi uveljavljati terjatev zoper RS na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik, ki sam krije svoje pritožbene stroške, mora v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti Republiki Sloveniji 122,40 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika Republiko Slovenijo (I. točka izreka) in odločilo, da mora upnik Republiki Sloveniji v roku osem dni od prejema tega sklepa povrniti 122,40 EUR stroškov (II. točka izreka).

2. Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija upnik po pooblaščencu in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da upnikovemu predlogu za nadaljevanje izvršilnega postopka zoper novega dolžnika ugodi.

Meni, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na 7. in 8. člen Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR) in da zmotno navaja, da bi moral upnik najprej poskusiti doseči sklenitev sporazuma z Državnim odvetništvom in ob neuspešnem pogajanju vložiti tožbo, ki bi šele lahko predstavljala listino v skladu s 24. členom ZIZ, na podlagi katere bi lahko sodišče dovolilo nadaljevanje postopka zoper Republiko Slovenijo kot novega dolžnika. Izpostavlja, da člena 7 in 8 ZOKIPOSR urejata povsem drugo situacijo, in sicer postopek za uveljavljanje zahtevka, katerega vloži upravičenec do odškodnine na podlagi zakona. Po izrecni določbi 5. člena je upravičenec do odškodnine oseba, ki je bila družbenik ali delničar v kapitalski družbi ali vsaka druga oseba, ki izkaže pravni interes, ter na katero so zaradi izbrisa družb na podlagi določb ZFPPod prešle obveznosti izbrisane družbe in ki je te obveznosti deloma ali v celoti plačala. Upnik torej nedvomno ni upravičenec do odškodnine v smislu 5. do 8. člena zakona, temveč je upravičenec do odškodnine dolžnik. Obravnavano situacijo jasno ureja tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR, po katerem se že z uveljavitvijo tega zakona, torej ex lege, šteje, da je Republika Slovenija prevzela dolg dolžnika kot odgovornega družbenika, katerega izterjava je predmet tega postopka. Zakon v nadaljevanju še določa, da je Republika Slovenija z uveljavitvijo tega zakona prevzela dolg pod pogoji, ki jih za prevzem določa obligacijski zakonik in da je upnik v prevzem dolga privolil. Upniki lahko tako že na podlagi citiranega zakona uveljavljajo plačilo neplačanega dela svoje terjatve do družbenikov izbrisane družbe (torej do dolžnika) pod enakimi pogoji, kot če bi plačilo zahtevali od družbenika izbrisane družbe ali njegovih dedičev. Glede pravnih posledic prevzema dolga torej zakon ne bi mogel biti jasnejši. Sodišče je z zavrnitvijo predloga za nadaljevanje izvršbe zoper Republiko Slovenijo kot novega dolžnika postopalo v izrecnem nasprotju z namenom in črko citiranega ZOKIPOSR. Iz določbe tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, po kateri upravičenec lahko skladno z 8. členom tega zakona zahteva sklenitev sporazuma z Državnim odvetništvom, nikakor ni mogoče sklepati, da bi bila tovrstna zahteva z zakonom predpisana kot procesna predpostavka za nadaljevanje izvršilnega postopka zoper prevzemnika dolga. Zakon namreč na tem mestu govori o upravičencu in ne o upniku. Poleg tega pa zakon zgolj dopušča možnost sklenitve tovrstnega sporazuma, nikakor pa zahteve za sklenitev sporazuma ne predpisuje v smislu procesne predpostavke za nadaljevanje postopka. Upnik ima že pridobljen izvršilni naslov, zato ni utemeljena obrazložitev, po kateri bi moral za nadaljevanje postopka šele pridobiti nov izvršilni naslov v obliki sodbe ali sporazuma. ZOKIPOSR ne ureja razmerij za nazaj in ne razveljavlja izvršilnih naslovov, ki so obstajali na dan uveljavitve tega zakona. Zakon nedvomno predstavlja javno listino v smislu 24. člena ZIZ, na podlagi katere je prišlo do prehoda obveznosti na novega dolžnika. Če pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, se pod pogoji iz tretjega odstavka 24. člena ZIZ izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Upniku torej ni potrebno zoper Republiko Slovenijo vlagati nove tožbe. Dodatno še navaja, da bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava že po uradni dolžnosti postopek nadaljevati zoper Republiko Slovenijo, zato je bil upnikov predlog potreben. Opozarja na 6. točko 2. člena ZOKIPOSR in trdi, da izpolnjuje vse pogoje iz te določbe, saj razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom, svoje terjatve iz izvršilnega naslova še ni prejel v celoti plačane, njegova terjatev pa tudi na drug način še ni prenehala.

