Jedro

Glede na opisano dolgotrajnost bolniškega staleža, trajanje in način zdravljenja (kirurško), upoštevaje vse nevšečnosti ob zdravljenju (zdravila, anestezija, transfuzija, zdravilišče, pregledi, rentgenska slikanja), omejitve pri gibanju in aktivnostih v času zdravljenja, potrebo po pomoči pri osnovnih življenjskih potrebah in domačih delih ter glede na trajanje in intenziteto bolečin, ki jih tožnik v blažji obliki trpi še danes (torej že 6 let) ob delu, ob večji aktivnosti in ob spremembah vremena ter jih bo trpel tudi v bodoče, se pritožba (delno) utemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova. Višje sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 15.000,00 EUR (1.000 EUR več od že priznanih 14.000 EUR), kar je primerljivo z odškodninami, ki so v sodni praksi priznane v podobnih primerih.

Glede na to, da je tožnik še mlad (rojen je leta 1987), je realno pričakovanje, da ga bodo posledice poškodbe spremljale še dolgo in ga ovirale ter omejevale pri opravljanju fizično zahtevnega poklicnega dela in preživljanju družine ter tudi pri opravljanju drugih del in prostočasnih aktivnosti (šport, rekreacija, delo na vrtu, čepenje, klečanje, daljša hoja, hoja navkreber in po neravnem terenu, poskoki...), ki bodo povezane z bolečino in otekanjem noge, ter ob spremembah vremena, na kar utemeljeno opozarja v pritožbi. Prisojena odškodnina 7.500 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se ob ugotovljenem ter ob upoštevanju odškodnin iz primerljivih primerov izkaže za prenizko in je treba tožniku priznati še razliko do celotnega zahtevanega zneska 8.500 EUR oziroma dodatnih 1.000 EUR.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že prisojene odškodnine v roku 15 dni plačati še odškodnino v znesku 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2019 do plačila.

II.V ostalem pa se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 108,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo odškodnine še v višini 2.610 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2019 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). V presežku do zahtevanih 8.743,49 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku, kakor tudi Okrožnemu sodišču v Mariboru po odločbi BPP 207/2022 z dne 3. 3. 2022, povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (III. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku1) in meni, da je upravičen do višje, celotne vtoževane odškodnine. Navaja, da je sodišče sicer sledilo napotkom višjega sodišča in izvedenki naložilo dopolnitev mnenja, ker pa izvedenka še vedno ni odgovorila na vsa vprašanja in navedbe, je pravilno upoštevalo tudi druge dokaze, vendar jim je dalo premajhno veljavo.

Sodišče je sicer upoštevalo, da je dolžina bolniškega staleža v korelaciji z nevšečnostmi, ker je oseba omejena v vseh aktivnostih, kljub temu pa je tožniku za bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju prisodilo prenizko odškodnino. Meni, da že samo trajanje staleža opravičuje bistveno višjo odškodnino, saj je jasno, da je zdravstveno stanje tožniku v tem času onemogočalo normalno opravljanje vseh aktivnosti, kar je povezano z nevšečnostmi in bolečinami. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo trajanja in intenzitete bolečin ter tudi tega, da ima bolečine še vedno ob večjih obremenitvah in jih bo imel tudi v bodoče. Trpi jih že 6 let, je še precej mlad, nima še niti 40 let in ima pred sabo še veliko let življenja in tudi delovnih aktivnosti, pri čemer je od fizično težaškega dela odvisen sam in njegova družina. Njegove starosti in pričakovane delovne aktivnosti sodišče ni ustrezno upoštevalo in tega v sodbi ni pojasnilo. Od poškodbe dalje tožnik trpi bolečine, ki so sicer res občasne in blažje, predvsem ob obremenitvah, kar pa je ob njegovem težkem fizičnem delu, pri delu doma in pri prostočasnih aktivnostih zelo obremenjujoče in neprijetno, te bolečine pa bo trpel do konca življenja.

Glede nevšečnosti je sodišče zgolj sledilo izvedenki in ni upoštevalo nevšečnosti, ki jih je imel med zdravljenjem doma, na kar je opozoril v tožbi in v pripombah na izvedensko mnenje. Po prihodu iz bolnišnice je bil v celoti odvisen od pomoči domačih, saj ni mogel nič, kasneje pa je zmogel le lažja gospodinjska dela. Imel je težave pri osebni higieni, oblačenju, slačenju, večinoma je počival, česar sodišče ni upoštevalo. V času zdravljenja je bil omejen v prostočasnih in športnih aktivnostih, težje se je igral z otroki. Ob taki poškodbi je to življenjsko logično, zakaj sodišče vsega tega ni upoštevalo, pa v sodbi ni pojasnjeno.

