Jedro

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnici očitanimi kršitvami v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (to je glede žaljivega in nespoštljivega obnašanja do ravnatelja tožene stranke in sodelavca ter glede vplivanja na varovanko, da je ta po tožničinih navodilih lastnoročno napisala pisno izjavo, ki ne ustrezna dejanskemu stanju) ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da te kršitve predstavljajo utemeljen odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala: nezakonitost in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov; da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo brez prekinitve prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestila plače ter ji po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost izplačati neto nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila plače v plačilo dalje do plačila in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati regres za letni dopust ter ji ga po predhodnem odvodu davka od bruto zneska izplačati v pripadajočem neto znesku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti regresa v plačilo dalje do plačila; da ji je tožena stranka dolžna obračunati bruto prikrajšanje pri plači za čas prepovedi dela ter ji po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost izplačati neto prikrajšanje pri plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega prikrajšanja v plačilo dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 2. 12. 2015, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in da jo je tožena stranka dolžna brez prekinitve prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji obračunati bruto nadomestila plače ter po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost izplačati neto nadomestila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila plače v plačilo dalje do plačila ter ji obračunati regres za letni dopust in ji ga po predhodnem odvodu davka od bruto zneska izplačati v pripadajočem neto znesku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti regresa v plačilo dalje do plačila in da ji je tožena stranka dolžna obračunati denarno povračilo v višini 40.877,62 EUR ter ji po odvodu davka in prispevkov za socialno varnost izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške sodnega postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bilo pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi utemeljeno. Ne strinja se s stališčem, da ji bo kršitev dokazana, če se izkaže, da je odnesla le del nakupljenih živil, saj ji tožena stranka v pisnem opozorilu ni očitala, da je odnesla del nakupljenih živil, ampak celotni nakup. Pisno opozorilo je mogoče razumeti samo tako, da je tožnica opravila celotni nakup zase, ker v stanovanjski skupini ni bilo nikogar, ki bi nakupljena živila zaužil. Meni, da bi morala tožena stranka v pisnem opozorilu natančno navesti, katera živila od tistih, ki jih je tožnica nakupila, niso bila namenjena za prehrano otrok. Kršitev iz pisnega opozorila ni bila dokazana. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izpovedmi A.A., B.B., C.C. in D.D. sprejelo neustrezno dokazno oceno, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Izpostavlja posamezne dele izpovedi A.A in navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da ni mogla veliko izpovedati o relevantnih dejstvih. Navaja, da B.B., ki je na dan spornega nakupa iz hiše odšla že pred 16. uro in se v hišo ni več vrnila, o relevantnih okoliščinah ni mogla izpovedati. A.A. in C.C. sta skladno potrdili tožničine navedbe, da je bila D.D. spornega dne prisotna v stanovanjski skupini in da je odšla pred zaprtjem hiše. V zvezi z odsotnostjo vpisa v dnevnik obiskov opozarja na tožničino izpoved, da je spornega dne pozabila vpisati obisk varovanke C.C., do česar se sodišče ni opredelilo. Tako sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje se glede živil, katerih porabo je tožnica vpisala v dnevnik, ni opredelilo, ampak je nekritično sledilo izpovedi ravnatelja tožene stranke, da so manjkale konzerve tune, sladoled, kruh, itd. Sodišče se ni opredelilo do tožničinih ugovorov, da nihče ni pregledal stanja zalog hrane v stanovanjski skupini in da so imeli otroci v stanovanjski enoti večerjo 3. 5. 2015, nato pa do predaje hrane v torek še dva zajtrka in eno večerjo. Tožnica v nadaljevanju pritožbe podrobno navaja, kako je bila porabljena manjkajoča hrana, tj. sladoled, štručke, salame, sir, banane, oreščki in konzerve tune. Meni, da je sodišče postavilo neživljenjska merila o tem, koliko kruha in banan bi zadostovalo za B.B. za na pot in koliko sendvičev in banan bi bilo sprejemljivo, da bi pojedli tožnica in A.A., ki sta na dan spornega nakupa ostali brez kosila. Sodišče se je opredelilo do očitka tožene stranke o preseganju normativa 8,00 EUR na dan na osebo, ki ga je tožena stranka podala šele v sodnem postopku in tega v pisnem opozorilu tožnici ni očitala. Opozarja, da je sodišče prve stopnje glede dveh očitkov, ki se ji očitata v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v prejšnjem postopku prejelo drugačno stališče, in sicer je ugotovilo, da ne predstavljata utemeljenega razloga za odpoved. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne da bi bila ugotovljena krivda, ni zakonita. Zapis v obrazložitvi sodbe, da naj bi tožnica svoje obveznosti kršila zavestno in namerno, pa sodišča ne odvezuje, da svoje ugotovitve v zvezi s tem pojasni. Tožnica je predložila dokazila o svojem psihičnem stanju v obravnavanem obdobju, ko je imela znižano toleranco zaradi dogodkov v službi, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. V zvezi s kršitvijo, ki naj bi jo tožnica storila z vplivanjem na D.D., opozarja, da pred izdajo opozorila, ko za problem nakupa z dne 24. 4. 2015 še ni vedela, ni pridobivala nobenih izjav, saj ji je bilo komaj po prejemu odgovora na tožbo jasno, kakšna kršitev se ji očita. Glede na to ni mogla vplivati na varovanko v zvezi z njeno izjavo z dne 11. 6. 2015, s katero bi si prizadevala doseči preklic pisnega opozorila. To opozorilo je bilo izdano 29. 6. 2015, vročeno pa 30. 6. 2015. D.D. je sicer izjavila, da je izjavo z dne 11. 6. 2015 spisala 2. 7. 2015, vendar je takšna izjava neverodostojna v celotnem kontekstu njene izpovedi. Navaja, da za to kršitev, ki je nastala pred podajo pisnega opozorila, ne more biti sankcionirana. Opozarja še, da je D.D. v izjavi zapisala, da se je v nedeljo po počitnicah vrnila v dom, tožnica pa je v dnevnik dela za isto nedeljo vpisala, da so prisotni vsi, razen D.D., ki je z njenim soglasjem ostala doma. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se ni opredelilo do vseh tožničinih ugovorov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe tožnice o relevantnih dejstvih in njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo. Za presojo obstoja očitane kršitve iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP je bistveno, da sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, nima. Sodišče prve stopnje pa je navedlo jasne razloge za odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med katerimi ni nasprotij, zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP ni utemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2015, enkrat že odločalo, in sicer je s sodbo opr. št. Pd 460/2015 z dne 2. 9. 2016 tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 942/2016 z dne 20. 4. 2017 na pritožbo tožnice izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v zvezi z neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožnica, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj je dejansko stanje v zvezi z ugotovitvijo kršitve iz pisnega opozorila z dne 29. 6. 2015 ostalo nepopolno ugotovljeno.

