Jedro

Tožnik meni, da glede na določbo 158. člena ZPP ni dolžan plačati toženki stroškov pravdnega postopka, saj je tožbo umaknil potem, ko je toženka njegov tožbeni zahtevek izpolnila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožba v tej zadevi ni bila potrebna, da je toženka sklenila s tožnikom prodajno pogodbo za parceli št. 199/13 in 196/8 k.o. R. na podlagi javnega zbiranja ponudb in ne zaradi vložene tožbe, tožnik pa je zato dolžan plačatu toženki stroške tega pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in odredbo v 1. točki izreka odločilo, da se pravdni postopek glede primarnega in podrejenega zahtevka zaradi umika tožbe ustavi, v 2. točki izreka je odločilo, da se začasna odredba, s katero je bilo toženki prepovedano razpolagati in obremenjevati nepremičnino parc. št. 199/13 (v izreku izpodbijane sodbe je pomotoma navedeno 199/12) in 196/8, obe k.o. R. razveljavi in odredilo zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v R., da po pravnomočnosti sklepa izbriše zaznambo začasne odredbe, v

3. točki izreka pa je odločilo, da je tožnik dolžan toženki plačati

46.016,80 SIT, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje tega sklepa do plačila ter da svoje pravdne stroške nosi sama.

Zoper 3. točko izreka navedenega sklepa se je pritožil tožnik. V pritožbi navaja, da je bila tožba potrebna, saj je do izpolnitve zahtevka s strani toženke prišlo šele po vložitvi tožbe, sodišče prve stopnje pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je zaključilo, da je toženka sklenila s tožnikom prodajno pogodbo na podlagi prijave na javni razpis in ne zaradi vložene tožbe. Ker je sodišče prve stopnje odločilo, da je bila tožba preuranjena, je podana kršitev materialnega prava. Meni, da sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi s tem, ko je ugotovilo, da je šlo glede na to, da je bilo javno zbiranje ponudb objavljeno le v Uradnem listu RS, ne pa tudi v krajevnem glasilu, za zaprti tip zbiranja ponudb in s tem, ko je ugotovilo, da je toženka tožnika o javnem razpisu obvestila. Ker se sodišče prve stopnje do navedb tožnika o tem, da predmetni parceli predstavljata funkcionalno zemljišče k tožnikovi parceli in je zato toženka dolžna z njim skleniti prodajno pogodbo, ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pravi, da javni razpis za sklenitev vtoževane prodajne pogodbe ni bil potreben, saj je bila ena od obeh parcel ocenjena na manj kot 2,000.000,00 SIT, prav tako pa tudi ne zato, ker je šlo za funkcionalno zemljišče. Nikoli ni bilo govora, da bo toženka objavila javno zbiranje ponudb za predmetno nepremičnino, na vprašanje tožnika, kdaj bodo podpisali ustrezno listino, pa je odgovorila, da jo še pripravlja. Toženka tožnika o javnem zbiranju ponudb ni obvestila, zanj je zvedel slučajno od prijateljev. Ker je javni razpis objavila le v Uradnem listu RS in ne v krajevnem glasilu, je hotela nasprotno, da tožnik za javno zbiranje ponudb ne bi zvedel, saj je imela za nakup tega zemljišča že drugega ponudnika.

Ker je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je šlo pri tem za zbiranje ponudb zaprtega tipa, kar je v nasprotju s stališčem, da je bila toženka dolžna objaviti javno zbiranje ponudb, je bistveno kršilo določbe postopka, saj je obrazložitev v odločilnih dejstvih sama s seboj v nasprotju. Ker se sodišče prve stopnje o teh okoliščinah ni opredelilo, sklep nima razlogov. Pravi, da je bila tožba potrebna za primer, če bi se na razpis prijavil kak drug kandidat z boljšo ponudbo in bi toženka njegovo ponudbo sprejela.