Prenizka je tudi odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri čemer sodišče ni pojasnilo, zakaj mu ni priznalo celotnega vtoževanega zneska. Poškodba je tožniku pustila trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem izgledu. Sodišče je sledilo izvedenki glede večjega potrebnega truda pri določenih aktivnostih, je pa izvedenka tudi navedla, da tožnik lahko hodi na krajše in daljše razdalje, vendar ni upoštevala, da mu ob tem noga oteče in ga začne boleti, prav tako ne more dolgo hoditi po neravnem terenu, kar je izpostavil v pripombah, pa se sodišče do tega ni opredelilo. Izvedenka je zapisala, da je zaželena udobna obutev, kar pa pri tožniku, ki mora na delu nositi neudobne težke delovne čevlje, ne pride v poštev, prav tako ne more nositi normalnih čevljev, ko mu noga zateče. Normalne obutve tudi ni mogel nositi v času zdravljenja. Tožnik lahko rekreativno igra nogomet, vendar je to povezano z bolečinami, prav tako ne more normalno izvajati vseh aktivnosti z otroki. Več truda mora vložiti tudi v delo na vrtu, pri čemer lopatanja izvedenka ni upoštevala. Za preživetje tožnik opravlja težko fizično delo, za kar je izvedenka upoštevala, da rabi več truda, vendar pa je treba upoštevati tudi, da ga težje opravlja, ker si mora oteklo nogo v službi hladiti. Na tožnika in njegovo aktivnost vpliva tudi sprememba vremena. Trajne posledice ga torej ovirajo na vseh področjih življenja, noga nikoli ne bo več enaka kot prej, običajno se take posledice tudi še slabšajo in jih bo trpel še dolgo časa, ker je star manj kot 40 let, pred poškodbo pa ni imel popolnoma nobenih težav.

Predlaga spremembo zavrnilnega dela sodbe tako, da se mu prizna še dodatna odškodnina, podredno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusi v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Tožnik v predmetnem pravdnem postopku uveljavlja zahtevek iz naslova povrnitve premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je kot delavec pri zavarovancu toženke utrpel zaradi poškodbe pri delu 9. 3. 2018, ko mu je pri kovinarsko varilskih delih na nogo padel železni obdelovanec. Temelj zahtevka je nesporen, zato je sodišče presojalo le še višino odškodnine.

7.Za nepremoženjsko škodo po 179. členu Obligacijskega zakonika2 je tožnik zahteval skupno 28.200 EUR (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 18.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8.500 EUR ter za pretrpljeni primarni in sekundarni strah 1.700 EUR). Iz naslova premoženjske škode je zahteval 230,21 EUR, vse navedene zneske pa je zmanjšal za 10% odbitno franšizo po zavarovalni pogodbi. Ker je toženka nesporni del odškodnine v višini 13.500 EUR že plačala, je tožnik s tožbo zahteval še plačilo preostalih 12.087,19 EUR.

8.Sodišče prve stopnje je o zahtevku že odločilo s sodbo z dne 23. 6. 2022, s katero je tožniku priznalo odškodnino v višini 3.343,70 EUR, v preostalem delu (za razliko do zahtevanih 12.087,19 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilni del sodbe je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cp 121/2023 z dne 5. 4. 2023 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovilo je namreč, da je sodišče napačno postopalo pri izvedbi dokaza z izvedenko medicinske stroke, ki je ni pozvalo k dopolnitvi mnenja, čeprav je obstajal resen dvom v njegovo pravilnost zaradi neupoštevanja dolžine bolniškega staleža in zaradi neopredelitve do vseh zatrjevanih nevšečnosti ter ostalih okoliščin (starost tožnika, vpliv sprememb vremena).

9.V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev odpravilo ter izvedenko pozvalo k dopolnitvi mnenja. Ob upoštevanju dopolnjenega mnenja in drugih izvedenih dokazov, predvsem tožnikove izpovedbe, je z izpodbijano sodbo tožniku priznalo še dodatno odškodnino v znesku 2.610 EUR, v presežku do preostalih zahtevanih 8.743,49 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo kot pretiran in neutemeljen. Pritožba utemeljeno opozarja, da je prisojena odškodnina še vedno prenizka.