3. Republika Slovenija je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzemala za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno ni sporno, da ima upnik neodplačano terjatev zoper dolžnika kot družbenika družbe, ki je bila izbrisana na podlagi določb Zakon o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod). Sporno pa je, ali določba tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR predstavlja javno listino ali „drug način“ prehoda obveznosti dolžnika po četrtem odstavku 24. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZIZ na RS kot novega dolžnika (za kar se zavzema upnik v pritožbi).

6. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je upnik podal predlog, da sodišče nadaljuje izvršilni postopek zoper novega dolžnika Republiko Slovenijo. Pri tem se je skliceval na prvi stavek tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, ki določa, da se z dnem uveljavitve tega zakona šteje, da je Republika Slovenija prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov iz 6. točke 2. člena tega zakona pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upnikov predlog zavrnilo. Navedlo je, da je v tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR sicer res določeno, da se šteje, da je Republika Slovenija prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov, vendar pa po stališču sodišča prve stopnje ZOKIPOSR ne predvideva avtomatičnega pravnega nasledstva, temveč določa, da se postopek začne z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem odvetništvu (7. člen ZOKIPOSR). Če na predlog za poravnavo ni dosežen sporazum, lahko upravičenec vloži tožbo pri pristojnem sodišču (peti odstavek 8. člena ZOKIPOSR). Po stališču sodišča prve stopnje bi moral upnik zato najprej poskusiti doseči sklenitev sporazuma z Državnim odvetništvom in ob morebitnem neuspešnem pogajanju vložiti tožbo. Šele sklenjen sporazum ali sodba bi predstavljala listino v skladu s 24. členom ZIZ na podlagi katere bi sodišče dovolilo nadaljevanje izvršilnega postopka zoper novega dolžnika.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi upnikovega predloga za nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika pravilna. Cilj ZOKIPOSR je sanirati posledice ZFPPod1 in sistemsko urediti pravično zadoščenje oziroma povračilo škode, ki je zaradi izbrisa nastala upnikom, družbenikom in delničarjem podjetij, ki so bila izbrisana v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008.2 Predmetni zakon tako izhaja iz ugotovitve, da obstaja odgovornost države za njeno ravnanje in priznava odškodnino tako družbenikom izbrisanih družb kot tudi upnikom v delu, v katerem še niso bili poplačani.3 Vsebina zakona je opredeljena v 1. členu, po katerem zakon določa pravico do povračila škode, ki je z zakonom določenim upravičencem nastala zaradi prenosa obveznosti kapitalskih družb, ki so bile izbrisane iz sodnega registra na podlagi ZFPPod v obdobju od 23. junija do 15. januarja 2008. Zakon določa tudi upravičence, merila za odmero in višino denarne odškodnine, načine in roke za izplačilo ter postopke in organe, pristojne za odločanje. V namen povračila te škode zakon ureja položaj dveh subjektov: (1.) upravičenca, ki je fizična oseba, na katero so zaradi izbrisa v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 na podlagi določb ZFPPod prešle obveznosti izbrisane družbe in ki je te obveznosti deloma ali v celoti plačal (5. točka 2. člena ZOKIPOSR), in (2.) upnika, ki je fizična ali pravna osebe, ki razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom proti ustanovitelju, družbeniku ali delničarju družbe iz 2. točke 2. člena, ki svoje terjatve iz tega izvršilnega naslova ni prejela plačane ali ni drugače prenehala in obveznost iz tega naslova ni zastarala (6. točka 2. člena ZOKIPOSR).

