Jedro

Le v primerih iz 11. in 12. člena ZDen morajo pravni nasledniki upravičenca izpolnjevati s tem zakonom določene pogoje za pridobitev upravičenj do denacionalizacije.

Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen, pri čemer pa ni važna njena višina, kakor tudi ne, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine.

Zakon o zaplembi premoženja (in o izvrševanju zaplembe) oziroma Zakon o konfiskaciji (in o izvrševanju konfiskacije), na podlagi katerega je bilo podržavljeno premoženje, je imel značaj reparacijskega predpisa, saj se je nanašal (tudi) na odvzem premoženja nemške države in njenih državljanov ali premoženja oseb nemške narodnosti po 1. in 2. točki Odloka AVNOJ-a. Tako FIP kot Zakon o prijavi škod govorita o ''stalnem bivališču'' kot o enem izmed pogojev za uveljavljanje zahtevkov za povrnitev škode, vendar pa to ob nespornem dejstvu, da je E.E. bivala v Republiki Avstriji od 1945 do svoje smrti leta 1990 (in imela svoje bivališče oziroma bivališča prijavljena pri pristojnih organih v Republiki Avstriji), ne pomeni, da tega pogoja ne izpolnjuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S 1. točko izreka izpodbijane odločbe je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju parc. št. 155/4, vrt v izmeri 430 m2, in parc. št. 155/2, vrt 1 v izmeti 904 m2, obe vl. št. 827, k.o. …, podržavljenih pok. A.A. do deleža ¾ in pok. B.B. do deleža ¼, z 2. točko izreka pa zavrnil zahtevo za denacionalizacijo za delež ½ nepremičnine, ob podržavljenju parc. št. 73/2, vrt 1 v izmeri 60 m2, vl. št. 300, k.o. …, podržavljene pok. B.B. V obrazložitvi je organ navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi Upravnega sodišča, I U 349/2014 z dne 10. 2. 2015. Po dopolnitvi ugotovitvenega postopka in pribavi dodatnih dokazil ter izjav strank je organ ugotovil, da je bilo premoženje pok. C.C. in A.A. podržavljeno na podlagi odločbe, izdane na podlagi Odloka AVNOJ-a, vsakemu do ½. Ker je C.C. umrl 13. 10. 1943, se po 11. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) šteje, da je bilo premoženje podržavljeno A.A. ter njegovi hčerki B.B.. Pok. B.B. (ter D.D.) je bilo premoženje podržavljeno s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, št. I 522/48-5 z dne 11. 3. 1948, izdanem na podlagi Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja in o izvrševanju zaplembe. Iz citiranega sklepa izhaja, da sta imenovana v času okupacije sodelovala z okupatorjem, zaradi česar gre za premoženje okupatorjevih pomagačev in vsled česa je bil januarja 1946 izvršen izgon imenovanih v Avstrijo. Opredelitev predmeta premoženja, da gre za zaplembo sovražnikovega premoženja, kaže na reparacijski značaj predpisa. Tako premoženje spada v okvir premoženja, za katerega se je na podlagi FIP predvidevala odškodnina. V konkretnem primeru gre torej za škodo v smislu 1. člena FIP in tretjega odstavka točke B Priloge 1 k FIP. A.A. je umrla 23. 5. 1946, B.B. pa 26. 2. 1946. Razlaščenki sta v Jugoslaviji šteli za osebi nemški narodnosti, B.B. je bila januarja 1946 tudi izgnana v Avstrijo. E.E. je hčerka B.B. in vnukinja A.A. E.E. je bila avstrijska državljanka (na dan podpisa FIP). Iz potrdila o prijavi prebivališča mesta Gradec z dne 17. 4. 2015 pa je razvidno, da je imela stalno bivališče na dan 1. 1. 1960 v Avstriji v Gradcu. Gre torej za situacijo iz drugega odstavka točke A priloge 1 k FIP. Bivši lastnici sta umrli na območju pregona, kjer jima je bilo premoženje zaplenjeno kot osebama nemške narodnosti. E.E. pa je kot njuna pravna naslednica lahko uveljavljala pravice po FIP. Predloženo uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 21. 8. 2015 je organ štel kot potrdilo o tujem pravu. Organ je zato odločil, kot izhaja iz izpodbijanih točk izreka odločbe.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnic in potrdil odločitev prve stopnje.