10.Višje sodišče pojasnjuje, da mora sodišče, ko odloča o višini odškodnine, upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem pa upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri. Glede na zgoraj navedeni načeli je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi tožniku prisodilo prenizko odškodnino, ker ni v zadostni meri upoštevalo relevantnih okoliščin glede bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem in zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti oziroma je tem okoliščinam dalo premajhno težo (nepremoženjsko škodo iz naslova strahu ter premoženjsko škodo je sodišče tožniku priznalo v celoti višini, zato se do zahtevka v tem obsegu višje sodišče posebej ne opredeljuje, prim. prvi odstavek 360. člena ZPP).

11.Tožnik je v delovni nesreči utrpel dvojni zlom zgornjega dela leve golenice in zlom mečnice, pri čemer se je zlom mečnice zacelil konzervativno, zlom golenice pa je bil saniran kirurško z namestitvijo osteosintetskega materiala (OSM). Ob škodnem dogodku je trpel zelo hude bolečine, nato je imel 12 dni hude bolečine, 2 meseca srednje hude bolečine in 4 mesece lažje bolečine, ki jih po ugotovitvah izvedenke in po lastnih navedbah občasno trpi še zdaj in jih bo tudi v bodoče, predvsem ob večjih obremenitvah, pri delu in ob spremembah vremena. 18 dni je bil hospitaliziran, od tega je 7 dni čakal na operacijo in je imel nameščeno nadkolensko mavčno longeto. Po operaciji je za hojo 3 mesece rabil dve bergli, še nadaljnjih 6 tednov pa eno berglo. Opravil je skupno 9 pregledov v bolnišnici v Novem mestu in Zenici ter 7 pregledov pri osebnem zdravniku, napoten je bil tudi na fizioterapijo v okviru zdraviliškega zdravljenja. Dodatne neprijetnosti je trpel zaradi 2 operativnih posegov v splošni anesteziji (sanacija zloma z OSM materialom in odstranitev tega materiala), rentgenskih slikanj (skupno 24 slik), odstranitve šivov in drenažnih cevk po obeh operacijah, jemanja več zdravil (antibiotiki, analgetiki, antitrombotiki) in transfuzij. V času zdravljenja je bil tožnik v bolniškem staležu za poln delovni čas skupno 8 mesecev in 22 dni in za 4 ure skupno 5 mesecev in 21 dni. Ob tem je izvedenka trdila, da samo trajanje staleža ni v korelaciji z nevšečnostmi, vendar sodišče takega razlogovanja ni sprejelo, temveč se je strinjalo s tožnikovo pripombo, da dolžina staleža vpliva na nevšečnosti, saj je oseba v bolniškem staležu omejena pri aktivnostih in se mora držati navodil zdravnika.

12.V času čakanja na prvo operacijo je bil tožnik popolnoma odvisen od pomoči osebja glede odvajanja in osebne higiene. Izvedenka je sicer zavrnila tožnikove trditve, da je tudi doma po prihodu iz bolnišnice rabil pomoč pri oblačenju, slačenju, obuvanju in sezuvanju, vendar je hkrati ugotovila, da je pomoč rabil pri moških hišnih in kmečkih opravilih, prenašanju predmetov, pripravi hrane in zahtevni higieni, zato višje sodišče verjame tožnikovim v pritožbi ponovljenim navedbam, da je vsaj na začetku pomoč potreboval tudi pri zadovoljevanju prej omenjenih osnovnih potreb, kar je nenazadnje pri taki poškodbi in potrebi po uporabi dveh bergel tudi življenjsko logično. Prav tako prve 4 mesece po poškodbi tožnik ni mogel teči, skakati, igrati nogometa in hoditi na daljše sprehode, omejen je bil tudi pri igri in ukvarjanju z otroki.