9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici utemeljeno podala pisno opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga po prvem odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13) in da ji je zaradi dokazanih kršitev utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

10. V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR-1 lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, ta pa mora biti takšne narave, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

11. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen na delovnem mestu "vzgojiteljica v skupini". Tožena stranka je tožnici 29. 6. 2015 podala pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v katerem je tožnici očitala, da je "dne 24. 4. 2015, na zadnji dan, ko se še dela po skupinah (tik pred prvomajskimi prazniki), v popoldanskem času odšla po nakupih v trgovino E., to je v času, ko otrok in mladostnikov ni bilo več v stanovanjski skupini", navedla različno blago, ki ga je tožnica nakupila in zanj plačala 67,24 EUR ter navedla, da "nabavljeno blago očitno ni bilo namenjeno skupini, saj so otroci in mladostniki že odšli domov ali pa v dežurno stanovanjsko skupino".

12. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da očitana kršitev v pisnem opozorilu pred odpovedjo z dne 29. 6. 2015 ni dovolj konkretizirana, tj. da ni navedeno, katera živila naj bi tožnica odnesla. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 942/2016 z dne 20. 4. 2017 zavzelo stališče, ki mu je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da je tožnici očitana kršitev zadosti jasno opredeljena in da tožena stranka v postopku s trditvami o tem, katera živila naj bi tožnica odnesla, očitka iz pisnega opozorila ni širila. Pojasnilo je, da tožena stranka v samem pisnem opozorilu sicer res ni navedla, katera od naštetih živil naj bi tožnica odnesla oziroma iz njega izhaja, kot da je odnesla vsa, pri čemer pa za utemeljenost pisnega opozorila zadošča že ugotovitev, da je tožnica iz stanovanjske skupine odnesla le del kupljenih živil. 13. Po prvem odstavku 82. člena ZDR-1 je v primeru redne odpovedi odpovedi pogodbe o zaposlitvi (materialno) dokazno breme na stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, pri čemer pa v delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljajo tudi določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditve, da tožnica vseh nakupljenih živil ni porabila za hrano varovancev, je tožena stranka dokazala predvsem z dejstvom (ki ni bilo sporno), da je tožnica spornega dne pred zaprtjem hiše zaradi prvomajskih praznikov, ko je večina varovancev že odšla domov, v popoldanskem času, to je ob 17.49. uri, v trgovini E. opravila nakup živil v vrednosti 67,24 EUR (potrjeno s predloženim računom z dne 24. 4. 2015 - B14) in da je bil po prvomajskih praznikih ugotovljen manko določenih živil (skladna izpoved ravnatelja tožene stranke F.F. in vzgojitelja G.G.). V skladu s citirano določbo ZPP pa je bilo dokazno breme za trditev, da so bila (vsa) nakupljena živila porabljena za hrano varovancev, na tožnici, saj gre za dejstvo, s katerim tožnica izpodbija navedbe in dokaze tožene stranke.

14. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica storila očitano kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz pisnega opozorila, tj. da je 24. 4. 2015 opravila nakup živil v vrednosti 67,24 EUR, za katerega ni dokazala, da je bil porabljen za hrano varovancev. Poleg tega je bil nakup živil izveden nepotrebno in neracionalno, saj je večina varovancev tega dne že odšla na počitnice. Tožnica je sicer zatrjevala, da so del nakupljenih živil pojedle varovanke, ki so ostale v hiši do zaprtja (D.D., A.A.) in bivša varovanka, ki je prišla na obisk (C.C.) ter da je bil del živil namenjen varovanki B.B. za pot domov, preostanek pa otrokom ob vrnitvi v skupino po prvomajskih praznikih. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj tožničini izpovedi v zvezi z dogajanjem spornega dne od nakupa živil do zaprtja hiše ni verjelo in zakaj je po oceni ostalih izvedenih dokazov (zlasti pisnih izjav in izpovedi varovank, tj. D.D., A.A., B.B. in bivše varovanke C.C.) zaključilo, da tožnica ni dokazala, da so bila vsa nakupljena živila porabljena za hrano varovancev. Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je jasna, logična in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, so neutemeljene. Zaslišane priče, katerih zaslišanje je predlagala tožnica, o bistvenih okoliščinah (npr. s kom je tožnica opravila nakup živil, kdo je jedel nakupljena živila, katera živila so jedle varovanke ter katera živila so bila dana B.B. za pot domov) niso izpovedovale skladno (tako npr. D.D. ni potrdila tožničinih navedb, da sta skupaj odšli po nakupih, temveč je nasprotno pojasnila, da je izjava z dne 11. 6. 2016, v kateri je to dejstvo sprva potrdila, neresnična in da jo je do te izjave pripravila tožnica; B.B. ni potrdila tožničinih navedb, da so bile v torbi, ki jo je pripravila tožnica, sveže banane; A.A. in C.C. nista potrdili tožničinih navedb, da so skupaj jedle sladoled in banane, itd.). Razhajanja v izpovedih prič o bistvenih okoliščinah dogajanja spornega dne in porabe nakupljenih živil so tako velika, da na njihovi podlagi ni mogoče sprejeti drugačnega dokaznega zaključka glede nenamenske porabe nakupljenih živil. Tudi z izpostavljanjem posameznih delov izpovedi prič pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča. Prepričljiva je tudi presoja sodišča prve stopnje, da v tako kratkem času, tj. v manj kot eni uri od nakupa živil (17.49) do zaprtja hiše (18.51) glede na tožničine navedbe o njenih opravilih spornega dne (priprava in pakiranje sendvičev, malicanje, priprava kave, pospravljanje, itd.), niti ni verjetno, da bi se v tem času lahko porabila nakupljena hrana.

15. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovorov, da po ponovnem odprtju hiše nihče ni pregledal zalog hrane. Kot je bilo že pojasnjeno, za obstoj kršitve delovne obveznosti nenamenske porabe živil zadostuje že ugotovitev, da za prehrano varovancev ni bil namenjen del kupljenih živil (tj. zlasti 2,3 kg banan, banjica sladoleda, tri konzerve Rio mare in oreščki) in zato ni pomembno, da so bila nekatera živila shranjena za porabo po prvomajskih praznikih. Ker je tožnica ravnala v nasprotju z navodili tožene stranke o prepovedi odnašanja hrane iz hiše, s to prepovedjo pa je bila tožnica seznanjena, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bilo opozorilo glede te kršitve utemeljeno in da je izpolnjena obveznost delodajalca pred odpovedjo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil z nakupom hrane presežen normativ 8,00 EUR, ki je bil pri toženi stranki določen na dan na osebo za nakup obrokov in toaletnih potrebščin, kar se sicer tožnici v pisnem opozorilu ne očita, pa ne vpliva na ugotovljeno kršitev in s tem na utemeljenost pisnega opozorila.

16. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnici očitanimi kršitvami v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (to je glede žaljivega in nespoštljivega obnašanja do ravnatelja tožene stranke in sodelavca H.H. ter glede vplivanja na varovanko D.D., da je ta po tožničinih navodilih lastnoročno napisala pisno izjavo z dne 11. 6. 2015, ki ne ustrezna dejanskemu stanju) ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da te kršitve predstavljajo utemeljen odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 17. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje očitano kršitev, ki se nanaša na žaljivo in nespoštljivo obnašanje do ravnatelja tožene stranke in sodelavca H.H. v sodbi opr. št. Pd 460/2015 z dne 2. 9. 2016 presodilo drugače kot v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje ni vezano na odločitev, ki je bila kasneje razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 942/2016 z dne 20. 4. 2017. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obstoj obeh kršitev ugotovilo na podlagi izpovedi prič G.G., I.I., H.H. in ravnatelja tožene stranke F.F., ki so o obeh dogodkih izpovedovali skladno. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je jasna in prepričljiva. Pravilna je tudi presoja, da tožničino žaljivo in nespoštljivo obnašanje do ravnatelja tožene stranke na sestanku 20. 10. 2015 in do sodelavca H.H. na sestanku 13. 10. 2015 (ko ga je žaljivo obdolžila, da že 20 let brez posledic predčasno odhaja iz službe), predstavlja kršitev pogodbenih oziroma delovnih obveznosti. Tožnica pa je svoje obveznosti kršila zavestno in namerno. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da skrhani odnosi med tožnico in ravnateljem ter ostalimi vzgojitelji zaradi predhodnega pisnega opozorila ne opravičujejo tožničinega ravnanja. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do predložene medicinske dokumentacije o njenem psihičnem stanju, ki izkazuje, da je imela v spornem obdobju zaradi dogodkov, ki so se zgodili, znižano toleranco. Sodišče se je dolžno opredeliti le do tistih navedb in dokazov, ki so za odločitev bistvenega pomena. Medicinska dokumentacija, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi, se ne nanaša na čas očitanih kršitev, zato ne vpliva na odločitev v tej zadevi in se sodišče prve stopnje do nje ni bilo dolžno posebej opredeliti. Tožnica bi se lahko krivde za očitani kršitvi razbremenila le, če bi zatrjevala in dokazala, da je bilo njeno psihično stanje v času obeh kršitev takšno, da svojega ravnanja ni mogla imeti pod nadzorom oziroma, da se dejansko ni mogla zavedati pomena in posledic očitanih kršitev. Tega pa tožnica v postopku ni zatrjevala. Z navedbami, da je imela zaradi dogodkov znižano toleranco, pa se tožnica krivde za očitani kršitvi ne more razbremeniti.

18. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je očitana kršitev v zvezi z vplivanjem tožnice na varovanko D.D., da je napisala lažno izjavo z dne 11. 6. 2015, nastala pred podajo pisnega opozorila, ki ji je bilo vročeno 30. 6. 2015, in zato ne more biti predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi D.D. ugotovilo, da je bila ta izjava dejansko napisana 2. 7. 2015, ko sta se s tožnico sestali in je bila na tožničino prošnjo antidatirana z dnem 11. 6. 2015. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je v zvezi z okoliščinami pisanja izjave z dne 11. 6. 2015 verjelo D.D.. Izpoved priče je skladna z opisom dogodka, kot ga je ta podala v pisni izjavi z dne 19. 10. 2015 in ravnatelju tožene stranke F.F., kar je navedeni ob zaslišanju tudi potrdil. V pritožbi se tožnica neutemeljeno zavzema za to, da sodišče prve stopnje D.D. ne bi smelo verjeti zato, ker njena izpoved ni verodostojna. S takšno pavšalno navedbo pritožba verodostojnosti njene izpovedi v zvezi z dogodkom z 2. 7. 2015 ne uspe izpodbiti. Pritožbeno sodišče se zato strinja z dokazno oceno in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje v tem delu. Glede na to, da je do očitane kršitve prišlo že 2. 7. 2015 in torej ta ni nastala pred podajo pisnega opozorila z dne 29. 6. 2015, je tožena stranka tožnici tudi zaradi te kršitve utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR‑1. 19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške pritožbe. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).