3. Tožnici sta uvodoma opozorili, da je E.E. dedinja pok. upravičenk A.A. in B.B.. Določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne izključuje od pravice do odškodnine pravne naslednike, temveč samo upravičence. S takim tolmačenjem je bil E.E. dejansko določen status upravičenke, ki ga nima. Med osebami, ki so definirane kot upravičenci po ZDen (9., 10., 11. člen), ni nikjer določen pravni naslednik tam omenjenih oseb. Gre za arbitrarno širitev ovir za vračanje podržavljenega premoženja. Teleološka razlaga drugega odstavka 10. člena ZDen ne more pripeljati do tega zmotnega pravnega stališča. Zakonodajalec je imel z ZDen namen, da se upravičencem prizna pravico vzpostaviti prejšnje stanje, zato se ne sme drugi odstavek 10. člena razlagati širše. Tudi iz sodbe X Ips 85/2013 nikjer ne izhaja stališče, ki je zavzeto v izpodbijani odločbi, da so tudi pravni nasledniki izvzeti iz kroga oseb glede na drugi odstavek 10. člena ZDen. S tem vprašanjem se tudi ne ukvarja nobena ustavna odločba o ZDen. Prav tako iz uradnega potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 21. 8. 2015 izhaja, da nihče od upravičencev ter njihovih pravnih naslednikov niso imeli pravice in niso bili upravičeni zahtevati odškodnine od Republike Avstrije, niti ni bila Republika Avstrija zavezana, da bi jim jo dala. Povzetek potrdila je, da premoženje upravičencev ni bilo zaplenjeno kot avstrijsko premoženje v smislu Avstrijske državne pogodbe in ni zadela ter ne zadeva Republike Avstrije nobena odškodninska obveznost za v trenutku zaplembe neavstrijsko premoženje tujih državljanov. Iz potrdila torej nedvoumno in jasno izhaja, da E.E. kot pravna naslednica C.C., A.A., D.D. in B.B. ni bila in ni imela niti pravice dobiti odškodnine na podlagi FIP ali drugih mednarodnih pogodb, kjer je podpisnica Republika Avstrija, niti na podlagi notranje avstrijske zakonodaje. Gre za pravno korektno potrdilo in se sklicuje na avstrijske predpise ter avstrijske uradne evidence in ne gre zgolj za nekakšno pravno mnenje, ki ne zavezuje naše organe. V ZDen namreč ni nikjer zapisano, da organ ni vezan na uradna potrdila, ki jih izdajajo tuji upravni ali državni organi. Izpodbijana odločba nikjer ne citira FIP ali njenih določb v uradnem slovenskem prevodu, niti ne navaja objave te mednarodne pogodbe. Zato se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Dejstvo pa tudi je, da gre za pogodbo med Avstrijo in Nemčijo, h kateri ni pristopila ne Jugoslavija in ne Slovenija, uporabljena pa je kot slovenski pravni predpis. To pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Zmotna je trditev, da je E.E. imela pravico do odškodnine, saj ni bila pregnanka v smislu določb FIP. Poročila se je v Rogaški Slatini 7. 2. 1942, nato pa živela v Avstriji. Ni bila pregnana z območja pregona. Prav tako ni nikoli živela v skupnem gospodinjstvu z A.A., niti z B.B., glede na njuna zadnja stalna prebivališča. Obstoj skupnega gospodinjstva pa je po Zakonu o prijavi (Anmeldegesetz) eden od pogojev za pravico do te odškodnine. O tem pa odločba sploh ne govori. Zmotno je tudi zatrjevanje, da sta bila D.D. in B.B. izgnana v Avstrijo leta 1946, ker je bila B.B. v času izdaje odločbe 11. 3. 1948 že mrtva. Ker je bila mrtva, ni mogla biti pregnana, vendar je to služilo za namen zaplembe premoženja. Isto velja za trditev, da je bila oseba nemške narodnosti. Iz teh razlogov pogoj za pravico do odškodnine za odvzeto premoženje osebam iz območja pregona ali izgona, kot je določen v FIP, sploh ni podan. Tudi A.A. in C.C. nista bila izgnana. C.C. je umrl med vojno, A.A. pa je umrla 23. 5. 1946 na svojem domu v Mariboru. Torej je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sicer pa je tudi napačno ugotovljeno, da je imela E.E. stalno prebivališče v Avstriji. Izraza stalno prebivališče sploh ni v potrdilu o prijavi prebivališča. To pa je pomembno zlasti glede na sodbo I U 349/2014, kjer je sodišče naložilo organu, da ugotovi, kdaj je E.E. pridobila stalno prebivališče. Tožnici sta zato predlagali, da sodišče po izvedbi glavne obravnave tožbi ugodi, odloči, da se odločba v 1. in 2. točki izreka odpravi in se zadeva vrne v ponoven postopek, toženki pa se naloži povrnitev njunih stroškov postopka.

4. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

5. Stranka z interesom A. d.d. je v odgovoru na tožbo prerekal navedbe tožnic in predlagal zavrnitev tožbe.

6. Tožnici sta v pripravljalnem spisu še dodatno navedli, da je bilo premoženje pok. D.D. vrnjeno, kljub temu, da mu je bilo premoženje podržavljeno na enak način kot B.B.. Glede na to, da gre za uporabo tujega prava, bi se morala organa obrniti na pristojne tuje organe za interpretacijo in to upoštevati, kot to počnejo v drugih primerih slovenska sodišča. Ker organa ne upoštevata potrdila, sta s tem arbitrarno posegla v premoženjske pravice tožnic. Vprašanje narodnosti je vprašanje dejanskega stanja. Določena oseba je ali ni oseba nemške narodnosti. Nedopustno je, da se v postopku poprave krivic uporabljajo prav nedokazane trditve iz odločb, ki so povzročile te krivice. Če tožnici trdita, da ne gre za pripadnike nemške narodnosti, je treba dejansko stanje v zvezi s tem ugotavljati in ugotoviti, skladno z načelom materialne resnice, pošteno in v ustaljenem postopku, upoštevaje vsa ustavna procesna jamstva strank v postopku. Vztrajali sta kot doslej.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Že beseda ''ugotavlja'' v drugem stavku tega odstavka kaže na to, da je vprašanje pravice do pridobitve odškodnine od tuje države del dejanskega stanja, ki ga mora ugotoviti upravni organ v takem primeru, in ne gre za uporabo mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov kot slovenskega pravnega predpisa.

9. V obravnavanem primeru je organ zahtevo za denacionalizacijo po pok. bivših lastnicah A.A. in B.B. zavrnil, ker je ugotovil, da bi lahko njuna pravna naslednica E.E. uveljavljala odškodnino od Republike Avstrije, s čimer je podan izključitveni razlog po citiranem drugem odstavku 10. člena ZDen. Tožnici zatrjujeta, da organ s takim tolmačenjem ''širi'' to določbo, ker se po njunem mnenju nanaša zgolj na upravičence, ne pa tudi na pravne naslednike. Sodišče pritrjuje tožnicama, da se ta določba nanaša na upravičence in tudi predstavlja izključitveni razlog ''zgolj'' za upravičence, ne pa za pravne naslednike upravičencev. Le v primerih iz 11. in 12. člena ZDen morajo pravni nasledniki upravičenca izpolnjevati s tem zakonom določene pogoje za pridobitev upravičenj do denacionalizacije. V obravnavanem primeru torej organ ni zavrnil zahteve za denacionalizacijo, ker pravna naslednica pok. bivših lastnic ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ampak zato, ker bi lahko pravna naslednica pok. bivših lastnic zanju uveljavljala odškodovanje po FIP.

10. V zvezi z vprašanjem razlage drugega odstavka 10. člena ZDen se je že večkrat izrekla upravnosodna praksa, med drugim nazadnje Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Iz te sodbe med drugim izhaja, da so v zgoraj citirani določbi drugega odstavka 10. člena ZDen navedeni mednarodni akti (mednarodne pogodbe in mednarodni sporazumi) navedeni generično in zgolj primeroma, zato ni pomembno, na podlagi kakšnega pravnega akta tuje države je bila oseba upravičena dobiti ali pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje, kar pomeni, da bilateralne pogodbe (npr: FIP), pri katerih sicer bivša Jugoslavija ni sodelovala, niso bile izključene. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen (točka 18., 19. obrazložitve), pri čemer pa ni važna njena višina, kakor tudi ne, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine (37. točka obrazložitve).

