Jedro

Glede določenega podržavljenega premoženja ima pravico (upravičenje) do vložitve zahteve za denacionalizacijo upravičenec (prejšnji lastnik) podržavljenega premoženja oz. njegovi pravni nasledniki, če je prejšnji lastnik umrl.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 2470/97-14 z dne 9.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 13.8.1997. S to odločbo je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 20.5.1997, s katerim je bilo odločeno, da se ugodi predlogu za obnovo postopka, ki se je končal z odločbo z dne 10.10.1996, s katero je bilo odločeno, da je zavezanec v postopku denacionalizacije dolžan A.P. izplačati 110.000,00 DEM za nepremičnine, podržavljene J.B. Hkrati je tožena stranka zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka, ker je ugotovila, da tožnica ni upravičena vlagateljica po pok. J.B. V obrazložitvi prvostopne sodbe prvostopno sodišče navaja, da je v obravnavani zadevi med strankama sporno vprašanje, komu je bilo premoženje, ki je predmet denacionalizacije, po cit. odločbi Upravne enote L., Izpostava Š., z dne 10.10.1996, podržavljeno in v posledici tega, kdo je upravičen vlagatelj po upravičencu in s tem stranka v postopku. Prvostopno sodišče meni, da premoženje, ki je predmet denacionalizacije o navedeni upravni odločbi z dne 10.10.1996, ni bilo podržavljeno I.Z., kot to zmotno zatrjuje tožnica, zato tudi pravno nasledstvo v postopku denacionalizacije in s tem upravičenost nastopanja v denacionalizacijskem postopku ni vezano na I.Z., pač pa na J.B. Med posredovanimi upravnimi spisi ni dokaza o tem, da bi bila tožnica pravna naslednica po navedenem upravičencu v smislu 15. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), niti tega ne zatrjuje v tožbi. Ker tožnica ni pravna naslednica po J.B., niti po mnenju prvostopnega sodišča ni izkazala, da bi bila prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih, je prvostopno sodišče zato ni štelo za stranko v spornem denacionalizacijskem postopku v smislu 60. člena ZDen. Zato je, po mnenju prvostopnega sodišča, tožena stranka ravnala prav, ko je odpravila sklep z dne 20.5.1997, s katerim je bila dovoljena obnova denacionalizacijskega postopka in hkrati zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka. Prvostopno sodišče je še pripomnilo, da premoženje, ki je bilo podržavljeno I.Z., ni v nikakršni zvezi s premoženjem, ki se vrača J.B. Prav tako tudi ne ustavitev postopka, ki ga je prvotno sprožila A.P. in kasneje zahtevo umaknila, ker je ugotovila, da ni v nobenem pravnem razmerju do podržavljenega premoženja, niti do prejšnjega lastnika tega premoženja I.Z. Neupoštevno za ta postopek je tudi dejstvo, da je bil J.B. oporočni dedič po pok. I.Z., ob tem, da je bila oporoka izvršena, premoženje, ki je predmet tega postopka, pa podržavljeno po izvršitvi oporoke, torej leta 1958. Zato se po mnenju prvostopnega sodišča tožnica tudi moti, ko zatrjuje, da je A.P. hkrati tudi pravna naslednica po pok. I.Z., saj ji tega statusa oporoka, ki je sklenjena med I.Z. in J.B., ne daje.