9. Po 3. točki 2. člena ZOKIPOSR je škoda opredeljena kot znesek, ki ga je upravičenec plačal za obveznosti izbrisane družbe, vrednost njegovega premoženja, ki je bilo prodano v izvršilnem postopku zaradi plačila obveznosti izbrisane družbe, in izguba dohodkov zaradi izbrisa družbe. Škoda je opredeljena tudi kot znesek, katerega upniški upravičenec ni prejel plačanega kljub obstoju pravnomočne sodne odločbe, izdane na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena tega zakona (torej odločbe izdane na podlagi ZFPPod). Navedeno logično pomeni, da je tudi upnik iz 6. točke 2. člena ZOKIPOSR upravičenec do „škode“ (neplačane terjatve) po določbah ZOKIPOSR, ne le upravičenec iz 5. točke 2. člena ZOKIPOSR. Vsak od njiju ima svojo škodo in to naj bi sanirala država. Gre torej za dve vrsti upravičencev: dolžniške upravičence in upniške upravičence. Zato ne držijo upnikove pritožbene navedbe, da upnik ni upravičen do odškodnine in ni upravičenec po določbah ZOKIPOSR. Posledično upnik tudi nima prav, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, da je sporazum z Državnim odvetništvom po četrtem odstavku 8. člena ZOKIPOSR zgolj upnikova možnost in ne obveznost. 10. Način, kako upravičenec po ZOKIPOSR procesno uveljavlja pravico do povračila svoje škode na podlagi tega zakona, je opredeljen v določbah 7., 8. in 9. člena tega zakona. Citirane določbe torej predstavljajo postopkovni (procesni) del uveljavitev pravice do odškodnine, kar je razvidno že iz marginalnih rubrik, ki opredeljujejo citirane določbe („Postopek“, „Zahteva za povračilo škode in pristojnost za odločanje“ in „Rok za vložitev zahteve“). Na podlagi jezikovne razlage določbe prvega odstavka 7. člena ZOKIPOSR, po kateri se postopek za uveljavitev zahtevka na podlagi tega zakona prične z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem odvetništvu, je povsem jasno, da navedeno velja za vsak zahtevek na podlagi ZOKIPOSR, torej za vsak zahtevek vsakega od subjektov, saj dikcija ni omejena. Rok (tri mesece) za opredelitev do predloga v tem „postopku“ je določen v drugem odstavku 7. člena ZOKIPOSR, v tretjem odstavku 7. člena ZOKIPOSR pa so opredeljena pooblastila Državnemu odvetništvu za potrebe odločanja o zahtevku na podlagi tega zakona.

11. Nadaljnja jezikovna razlaga 8. člena ZOKIPOSR potrjuje, da določbe 7. člena ZOKIPOSR veljajo za vsak zahtevek vsakega od subjektov po tem zakonu. Po določbi četrtega odstavka 8. člena ZOKIPOSR namreč Državno odvetništvo glede zahtevkov z upravičencem sklene sporazum o izplačilu odškodnine, z upnikom iz 6. točke 2. člena pa sporazum o prevzemu dolga. V sporazumu se ugotovi datum izbrisa družbe, določi višina odškodnine ter način in rok plačila. Na podlagi citirane določbe je povsem jasno, da Državno odvetništvo sklene sporazum tudi z upniškim upravičencem, kar je možno samo po vložitvi predloga za poravnavo po prvem odstavku 7. člena ZOKIPOSR.4 Da citirane procesne določbe tega zakona veljajo za vse upravičence po tem zakonu (dolžniškega in upniškega) potrjuje tudi logična razlaga. Nesmiselna bi bila namreč nasprotna razlaga, da določbe 7. člena veljajo samo za dolžniškega in ne tudi upniškega upravičenca (ker zakon v drugem odstavku tega člena omenja le upravičenca in ne tudi upnika), glede na to, da zakon v določbah prvega, petega in šestega odstavka 8. člena tudi omenja samo upravičenca, v četrtem odstavku 8. člena pa izrecno omenja poleg upravičenca (torej dolžniškega upravičenca) tudi upnika (upniškega upravičenca). Upniški upravičenec pa je, kot je že bilo pojasnjeno, opredeljen tudi v 3. točki 2. člena ZOKIPOSR.