11. V Prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji (1.). V primeru, da je oseba, ki je s svojim premoženjem utrpela škodo kot preseljenec ali pregnanec umrla v Avstriji po odselitvi v Zvezni republiki Nemčiji pridobijo v 2. členu predvidene pravice po pravilih Zakona o odškodninah pregnancev in njegovih izvršilnih določilih zakonec kot tudi otroci in vnuki pokojnega. To velja tudi v primeru, da pripadniki kot osebe ne izpolnjujejo v prvem odstavku zahtevanih pogojev. V kolikor pa je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morajo navedeni družinski člani sami izpolnjevati v nadpisnem prvem odstavku predpisane predpostavke (drugi odstavek). Pregnanci so v točki B definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območjih izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 ali na območjih vzhodno od linije Nisa-Laba, ki so 31. 12. 1937 pripadala nemškemu Reichu in so v zvezi z dogodki Druge svetovne vojne ali zaradi posledic te vojne to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C pa izhaja, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ. V premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP (z dogodki v II. svetovni vojni nastalo premoženjsko škodo) in tretjega odstavka B. točke Priloge 1 k FIP (pregnanske škode ali preseljenske škode pa spadajo tiste škode, ki so nastale pregnancem na območju pregona ali preseljencem na območju, s katerega so bili preseljeni). Iz definicije pojma pregnancev (točka B Priloge 1 k FIP) izhaja, da pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja (zaradi posledic druge svetovne vojne) na ozemlju, s katerega so bili pregnani.

12. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bilo pok. A.A. in C.C. (ki se sicer v tej zadevi ne šteje kot upravičenec, ker je umrl pred podržavljenjem leta 1943, kar je med strankama nesporno) premoženje podržavljeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Mariboru, št. opr. 3758 z dne 30. 3. 1946 kot osebi nemške narodnosti, izdani na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, ki je umrla 23. 5. 1946 v Mariboru. Pok. B.B., ki je umrla 21. 2. 1946, pa je bilo premoženje podržavljeno s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, št. I 522/48-5 z dne 11. 3. 1948, izdanem na podlagi Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja z dne 31. 7. 1946 v zvezi z 2. členom Zakona o zaplembi premoženja (in o izvrševanju zaplembe), navedeno pa je tudi, da je bila pok. B.B.(skupaj z možem D.D.) januarja 1946 izgnana v Avstrijo oziroma, da je umrla v Jugoslaviji, torej na območju pregona. Tožnici imata tako prav, da je organ navedel, da je B.B. bila izgnana v Avstrijo, kar nedvomno ne drži, je pa v nadaljevanju odločbe tudi navedel, da je umrla na območju pregona, s čimer je popravil svojo prejšnjo napačno ugotovitev. Vprašanje izgona za D.D. pa ni relevantno vprašanje glede na za tožnici sporno odločitev (zavrnitev zahteve za denacionalizacijo po pok. A.A. in pok. B.B.) v tem primeru. Za pok. A.A. pa je organ tudi pravilno navedel, da je umrla na območju pregona. E.E. je bila pravna naslednica B.B. in A.A. (hči in vnukinja), avstrijska državljanka, ki je umrla 14. 8. 1990 v Graz, Avstrija, s prebivališčem v Avstriji od leta 1945 do svoje smrti.

13. Uvodoma sodišče navaja, da se strinja z oceno upravnega organa, da je imel tudi Zakon o zaplembi premoženja (in o izvrševanju zaplembe) oziroma Zakon o konfiskaciji (in o izvrševanju konfiskacije), na podlagi katerega je bilo podržavljeno premoženje pok. B.B., značaj reparacijskega predpisa, saj se je nanašal (tudi) na odvzem premoženja nemške države in njenih državljanov ali premoženja oseb nemške narodnosti po 1. in 2. točki Odloka AVNOJ-a. V postopku denacionalizacije pa se ne more preizkušati zakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje, zaradi česar za rešitev vprašanja upravičenja do denacionalizacije ni pomembno, ali je trditev iz zaplembene odločbe, da gre za osebo nemške narodnosti (ta trditev je bila po mnenju tožnic podana zaradi namena zaplembe in je kot taka tudi neresnična), pravilna ali ne, saj je ravno izdaja tovrstne zaplembene odločbe podlaga za presojo upravičenja do denacionalizacije, če so za to izpolnjeni tudi drugi pogoji po ZDen (tako tudi npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, U 1160/93 z dne 23. 6. 1994).

