Jedro

Pri odločanju o priporu se namreč zbranih podatkov in dokazov ne more ocenjevati po načelu proste presoje dokazov, torej na enak način kot se ocenjuje dokaze, ko se odloča o obdolženčevi krivdi na podlagi opravljene glavne obravnave. Sodišče je v zvezi s priporom dolžno oceniti ali je zbranih zadosti dokazov in podatkov za utemeljenost suma kot enega izmed pogojev za pripor in to svojo oceno tudi obrazložiti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju na predlog državne tožilke, na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, ki sklep izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje celovito in razumno obrazložilo ter ga naslonilo na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave in vse dokaze, na katerih slednji sloni in ki so bili pridobljeni tekom kazenskega postopka. V izpodbijanem sklepu ni spregledan pritožbeno izpostavljen obdolženčev zagovor, da oškodovanca ni želel poškodovati ali ubiti in da ga je želel zgolj prestrašiti, vendar zlasti po pregledu zavarovanih posnetkov videonadzornih kamer, ob upoštevanju izpovedi oškodovanca in prič A. A. ter uradnega zaznamka policistov, ki sta dogodek obravnavala, iz katerega izhaja po uradno končanem policijskem zaslišanju izrečena namera obdolženca po končanju kaznivega dejanja (kar sta v nasprotju s pritožbeno vsebinsko problematiziranem potrdila policista tudi zaslišana pred sodiščem), sodišče prve stopnje obdolženčevemu zanikanju storitve kaznivega dejanja utemeljeno ni pripisalo takšne teže, da bi to obdolženčevo zanikanje storitve očitanega mu kaznivega dejanja, utemeljen sum postavilo pod vprašaj. Ob vseh ugotovljenih obremenilnih dejstvih je zaključek o utemeljenem sumu po sodbi drugostopenjskega sodišča pravilen. Popolnoma nesprejemljive so dokazno nepodprte pritožbene navedbe, da obdolženi ob tem, ko je šlo za manjši nož z odlomljeno konico, ni uporabil primernega sredstva za storitev očitanega kaznivega dejanja. Ob tem, ko izpodbijan sklep dokazno ni oprt na pritožbeno izpostavljen dogodek izpred 20 let, o katerem sta izpovedali priči A. A., je brezpredmetna topogledna pritožbena razprava.

Tudi po oceni drugostopenjskega sodišča je torej na mestu sklep o obstoju utemeljenega suma za očitano kaznivo dejanje, pri čemer so v izpodbijanem sklepu konkretno in korektno obrazloženi razlogi za sprejem takšne odločitve, kot tudi bistvena vsebina podatkov in dokazov v obsegu, kot je v tej fazi postopka dopustno, s tem pa je odgovorjeno tudi na pritožbene pomisleke, s katerimi pritožnik meri na procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP. Ob tem, ko so v izpodbijani odločbi na ravni utemeljenega suma konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, je odveč tudi pritožbena razprava o napačni pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja.

Ob obsežnih pritožbenih navedbah, v katerih pritožnik ponuja lastno dokazno oceno pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožbena dokazna ocena v tej fazi postopka preuranjena, tehtanje in ocenjevanje verodostojnosti dokazov bo pridržano nadaljnjemu kazenskemu postopku. Pri odločanju o priporu se namreč zbranih podatkov in dokazov ne more ocenjevati po načelu proste presoje dokazov, torej na enak način kot se ocenjuje dokaze, ko se odloča o obdolženčevi krivdi na podlagi opravljene glavne obravnave. Sodišče je v zvezi s priporom dolžno oceniti ali je zbranih zadosti dokazov in podatkov za utemeljenost suma kot enega izmed pogojev za pripor in to svojo oceno tudi obrazložiti.

Upoštevaje vse navedeno, je sodišče prve stopnje nanizalo zadostne razloge za ugotovitev obstoja utemeljenega suma, zato je potrebno vse obširne pritožbene trditve, ki napadajo utemeljen sum in izkazujejo nestrinjanje z njim kot neutemeljene zavrniti.

6. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo in razumno obrazložilo tako objektivne okoliščine, ki se nanašajo na obdolžencu očitano kaznivo dejanje, kot tudi subjektivne okoliščine, ki se nanašajo na obdolženca. Te okoliščine, tudi po oceni pritožbenega sodišča v medsebojni povezavi razumno utemeljujejo sklep o realni nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponovil ali dokončal kaznivo dejanje zoper življenje in telo oškodovanca. Pri oceni obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ni spregledano obdolženčevo obžalovanje dogodka in njegova dosedanja nekaznovanost, navedbe zagovornika s katerimi izpostavlja urejene družinske razmere, skrb za ostarelo mater, da bi dejanje lahko ponovil v času neposredno po dogodku, saj po dogodku ni bežal, ob obrazloženih drugih obremenilnih okoliščinah ponovitvene nevarnosti ne vnašajo dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, zlasti ob tem, ko naj bi obdolženec kar dvakrat izrazil (oškodovancu in policistoma) namero po dokončanju kaznivega dejanja, s čimer utemeljen zaključek, da je nevarnost zlasti v smeri dokončanja kaznivega dejanja resna in konkretna.

7. Po oceni drugostopenjskega sodišča je sodišče prve stopnje razumno obrazložilo tudi sorazmernost in neogibno potrebnost pripora. Relevantne okoliščine je sodišče prve stopnje razumno presodilo, pritožbeno sodišče pa soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je odrejeni osebni omejevalni ukrep sorazmeren in neogibno potreben, kar vse pritožba napada le na načelni ravni. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča glede na ugotovljene obdolženčeve osebne lastnosti, ob upoštevanju dejstva, da sta obdolženi in oškodovanec soseda, ni mogoče pričakovati, da bi bil milejši osebni omejevalni ukrep zadosten za preprečitev ponovitvene nevarnosti. Za uspešnost milejšega ukrepa je namreč potrebno sodelovanje in volja obdolženca, da ukrepa ne bo kršil, na kar ni mogoče utemeljeno sklepati.

8. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene, saj je torej sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo vse predpostavke za podaljšanje osebnega omejevalnega ukrepa, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 94. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.