Jedro

Ker je tožnico obravnavala posebna komisija zavoda za slepo in slabovidno mladino, ki je s šolanjem na redni srednji šoli soglašala in ga pogojevala z nadaljnjim rednim šolanjem na višji šoli, se tožnici čas šolanja na redni srednji in višji šoli kot slepi osebi prizna v zavarovalno dobo, kljub temu da jo tedanja skupnost socialnega skrbstva s pisno odločbo ni napotila na usposabljanje,

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevku tožeče stranke ugodilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke pod opr. št. ... z dne 31. 5. 2011 in pod opr. št. ... z dne 11. 7. 2011 in tožnici priznalo v zavarovalno dobo čas šolanja na Srednji šoli A. do 1. 9. 1978 do 31. 8. 1982 in na Univerzi B., Višji šoli za C. od 1. 10. 1982 do 22. 5. 1985 (I. točka in prvi odstavek II. točke). Zavrnilo pa je zahtevek za priznanje zavarovalne dobe v času od 1. 9. 1982 do 30. 9. 1982 ter hkrati odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 81,00 EUR stroškov postopka, v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Sodbo, razen zavrnilnega dela, iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija toženec. Navaja, da v konkretnem primeru ni izkazan obstoj poklicne rehabilitacije v času šolanja na srednji in višji šoli. Citirani zakonski določbi 65. člena Zveznega zakona in 209. člena Statuta skupnosti določata, da se osebi, ki se usposablja za poklic, navedeno obdobje šteje v zavarovalno dobo le, če jo na takšno usposabljanje napoti pristojen organ. Napotitev na primerno izobraževanje mora biti dokazana. V spornem obdobju, ki ga tožnica uveljavlja, je takratni občinski upravni organ oziroma organ socialnega zavarovanja izdal ustrezen akt – odločbo, iz katere je bila razvidna napotitev na primerno izobraževanje. S takšnim aktom je namreč določena vrsta poklicne rehabilitacije, trajanje poklicne rehabilitacije, kdo pokriva stroške šolanja v času usposabljanja za poklic, kje oseba biva v času šolanja itd. Sodišče prve stopnje je tožničino poklicno rehabilitacijo zmotno štelo za dokazano na podlagi zaslišanja prič A.A. ter A.B.. Po končanem obveznem šolanju na osnovi šoli Zavoda D., je bila na podlagi mnenja komisije za poklicno usmerjanje sprva usmerjena v usposabljanje za poklice telefonista, sama pa se je odločila za drug poklic, s katerim se je strokovna komisija sicer strinjala, vendar z dodatnim pogojem, da se kasneje usmeri v fizioterapijo. Izjave prič in tožnice le še potrjujejo, da je šlo v konkretnem primeru za redno šolanje na srednji in višji šoli. V kolikor bi bila tožnica zaradi svoje motnje napotena na poklicno rehabilitacijo bi morala v skladu s 13. členom Zakona o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov v telesnem in duševnem razvoju (Ur. l. SRS, št. 19/76) o tem odločati posebna komisija s pravnim aktom, iz katerega bi bil razviden namen, trajanje poklicne rehabilitacije, kritje stroškov šolanja. Le soglasje strokovne komisije Zavoda D., ki si ga je tožnica sama izbrala ter spremljanje njenega izobraževanja zaradi skrbnosti strokovnjakov, ki so delali s slepimi in slabovidnimi otroci, ni mogoče upoštevati kot napotitev na poklicno rehabilitacijo, saj ni bila usmerjena v izobraževanje kot otrok s posebnimi potrebami, temveč se je šolala v rednem izobraževalnem procesu tako na srednji kot tudi na višji šoli. Če bi bila obravnavana kot otrok s posebnimi potrebami, je takratna zakonodaja konkretno drugi odstavek 13. člena Zakona o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, določal, da pristojni organ občinske skupnosti socialnega skrbstva izda odločbo o razvrstitvi in napotitvi otroka v organizacijo in usposabljanje. Navedeni organ občinske skupnosti socialnega skrbstva pa v konkretnem primeru ni izdal odločbe o napotitvi. Meni, da je sodišče zmotno štelo, da je bila tožnica na poklicni rehabilitaciji in zato se tožnici spornega obdobja ne more šteti v zavarovalno dobo po prej citiranih predpisih, ki so veljali v navedenih obdobjih. Ker odločitev sodišča ni pravilna, toženec glede na uspeh v pravdi tožnici ni dolžan povrniti stroškov postopka v višini 81,00 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V obravnavani zadevi sta predmet presoje odločbi toženca št. ... z dne 31. 5. 2011 in št. ... z dne 11. 7. 2011. Sporno pa je vštevanje časa tožničinega šolanja na Srednji šoli A. od 1. 9. 1978 do 31. 8. 1982 in časa študija na Univerzi B., Višji šoli C. od 1. 10. 1982 do 22. 5. 1985, v pokojninsko dobo. V zvezi s tem je sporno vprašanje, ali je tožničino šolanje poklicna rehabilitacija, ki se všteva v pokojninsko dobo.