Potrebna je bila tudi, ker tožnik na nekajkratno zahtevo toženki, naj se izjasni, ali pušča javno zbiranje ponudb v veljavi ali ga razveljavlja, ni dobila nikakršnega odgovora vse dokler od toženke ni dobil v podpis pogodbe za odkup predmetnih parcel. Ker je bila tožba potrebna in ni bila preuranjena, je toženka dolžna tožniku plačati vse stroške postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep in odredbo v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno pa razveljavi in prvostopnemu sodišču vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik meni, da glede na določbo 158. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004) ni dolžan plačati toženki stroškov pravdnega postopka, saj je tožbo umaknil potem, ko je toženka njegov tožbeni zahtevek izpolnila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožba v tej zadevi ni bila potrebna, da je toženka sklenila s tožnikom prodajno pogodbo za parceli št. 199/13 in 196/8 k.o. R. na podlagi javnega zbiranja ponudb in ne zaradi vložene tožbe, tožnik pa je zato dolžan plačatu toženki stroške tega pravdnega postopka. Do sklenitve prodajne pogodbe med pravdnima strankama za parc. št. 199/13 in 196/8 k.o. R. tako ni prišlo zaradi tožbe vložene v tej zadevi, ampak zaradi javnega zbiranja ponudb za odkup navedenih parcel, ki ga je toženka objavila v Uradnem listu RS dne 9.4.2004, torej prej kot je tožnik vložil v tej zadevi tožbo (dne

23.4.2004). Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da je bila tožba potrebna zato, ker bi lahko na podlagi objave javnega zbiranja ponudbo toženki dal ponudbo za odkup predmetnih parceli še kakšen drug ponudnik, s katerim bi nato toženka tudi sklenila prodajno pogodbo. V času vložitve tožbe, ko je rok za dajanje ponudb še tekel, je to sicer bila ena od možnosti, vendar pa je po drugi strani objava javnega zbiranja ponudb tudi pritožniku omogočala dajanje ponudb pod enakimi pogoji in ga zato ni izključevala kot potencialnega ponudnika in kupca. Tožnik tako v teku roka za zbiranje ponudb še ni imel razloga za vložitev tožbe in tožba ni bila potrebna. Pri tem je potrebno dodati, da tudi če toženka s tožnikom na podlagi javnega zbiranja ponudb ne bi sklenila prodajne pogodbe za predmetni parceli in tožnik zato ne bi umaknil tožbe, tožnik s tožbo ne bi uspel. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da s tem, ko je toženka tožnika dne 5.11.2003 pozvala, naj se izjasni ali želi odkupiti predmetni parceli in s tem, ko je tožnik z dopisom z dne 11.11.2003 toženki sporočil, da je zainteresiran za nakup, še ni bila sklenjena prodajna pogodba med pravdnima strankama. Toženka je bila pri sklepanju prodajne pogodbe dolžna upoštevati določbe Uredbe o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin (Uradni list RS, št. 12/2003 in 77/2003). Za predmetni nepremičnin je bila na podlagi te uredbe dolžna objaviti javno zbiranje ponudb. Neposredno pogodbo za predmetni parceli bi lahko s tožnikom sklenila le, če bi njuna vrednost ne presegala 2,000.000,00 SIT (6. točka 1. odst. 52. člena navedene uredbe).

Vrednost predmetnih nepremičnin pa je znašala 4,287.278,00 SIT. Tudi ostale pritožbene navedbe niso utemeljene. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da je toženka tožnika obvestila o objavi javnega zbiranja ponudb in da je šlo za "zaprti tip" zbiranja ponudb, za samo odločitev niso relevantne. Sodišče prve stopnje s tem ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, prav tako pa ne tudi zato, ker naj se ne bi opredelilo do navedb toženke o tem, da sta predmetni parceli funkcionalno zemljišče k tožnikovi parceli in da je tožena stranka zato dolžna z njim skleniti prodajno pogodbo. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da je do sklenitve prodajne pogodbe med pravdnima strankama prišlo na podlagi objave javnega zbiranja ponudb, na katero se je kot edini ponudnik prijavil tožnik, in ne zaradi tožbe tožnika, torej ne iz razlogov, na katerih je tožnik utemeljeval svoja zahtevka. K temu gre še dodati, da bi bilo potrebno podrejeni zahtevek tožnika zavrniti tudi, če bi izkazal, da sta predmetni parceli res funkcionalno zemljišče k njegovi parceli, saj ni pravne podlage, po kateri bi bila toženka zaradi tega dolžna za ti dve parceli skleniti s tožnikom prodajno pogodbo. Ker tako niso podani razlogi, iz katerih pritožnik izpodbija prvostopenjsko sodbo, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa potrdilo.