12. Upnik v pritožbi glede na navedeno neutemeljeno navaja, da ima neposredno pravico v izvršbi uveljavljati terjatev zoper RS na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR. Po citirani določbi ZOKIPOSR se z uveljavitvijo tega zakona šteje, da je RS prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov iz 6. točke 2. člena tega zakona pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, in da je upnik v prevzem dolga privolil ter da so prenehala vsa zavarovanja dolga. Glede na smisel in namen citirane zakonske določbe v kontekstu zakona in umestitve v pravni sistem kot celote (namenska in sistemska razlaga) je citirana določba tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR zgolj materialnopravne narave in ne pomeni, da predhodni postopek pri Državnemu odvetništvu po 7. in 8. členu za upnika ZOKIPOSR ni obvezen. Če ne bi bil poskus sporazuma po 7. in 8. členu ZOKIPOSR obvezen, ga zakonodajalec ne bi omenjal oziroma določal. 13. Tudi ni pravilno stališče upnika v pritožbi, da je sklenitev sporazuma obvezna le za upravičenca (dolžniškega upravičenca), ker zakon v nadaljevanju tretjega odstavka 17. člena izrecno omenja le upravičenca in ne tudi upnika. Po citirani določbi lahko upravičenec skladno z 8. členom tega zakona zahteva sklenitev sporazuma z Državnim odvetništvom o ugotovitvi nastopa tega dejstva, v primeru, da se zoper upravičenca začne sodni postopek ali je ta v teku, pa upravičenec s tem seznani Državno odvetništvo. Uporaba jezikovne razlage in ozko razumevanje sporne določbe na način, da se beseda upravičenec ne nanaša tudi na upniškega upravičenca, sicer dopušča tako razlago tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, a pri razlagi zakonskih določb je treba treba poleg samega pomena besedila upoštevati tudi njegovo umestitev v sam zakon, druge zakonske določbe in samo uvrščenost v pravni sistem. Nepravilno je izolirano razlaganje posamične določbe člena. Glede na navedeno je lahko pravilna samo druga mogoča jezikovna razlaga te določbe, in sicer, da se nanaša tudi na upniškega upravičenca. Kot je že bilo pojasnjeno, to potrjuje tudi logična razlaga.5

14. Nepravilnosti nasprotnega stališča, za katerega se zavzema upnik v pritožbi (da je z uveljavitvijo ZOKIPOSR prišlo neposredno na podlagi zakona do prehoda obveznosti na RS), končno potrjuje tudi že sama narava izvršilnega postopka, ki je namenjen izterjavi v formalnem izvršilnem naslovu že določene terjatve med že določenimi subjekti, ne pa ugotavljanju vseh pogojev po ZOKIPOSR za prevzem dolga s strani RS. RS po določbah ZOKIPOSR namreč prevzame dolg do upnika le takrat, ko so izpolnjeni določeni pogoji, saj prevzame le dolg odgovornega družbenika6, upnik mora privoliti v prevzem dolga ter morajo prenehati vsa zavarovanja dolga (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR), upnik pa svoje terjatve iz pravnomočnega izvršilnega naslova še ni prejel plačane, terjatev ni drugače prenehala in obveznost iz tega naslova ni zastarala (6. točka 2. člena ZOKIPOSR). Obveznost RS pa je sicer omejena na 60 % ugotovljene višine škode (prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR). Izpolnitev navedenih pogojev se bo torej ugotavljala v postopku pred Državnim odvetništvom (prvi odstavek 7. člena ZOKIPOSR) oziroma v pravdnem postopku (peti odstavek 8. člen ZOKIPOSR).

15. Glede na obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi upnikovemu predlogu za nadaljevanje izvršbe na novega dolžnika – RS, ker podlago za prehod obveznosti predstavlja že sam zakon (tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR). Odločitev sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal pogojev iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ , je torej pravilna.

16. Upnik obrazloženo pritožbeno ne nasprotuje stroškovni odločitvi v II. točki izreka sklepa, preizkus pravilne uporabe materialnega prava, katerega opravi sodišče sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, pa tudi v tem delu ni pokazal nepravilnosti.