Glede na pravno podlago, ki jo je pravilno navedlo in uporabilo že sodišče prve stopnje (tretja alineja prvega odstavka 187. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1, temeljni Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Ur. l. SFRJ, št. 23/82, v nadaljevanju Zvezni zakon – 2. točka 65. člena, Statut skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Ur. l. SRS, št. 18/78, v nadaljevanju Statut), se všteva v zavarovalno dobo tudi čas, ki ga je zavarovanec prebil na poklicni rehabilitaciji oziroma na prekvalifikaciji ali dokvalifikaciji, na katero je bil poslan kot delovni invalid ali kot vojaški invalid, kot slep, kot obolel za distrofijo in sorodnimi mišičnimi in nevromišičnimi boleznimi, oboleli za paraplegijo, cerebralno in otroško paralizo ali kot civilni vojni invalid, ne glede na to, ali je bil pred tem zavarovan ali ne, oziroma se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na poklicni rehabilitaciji, na katero ga je napotil pristojni organ kot slepo osebo.

V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj podlage za ugoditev tožničinemu tožbenemu zahtevku.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica vključena v Zavod D., kjer je zaključila osnovno šolo, preko strokovne komisije za poklicno usmerjanje pa je bila usmerjena na redno srednjo šolo, to je Zdravstveno srednjo šolo A., ker je razen vida, imela vse sposobnosti za vključitev v redno srednjo šolo.

Takšno postopanje je bilo skladno z Zakonom o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, saj tako eno izmed oblik organizacije za usposabljanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, določa srednje šole oziroma redne šolske programe. V teh šolah je otrokom z določenimi sposobnostmi omogočeno, da z vključitvijo v življenje v zdravem okolju hitreje in kvalitetneje napredujejo in da so uspešni na področju, za katerega kažejo sposobnosti in interes. Takšna integracija teh otrok je bila prisotna že vse od leta 1976 in torej tudi v spornem obdobju, ko se je šolala tožnica.

Iz matične knjige (C2), zlasti osebnega lista, je razvidno, da je bila tožnica obravnavana na ustrezni komisiji za sprejem in odpust. Člani komisije so 26. 6. 1978 soglašali, da se tožnica po zaključeni osnovni šoli vpiše na srednjo šolo z dodatnim pogojem, da se kasneje usmeri v fizioterapijo. To pomeni, da je komisija glede tožničinega šolanja na Srednji zdravstveni šoli A. soglašala, nadaljnje šolanje pa je celo določila oziroma ji je šolanje na srednji šoli pogojevala z določenim šolanjem oziroma programom na višji šoli.

V času šolanja je sprva tožnico redno spremljal Zavod D. preko mobilne skupine, po zaključenem drugem letniku pa kolegi iz E.. V času višješolskega izobraževanja pa je skrb za tožnico prevzel tiflopedagog A.C..

Zavod D. je z vpisom dne 6. 7. 1978 (priloga A5) obvestil samoupravno interesno skupnost za zaposlovanje F. o zaključeni tožničini osnovnošolski obveznosti in o nameravanem usposabljanju na Zdravstveni šoli A.. Ravnatelj je tedaj zaprosil, da SIS v okviru svojih pristojnosti ukrene vse potrebno v zvezi s tožničinim nadaljnjim šolanjem.

V obravnavanem primeru Skupnost socialnega skrbstva v letu 1978 za tožnico ni izdala pisne odločbe, s katero bi jo napotila na nadaljnje usposabljanje v Srednjo šolo A., čeprav jo je Zavod D. obvestil o predvidenem nadaljnjem tožničinem šolanju in jo pozval, da postopa skladno s svojimi pristojnostmi (dopis z dne 6. 7. 1978).

Kot je potrdil Zavod D. (dopis z dne 12. 3. 2012) občinske skupnosti socialnega skrbstva v takratnem obdobju niso izdajale odločb o napotitvah slepih oseb na izobraževanje. To je smiselno potrdila tudi priča A.A. ter dodatno pojasnila, da se za tiste, ki so bili že vključeni v zavod, odločbe o napotitvi niso izdajale, ker je bil otrok v zavodu že na podlagi odločbe o razvrstitvi. O nadaljnjem šolanju se je odločalo le v okviru stroke v zavodu.

Prav za takšen primer je šlo pri tožnici, saj je bila drugače kot v primeru, na katerega se je skliceval toženec, od drugega razreda osnove šole v Zavodu D., kamor je bila premeščena leta 1971 na podlagi izvida in mnenja strokovne komisije za kategorizacijo otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (opr. št. ... – ... z dne 25. 3. 1971). Tako, da kljub temu, da v tožničinem primeru ni bila izdana odločba pristojne skupnosti iz socialnega skrbstva, ni mogoče govoriti, da je ni obravnavala posebna komisija in tudi ne drži, da si je tožnica šolanje oziroma smer šolanja v celoti sama izbrala, saj je komisija šolanje na Srednji zdravstveni šoli pogojevala z nadaljnjim šolanjem za fizioterapijo. Tožnica je imela odločbo o razvrstitvi z dne 25. 3. 1971 in je bila kot otrok s posebnimi potrebami skladno z Zakonom o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, usmerjena v redni šolski program. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ne more biti v škodo tožnici, če skupnost socialnega skrbstva v letu 1978 za tožnico ni izdala pisne odločbe, s katero bi jo napotila na nadaljnjo usposabljanje v Srednjo šolo A., kot je to predlagal Zavod D..

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (razen zavrnilnega dela v drugem odstavku II. točke izreka), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vključno odločitev glede povrnitve stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP naložilo v plačilo tožencu.