14. Nadalje sodišče ugotavlja, da drugega odstavka točke A Priloge 1 k FIP ni mogoče razlagati, kot ga razlagata tožnici, torej, da bi morala biti tudi E.E. pregnanka, da bi izpolnjevala pogoje glede na zgoraj citirane določbe FIP, saj zakonec ter otroci in vnuki pokojnega vstopijo na mesto upravičenca po FIP le v primeru, če je ta oseba, ki bi bila sicer upravičena do uveljavljanja odškodnine, torej pregnanec ali preseljenec, umrla že pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona. 7. člen Zakona o prijavi škod, ki je bil sprejet zaradi ureditve prijave uveljavljanja zahtevkov do dajatev na osnovi posebnega Zveznega zakona za izvrševanje finančne in izravnalne pogodbe med Republiko Avstrijo in Zvezno Republiko Nemčijo z dne 27. novembra 1961 (torej FIP), pa - kot navajata tožnici - sicer res določa bivanje v skupnem gospodinjstvu ob nastanku škode ali kasneje kot pogoj za uveljavljanje odškodnine s strani pravnih naslednikov oškodovancev, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo, temveč gre za situacijo, ki jo ureja 8. člen istega zakona. Ta pa določa, da če je izseljenec ali izgnanec preminil izven Republike Avstrije, ne da bi tam sprejel stalno prebivališče, potem morajo upravičenci izpolnjevati za oškodovanca po členu 5 zahtevane osebnostne predpostavke. To pa so: avstrijsko ali nemško državljanstvo ali oseba brez državljanstva ali oseba z nerazjasnjenim državljanstvom na dan 27. 11. 1961, in (med drugim) na dan 1. januarja 1960 stalno bivališče v Republiki Avstriji.

15. Tudi to drži, da tako FIP kot citirani Zakon o prijavi škod govorita o ''stalnem bivališču'' kot o enem izmed pogojev za uveljavljanje zahtevkov za povrnitev škode, vendar pa to ob nespornem dejstvu, da je E.E. bivala v Republiki Avstriji od 1945 do svoje smrti leta 1990 (in imela svoje bivališče oziroma bivališča prijavljena pri pristojnih organih v Republiki Avstriji), ne pomeni, da tega pogoja ne izpolnjuje.

16. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati stališče tožnic, da bi moral organ upoštevati potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance z dne 21. 8. 2015, ker ZDen ne določa, da organ na potrdila tujih organov ni vezan. Iz navedenega potrdila med drugim izhaja, da lastniki C.C., A.A., D.D., F.F. za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije niso dobili izplačila odškodnine, niti lastniki direktno, niti pravni nasledniki (torej E.E.) ter da tudi niso bili upravičeni do njenega izplačila, in sicer ne po ADP, FIP, Zakonu o prijavi, UVEG, Zakonu o pomoči, kot tudi ne po KVSG. Kot je (med drugim tudi) navedlo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 85/2013 (in organ v izpodbijani odločbi), gre za potrdilo o tujem pravu po 12. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Vrhovno sodišče je še navedlo, da upravni organ na mnenje avstrijskega organa glede neobstoja pravice do odškodnine ni (bil) vezan, ker odločitev o denacionalizacijskem zahtevku ni povezana z odločitvijo avstrijskega organa o določitvi odškodnine in ker je (kot to tudi izhaja iz zgoraj citiranega potrdila) avstrijsko ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji.

17. Zaključno pa sodišče še sodi, da izpodbijana odločba ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo pravil postopka, saj so v obrazložitvi navedeni razlogi za odločitev izčrpni in temeljijo na ugotovitvah postopka, zaradi česar je odločbo možno tudi preizkusiti (209. člen ZUP/86 oziroma 214. člen ZUP).

18. Glede na navedeno je sodišče, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in zakonit, odločba pa je v izpodbijanem delu pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo tožnic na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Odločitev o zahtevanih stroških tožnic temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 20. Sodišče o zadevi ni odločilo po opravi glavne obravnave, ker je bilo dejansko stanje v postopku zadosti razčiščeno in je sodišče moglo odločiti na podlagi podatkov spisa, predlagani dokazi pa so bili v večini že izvedeni v upravnem postopku (vpogled v listine spisa), ostali pa na sprejeto odločitev ne bi mogli vplivati (59. člen ZUS-1).