Jedro

Vzrok nesreče ni bil v ne povsem pravilni označbi tovora. Čeprav je bil označen le s trikotnikom (in ne z rdečo tkanino in tablo), je bil glede na konkretne razmere kljub temu dobro viden, tako da bi preko zadnjega roba tovornjaka segajoči cevi tožnik ob potrebni skrbnosti moral videti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženi stranki tožniku plačati 14.302.646 SIT odškodnine in mu plačevati mesečno rento v tolarski protivrednosti 246 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnika je zavezalo, da mora toženima strankama povrniti pravdne stroške, in sicer prvi toženi stranki 267.431 SIT, drugemu tožencu pa 816.400 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2003. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da je prišlo do prometne nesreče izključno po tožnikovi krivdi ter da nepravilna označba in pretirana dolžina tovora nista v vzročni zvezi z nesrečo. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo. Njegove nepregledne in tudi kot celota komaj razumljive navedbe (posamezne so povsem nerazumljive) je mogoče strniti v očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik graja zlasti dokazno oceno izvedenskih mnenj in izpovedb prič ter polemizira z dokaznimi argumenti sodišč prve in druge stopnje. Meni, da je tovor na tovornjaku drugega toženca segal predaleč čez najbolj oddaljeno točko na zadnji strani vozila ter da ni bil označen v skladu s predpisi. Zatrjuje, da je zaradi tega zdrsnil z vozila ter da so omenjene kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa podlaga odškodninske odgovornosti toženih strank. Če bi bil tovor pravilno označen, bi ga tožnik vsekakor opazil in vožnjo prilagodil tej okoliščini.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Kot je vrhovno sodišče že velikokrat pojasnilo, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Z revizijskimi navedbami, s katerimi tožnik izpodbija dokazno oceno, se zato tudi tokrat ni ukvarjalo. V svojih sodbah je tudi že velikokrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji (npr. odločbe II Ips 151/2004, II Ips 120/2001, II Ips 663/96 itd.). Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Zato revizijsko sodišče zavrača (skonstruiran) revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga revident vidi v zanj neprepričljivi dokazni oceni in v zavrnitvi predloga, naj se dokazovanje ponovi še s tretjim izvedencem prometne stroke.

Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (na katerega je revizijsko sodišče vezano) so naslednji:

1.tožnik je z osebnim avtomobilom trčil v cevi, ki so segale prek zadnjega roba tovornjaka drugega toženca, ker jih je očitno spregledal; 2.najdaljši cevi sta segali čez zadnjo stranico 2,8m, vendar do trčenja cevi niso zdrsnile; 3.čez zadnji rob segajoče cevi so bile označene z varnostnim trikotnikom, ki je bil dobro viden - ob nesreči (pripetila se je dne 27.7. ob 13. uri in 10 minut) je bilo vreme "ugodno" in vidljivost dobra; 4.do trčenja je prišlo v semaforiziranem križišču, ko je tovornjak s hitrostjo okoli 10 - 20 km/h zapeljal desno, medtem ko je imelo tožnikovo vozilo, ki je vozilo za tovornjakom ob trčenju hitrost okoli 50 km/h. Za odločitev, čigavo krivdno ravnanje je vzrok nesreče (pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti - prvi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), je bistveno predvsem dejstvo, da so bile prek zadnjega roba tovornjaka segajoče cevi označene z dobro vidnim varnostnim trikotnikom, da je bila vidljivost dobra, da pred trčenjem cevi niso zdrsnile s tovornjaka ter da se tožnik pred križiščem ni ustavljal, ampak je vanj (in v preko zadnjega roba tovornjaka segajoč tovor) zapeljal s hitrostjo 50 km/h. Čeprav sta predpise o varnosti cestnega prometa kršila oba udeleženca nesreče - tožnik, ker v križišče ni pripeljal s previdnostjo, ki bi ustrezala prometnim razmeram v križišču (prvi odstavek 51. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa - Ur. l. SFRJ, št. 50/88 in nasl. - ZTVCP), toženec pa, ker je tovor na njegovem vozilu segal čez najbolj oddaljeno točko na zadnji strani vozila več kot za šestino svoje dolžine, ki je bila kontinuirano oprta na tovorni prostor (drugi odstavek 127. člena ZTVCP), in ker je preko zadnjega roba segajoče cevi označil le z varnostnim trikotnikom, ne pa z rdečo tkanino in tablo (četrti in peti odstavek 127. člena ZTVCP), je v vzročni zvezi z nesrečo le tožnikovo ravnanje. Smisel določbe, po kateri tovor ne sme segati čez najbolj oddaljeno točko na zadnji strani vozila več kot za šestino svoje dolžine, ki je kontinuirano oprta na tovorni prostor, je v zagotavljanju statične stabilnosti tovora in v preprečevanju nevarnosti, da bi zdrknil z vozila (sicer bi bila dovoljena dolžina preko zadnjega roba segajočega tovora določena absolutno in ne v razmerju z dolžino, ki je kontinuirano oprta na tovorni prostor). Vzrok nesreče tudi ni v ne povsem pravilni označbi tovora. Čeprav je bil označen le s trikotnikom (in ne z rdečo tkanino in tablo), je bil glede na konkretne razmere kljub temu dobro viden, tako da bi preko zadnjega roba tovornjaka segajoči cevi tožnik ob potrebni skrbnosti moral videti. Ker tako ravnanje drugega toženca ni v vzročni zvezi z nesrečo, tožnikov odškodninski zahtevek ni utemeljen (prvi odstavek 178. člena ZOR). Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo.