Jedro

Vse navedbe tožnice, na katere se je pri oceni, ali je podan subjektivni pogoj izpodbojnosti, oprlo sodišče prve stopnje, so v postopku neprerekane. Teh trditev zato ni bilo treba posebej dokazovati, sodišče prve stopnje pa jih je smelo oziroma moralo šteti za resnične.

Ker je šteti, da vloga, ki je sicer bila vložena po pooblaščenki odvetnici, vendar pa je sodišče v skladu z 286.a členom ZPP ni upoštevalo, sploh ni bila vložena, odgovor na tožbo pa ni bil vložen po pooblaščencu odvetniku, toženka ni upravičena do nagrade za postopek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti 1.304,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V preostalem delu (1. točka izreka) se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek, po katerem se med tožečo stranko S. d.d. – v stečaju in toženo stranko razveljavijo učinki verižnih kompenzacij za znesek 70.000,00 EUR z dne 8.10.2010 in znesek 31.000,00 EUR z dne 30.9.2010, pri čemer je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 101.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2011 do plačila, zavrne (1. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti 2.691,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženki pa v 15 dneh naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa v roku 15 dni naloži plačilo vseh stroškov pritožbenega postopka. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je s predmetno tožbo izpodbijala učinke verižne kompenzacije št. 30857889 z dne 8.10.2010 v višini 70.000,00 EUR (priloge A11-A14) in verižne kompenzacije št. 30802319 z dne 30.9.2010 v višini 31.000,00 EUR (priloge A5-A9). Glede subjektivne predpostavke izpodbojnosti po 2. točki 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP je tožnica uveljavljala tako domnevo iz 1. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP kot tudi domnevo iz 2. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Slednja je podana v primeru, če je bilo izpodbojno pravno dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila verižna kompenzacija z dne 8.10.2010 v višini 70.000,00 EUR sicer sklenjena v obdobju treh mesecev pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti, torej po 30.9.2010, vendar je toženka uspešno izpodbila domnevo s tem, ko je zatrjevala, da ni imela nobenih indicev, na podlagi katerih bi lahko sklepala, da je tožnica insolventna. Pri tem se je oprlo na navedbe toženke, da poslovni računi tožnice v spornem obdobju niso bili blokirani, njene bonitetne ocene pa niso izkazovale posebnih finančnih težav. Tožnica prav tako toženke ni obvestila o svojem slabem finančnem položaju.

7. Pritožbeno sodišče poudarja, da so bile vse navedbe toženke, na katere se je pri oceni, ali je podan subjektivni pogoj izpodbojnosti, oprlo sodišče prve stopnje, v postopku neprerekane. Teh trditev zato ni bilo treba posebej dokazovati, sodišče prve stopnje pa jih je smelo oziroma moralo šteti za resnične (214. člen ZPP). Sklicevanje tožnice v pritožbi, da te navedbe tožnice niso dovolj za izpodbitje domneve, sedaj predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto po 1. odstavku 337. člena ZPP.

8. Ne glede na to pritožba tudi sicer neutemeljeno navaja, da se je toženka sklicevala na bonitetne ocene tožnice, ne da bi jih sploh obrazložila. V odgovoru na tožbo je toženka namreč jasno navedla, da je kot skrben gospodarstvenik večkrat preverjala javno dostopne podatke o poslovanju tožnice, pri čemer je iz javno dostopnih podatkov na GVIN izvedela, da je imela tožnica v letu 2008 in 2009 zelo dobro finančno oceno C2 (priloga B4). Tudi sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da bonitetne ocene tožnice, ki jih je toženka sodišču tudi predložila, niso kazale posebnih finančnih težav. Na ta način je torej povsem sledilo toženkinim navedbam; upoštevajoč, da so bile s strani tožnice neprerekane, pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej navajati, v čem je sledilo toženki in kaj posamezne bonitetne ocene pomenijo. Tudi pritožbena navedba, da bi toženka morala vedeti za insolventnost tožnice, saj je bilo v času sklepanja kompenzacij splošno znano dejstvo, da so gradbena podjetja v likvidnostnih težavah, je ne samo pavšalna, ampak tudi neupoštevna novota, do katere se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno posebej opredeliti (1. odstavek 337. člena ZPP).

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka uspela izpodbiti domnevo iz 2. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP, da ni vedela in ni mogla vedeti, da je bila tožnica v času izpodbijanega dejanja insolventna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdilo.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo posameznih pravdnih stroškov, ki jih je priznalo toženki. Obrazložitev same odmere stroškov po posamičnih postavkah, torej po višini, namreč ni nujno potrebna, če je sodišče odmero pravilno in tako, da je mogoč njen preizkus, opravilo že v samem stroškovniku, ki je sestavni del spisa (N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 59). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odmero posameznih stroškov, ki jih je toženki dolžna povrniti tožnica, opravilo na podlagi stroškovnika toženke na list. št. 35, s čimer se je tožnica imela tudi možnost seznaniti. Toženki je v celoti priznalo priglašene stroške, in sicer nagrado za postopek (3100) v višini 1.155,70 EUR, nagrado za narok (3102) v višini 1.066,80 EUR, materialne stroške v višini 20 EUR in 20% DDV.

11. Po 1. točki 17. člena ZOdvT k stopnji postopka spadajo vse dejavnosti, storitve in postopki, povezani z obravnavano zadevo, zlasti pripravljalna dejanja za sestavo tožbe in drugih zahtevkov in odgovorov nanje. V konkretnem postopku sta bili s strani toženke vloženi dve vlogi – odgovor na tožbo z dne 28.6.2012 in pripravljalna vloga z dne 20.3.2013. 12. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bil odgovor na tožbo vložen po pooblaščencu M.R., ki nima statusa odvetnika. To pomeni, da ni upravičen do nagrade za vloženo vlogo po ZOdvT, te pravice pa mu ne daje tudi noben drug zakon. Prav tako toženki ne pripada nagrada za vloženo pripravljalno vlogo z dne 20.3.2013, ki je sicer bila vložena po pooblaščenki odvetnici, vendar pa je sodišče v skladu z 286.a členom ZPP ni upoštevalo. Ker je šteti, da slednja vloga sploh ni bila vložena, odgovor na tožbo pa – kot že rečeno - ni bil vložen po pooblaščencu odvetniku, toženka ni upravičena do nagrade za postopek po tar. št. 3100 v znesku 1.155,70 EUR.

13. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da je tožnica dolžna toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.304,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

14. Ker je tožnica s pritožbo uspela zgolj v sorazmerno majhnem delu, v zvezi s katerim niso nastali posebni stroški, sama krije svoje pritožbene stroške (3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tudi toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v smislu 155. člena ZPP ni bil potreben.