14.Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaradi poškodbe ima tožnik diskretno zavrto gibljivost v levem zgornjem skočnem sklepu in nekoliko ohlapnejšo levo štiriglavo stegensko mišico. Izvedenka je ugotovila, da mora posledično nekaj več truda vlagati v zahtevnejše fizične aktivnosti, predvsem pri dvigovanju in prenašanju težjih bremen. Težje dlje stoji na miru brez premikanja, nekoliko težje opravlja dela, ki so povezana s pogostim počepanjem in dvigovanjem iz počepa, težavo predstavlja daljše čepenje in klečanje. Nekoliko več truda mora vložiti pri hoji v hribe in pri aktivnostih, povezanih s tekom, nenadnimi sunkovitimi doskoki in poskoki. Še vedno lahko pleše, vendar v mirnejših ritmih, hodi lahko na krajše in daljše razdalje. Lahko dela na vrtu, mora pa nekaj več truda vložiti v dela, povezana s čepenjem in počepanjem, še vedno lahko rekreativno igra nogomet, vendar je to lahko povezano z bolečinami.

15.Poškodba ima torej po opisanem za tožnika, ki pred tem ni imel nobenih zdravstvenih težav, trajne posledice in vpliva na njegove prostočasne in športne aktivnosti, v katere mora vložiti več truda. Višje sodišče verjame tožniku, da ima težave tudi pri hoji po neravnem terenu, kar sicer v izvedenskem mnenju in v izpodbijani sodbi ni omenjeno, prav tako pa, da je omejen v igri z otroki, ki je že po naravi stvari povezana s hitrimi in nenadnimi gibi, pri katerih je tožnik po že ugotovljenem oviran. Ob ugotovitvi, da mora več truda vložiti v delo na vrtu, pa je pritrditi tožniku, da enako velja tudi za lopatanje, ki ga izvedenka in sodišče sicer nista upoštevala, je pa prav tako povezano z delom nog in je torej tožnik zaradi posledic poškodbe tudi v tem delu omejen. Izvedenka je sicer zapisala, da tožnik lahko nosi normalno obutev, da pa je zaželena udobnejša obutev, čemur višje sodišče sledi, saj je ugotovljeno, da tožniku ob večji aktivnosti noga oteka in je v takem primeru uporaba normalne obutve otežena. Prav tako je verjeti tožniku, da normalne obutve ni mogel nositi v času zdravljenja.

16.Potreba po udobnejši, širši obutvi se izkaže za težavo in omejitev tudi pri tožnikovem opravljanju dela varilca. Ob tem mora namreč nositi zaščitne delovne čevlje, čeprav mu noga zaradi stoječega dela oteka in jo mora med delom hladiti. Pomembno je tudi dejstvo, da gre za težko, fizično zahtevno delo z večjim obremenjevanjem spodnjih udov, po ugotovitvah izvedenke pa mora tožnik po poškodbi v opravljanje tega dela vložiti več truda. Ob tem ne gre zanemariti, da s tem delom tožnik pridobiva dohodek za preživljanje sebe in svoje družine.

18.Tožnik je torej ob pojasnjenem poleg že priznane odškodnine upravičen še do dodatne odškodnine v višini 2.000 EUR oziroma ob upoštevanju 10 % odbitne franšize v višini 1.800 EUR. Višje sodišče je zato njegovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že prisojene odškodnine v roku 15 dni plačati še odškodnino v znesku 1.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2019 do plačila (prvi odstavek 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP), sicer pa je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19.Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato mu mora toženka povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov. Pritožbeno sporen je bil zavrnjen znesek odškodnine 6.133,49 EUR, zato tožniku za sestavo pritožbe pripada nagrada 500 točk po 1. točki tar. št. 22 v zvezi s tar. št. 19 OT (in ne priglašenih 600 točk), povečano za 2 % materialne stroške in 22 % DDV, skupaj 373,32 EUR (plačila sodne takse za pritožbeni postopek pa je bil tožnik oproščen). Ob 29 % pritožbenem uspehu mu mora tako toženka v roku 15 dni povrniti 108,26 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo do plačila (299. in 378. člen OZ).

-------------------------------

1Uradni list RS št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

2Uradni list RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.

3Prim. Dunja Jadek Pensa in ostali, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, predvsem primeri primer pod zap. št. 504, 496, 499, 510, 518, ter VSRS Sodba II Ips 673/2009 z dne 25. 2. 2010 (hujša poškodba kot obravnavana), VSRS Sodba II Ips 669/2004 z dne 6. 7. 2006 (krajše trajanje zdravljenja), VSL Sodba II Cp 3308/2012 z dne 15. 5. 2013 in v njej našteti nadaljnji primeri.

4Glej že prej navedene vire.