Tožnica v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita in da je prvostopno sodišče kršilo procesne in materialne predpise, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in kršilo tudi njene ustavne pravice. Predlaga združitev štirih upravnih sporov, o katerih je že odločilo upravno sodišče. V postopku pred upravnimi organi so nastale očitne nepravilnosti, ki so posledica izigravanja prava in prisilnih določb ZDen. Prvostopno sodišče bi moralo ugotoviti, da je bila v skladu z določbami ZDen vložena zahteva, ki se nanaša na dva upravičenca in da se je pravočasna zahteva za denacionalizacijo nanašala tudi na premoženje, ki je bilo podržavljeno I.Z. Odločba o podržavljenju Gostilne J. glasi na A. in I.Z. Ker niso bila upoštevana pravila postopka, ki jih v zvezi z uveljavljanjem pravic določa ZDen, je bilo tožnici onemogočeno, da bi v postopku sodelovala kot stranka. Prvostopno sodišče je kršilo določbe ZUS tudi zaradi tega, ker je sodbo izdalo brez glavne obravnave, saj je bila tožnica prepričana, da bo to sodišče ugotovilo ničnost izpodbijane odločbe. Predlaga njeno razveljavitev in odpravo izpodbijanega akta.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka A.P., ki jo zastopa V.H., odvetnik v L., je na pritožbo odgovorila. V odgovoru meni, da je izpodbijana odločba z dne 13.8.1997 pravilna in zakonita. V dosedanjem postopku se je na podlagi jasne dokumentacije ugotovilo, da je bilo premoženje podržavljeno pok. J.B. potem, ko je ta na podlagi oporoke in sklepa o dedovanju dne 22.4.1958 kot oporočni dedič pridobil nepremičnino in mu je bila šele za tem podržavljena. Zato lahko pridejo v poštev za pridobitev denacionaliziranega premoženja le dediči pok. J.B. in torej ne prejšnjega lastnika I.Z.. I.Z. je z nepremičnino razpolagal pred podržavljenjem in jo je zapustil z oporoko tako, da je bila predmet dedovanja po njem. Glede na določbo 3. člena ZDen pa bi za enako pravno presojo celo zadostovalo le dejstvo, da je bilo premoženje podržavljeno pok. J.B. Sama je dedinja po pok. J.B., saj je njegova sestra, kar je ugotovilo tudi Okrajno sodišče v Ljubljani v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku, ki se je prav tako nanašal na denacionalizirano premoženje. Po sklepu navedenega sodišča z dne 14.7.1999 med dediči ni tožnice. Tožnica tudi ni v nobenem sorodstvenem razmerju s pokojnim upravičencem, niti ne pride v poštev kot oporočna dedinja, saj pok. J.B. njej ničesar ni zapustil. Tožnica se tako v tem postopku pojavlja kot povsem tuja oseba, ki skuša le nagajati. Zato glede na določbo 1. odstavka 250. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tudi ne more biti upravičena predlagateljica obnove denacionalizacijskega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno. Predlaga tudi, da sodišče odloči na podlagi 2. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), da ji tožnica povrne stroške tega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Za to odločitev je prvostopno sodišče navedlo tudi pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja.

Glede na to, da je bilo s prvostopno odločbo z dne 10.10.1996, v zvezi s katero je tožnica predlagala obnovo postopka, odločeno o vračanju premoženja, ki je bilo podržavljeno razlaščencu in upravičencu S.J.B. in je bilo tudi nesporno ugotovljeno, da tožnica ni njegova pravna naslednica, tožnici po določbah ZDen v tem postopku ni mogoče priznati položaja stranke. Zato je tudi, po mnenju pritožbenega sodišča, prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper izpodbijano odločbo z dne 13.8.1997. Zmotno je tožničino stališče v pritožbi, da bi moralo sodišče upoštevati določbo 64. člena ZDen v povezavi s 3. in 10. členom Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo. Po 2. odstavku 64. člena ZDen je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila A.P. se je lahko nanašala samo na tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno njenemu pravnemu predniku S.J.B. Glede premoženja, ki je bilo podržavljeno I.Z., A.P., ki ni njegova pravna naslednica, po določbah ZDen, ni mogla vložiti zahteve za denacionalizacijo, saj ji ZDen glede tega premoženja ne daje položaja stranke v postopku. Po določbi 2. odstavka 61. člena ZDen ima pravico (upravičenje) do vložitve zahteve upravičenec (prejšnji lastnik) podržavljenega premoženja oziroma njegovi pravni nasledniki, če je prejšnji lastnik umrl. Te osebe so po 2. odstavku 64. člena upravičenci za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Glede določenega podržavljenega premoženja ima torej pravico do vložitve zahteve le njegov prejšnji lastnik ali pa njegovi pravni nasledniki. Samo če je teh pravnih naslednikov več, je pravočasno vložena zahteva enega od njih v korist vseh. Pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist "vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic", je mogoča le v tistih primerih, v katerih bi katerikoli od teh upravičencev (upravičenih vlagateljev zahteve) lahko vložil zahtevo za denacionalizacijo glede tega, prejšnjemu lastniku podržavljenega premoženja. Zato pa je to mogoče le med pravnimi nasledniki glede premoženja njihovega pravnega prednika. A.P. je bila upravičena vložiti zahtevo za denacionalizacijo samo glede premoženja njenega pravnega prednika S.J.B., ne pa tudi glede premoženja I.Z. Zato ima tožnica glede vračanja Z. premoženja samostojne pravice po ZDen, ki jih A.P. ni uveljavljala in jih tudi ni mogla uveljavljati.

Neutemeljen je očitek pritožbe, da sodišče ni izvedlo glavne obravnave, saj iz sodnega spisa izhaja, da glavna obravnava ni bila zahtevana.

Predlog prizadete stranke A.P. v odgovoru na tožničino pritožbo, da pritožbeno sodišče naloži plačilo stroškov postopka prizadete stranke, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tožnici, ni upošteven. V tem primeru ne pride v poštev uporaba določbe 2. odstavka 23. člena ZUS, da stranka vselej trpi stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, in stroške, ki so nastali po naklučju, ki se je njej primerilo, pač pa določba 3. odstavka 23. člena, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, saj je prvostopno sodišče odločalo le o zakonitosti navedene odločbe tožene stranke z dne 13.8.1997. Glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.