17. Ker sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške, saj ne gre za izvršbo potrebne stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ). Tretja – Republika Slovenija, ki je opredeljeno odgovorila na pritožbene navedbe upnika, je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj ji je te stroške upnik neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo (OT) v višini 122,40 EUR in predstavljajo nagrado za odgovor na pravno sredstvo v višini 200 točk po 7. točki tar. št. 31 OT in materialne stroške v pavšalnem znesku 2 % v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT. Tako odmerjene stroške mora upnik tretji povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.7 Sodišče druge stopnje pa tretji ni priznalo stroška obvestila stranki, saj gre za opravilo katerega nagrada je všteta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

1 ZFPPod je namreč v slovenski pravni red uvedel institut izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije. Z nastopom zakonskega izbrisnega razloga je sodišče po uradni dolžnosti izbrisalo gospodarsko družbo iz sodnega registra brez likvidacije. Pravna posledica izbrisa je bila domneva, da se z izbrisom šteje, da so njeni družbeniki dali izjavo, da prevzemajo vse obveznosti izbrisane družbe (tako Ustavno sodišče RS v 5. točki odločbi U-I-307/11 z dne 21. 11. 2011). 2 Po predlogu zakona predlagana ureditev zasleduje cilj vzpostavitve stanja, kot bi moralo obstajati, če ZFPPod ne bi bil sprejet, saj je ureditev po ZFPPod pomenila poseg v ustavne pravice družbenikov in vzpostavila njihovo neomejeno odgovornost za obveznosti drugega pravnega subjekta. S tem je posegla v pravni položaj družbenikov kapitalskih družb, kakršnega so pridobili ob ustanovitvi. Obenem so na podlagi take ureditve upniki pridobili pravnomočne izvršilne naslove zoper družbenike. Odprava posledic ZFPPod zato zahteva rešitve, ki jih ni možno uresničiti prek splošnih pravil odškodninskega prava, saj je posledice treba odpraviti tako na upniški kot na dolžniški strani in zagotoviti pravično zadoščenje oškodovanim osebam. 3 Glej Predlog Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 16. novembra 2011, Državni svet, št. 730-01-1/2021/13 z dne 11. 6. 2021, strani 6 in 7 . 4 Tudi dr. Šime Ivanjko, ki je eden izmed soavtorjev prvotnega predloga zakona zagovarja stališče, da upniki z uveljavitvijo ZOKIPOSR niso pridobili nobene dodatne pravice, če te pravice niso doslej izvajali oziroma je niso mogli izvajati. Upniki lahko zahtevajo sklenitev sporazuma z Državnim odvetništvom, pri čemer mora njihova zahteva ravno tako izpolnjevati pogoje iz 5. člena ZOKIPOSR. Primerjaj prof. dr. Šime Ivanjko in Janez Mohorič, Zmaga pravne države in pravičnosti, dostopen na: http://www.cinip.si/2021/12/14/zmaga-pravne-drzave-in-pravicnosti/in Lea Lepoša, Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb, Pravna praksa, št. 21-22, 2022, stran 41, v katerem je avtorica povzela predavanje dr. Ivanjka, ki je bilo 5. maja 2022 na Pravni fakulteti v Mariboru. 5 Tudi prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR govori le o upravičencu, ko določa omejitev vrednosti povračila škode, ki jo upravičenec prejme po tem zakonu (60 odstotkov ugotovljene višine škode), se pa nato v nadaljevanju sklicuje na 3. točko 2. člena ZOKIPOSR, ki določa škodo tako za upravičenca (dolžniškega upravičenca) in upniškega upravičenca. Iz tega glede na namen zakona logično sledi, da se tudi prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR v celoti nanaša na oba upravičenca – dolžniškega in upniškega. 6 Po presoji pritožbenega sodišča navedeno pomeni, da določba 5. člena ZOKIPOSR velja tako za upravičenca (dolžniškega upravičenca) kot tudi za upnika (upniškega upravičenca). Navedeno izhaja že iz logične razlage, saj gre sicer za neenakopravno obravnavo družbenikov, ki so del obveznosti že plačali in tistih, ki niso še nič plačali. Namen zakonodajalca namreč ni varstvo upnika samega po sebi, ampak se pravni položaj upnikov, ki razpolagajo s pravnomočnimi izvršilnimi naslovi zoper družbenike izbrisanih družb, upošteva zaradi odprave nedopustnih posledic avtomatičnega prehoda obveznosti izbrisanih kapitalskih družb na njihove družbenike, torej zaradi varstva družbenikov. 7 Primerjaj: Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS z dne 13. 12. 2006.