Jedro

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela. Takšno denarno terjatev lahko tožnica uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno z določilom četrtega odstavka 204. člena ZDR. Spor v tem obsegu je premoženjski individualni delovni spor, v katerem je dopustno direktno sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odpravilo oziroma razveljavilo sklep tožene stranke z dne 7. 11. 2012 in ohranilo v veljavi sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004. Ker zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, je v tem obsegu odločitev prvostopenjskega sodišča, skladno s prvim odstavkom 319. člena ZPP, postala pravnomočna. To pomeni, da je pravnomočno odločeno o tem, da ostane v veljavi citirani sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004, torej tudi točka 4 sklepa, v kateri je odločeno, da tožnici pripada največ enkrat tedensko nadomestilo za prevoz iz kraja bivališča njene družine do kraja opravljanja dela, ter vsak prevoz na delo in z dela od kraja prebivališča, kjer prebiva zaradi službene razporeditve do delovnega mesta. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov prevoza od kraja bivališča njene družine do kraja opravljanja dela, v delu odločitve o primarnem zahtevku, v katerem tožnica zahteva povračilo stroškov prevoza, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče zavrnilni del sodbe v točki II/2 izreka, posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi v točkah II/2, II/3 in IV (stroški postopka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdita sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v točki I izreka odpravilo oziroma razveljavilo sklep RS, Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 7. 11. 2012 in ohranilo v veljavi sklep Ministrstva A. št. ... z dne 3. 3. 2004 in sklep RS, Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 3. 4. 2013. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se odpravi oziroma razveljavi sklep RS, Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 3. 4. 2013 (točka II/1 izreka), da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 2.914,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od zneskov, razvidnih iz točke II/2 izreka, in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške (točka II/3 izreka). S sklepom je zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom za odpravo oziroma razveljavitev odločbe Ministrstva A. št. ... z dne 8. 1. 2013 (točka III izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 282,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je 5. člen Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/2012 - v nadaljevanju: Aneks) razširil pravico javnega uslužbenca do povračila potnih stroškov tudi na primere prevoza iz kraja, v katerem javni uslužbenec opravlja funkcijo, do kraja stalnega bivališča njegove družine, ki je bila z Uredbo o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/2006) omejena na enkrat tedensko. Tožnica meni, da je od 1. 6. 2012 upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela za vse dni, ko na delo pride iz kraja bivališča družine in ne le za eno pot na teden. Aneks v 6. členu jasno določa, da se javnemu uslužbencu povrnejo stroški prevoza iz kraja, iz katerega se javni uslužbenec dejansko vozi na delo in z dela, kar pomeni, da se morajo tožnici povrniti prevozni stroški 1x tedensko iz kraja B. in 4x tedensko iz kraja C.. Nepravilno je sodišče zavrglo tožbo za odpravo oziroma razveljavitev odločbe Ministrstva A. št. ... z dne 8. 1. 2013. O tožničini zahtevi za odpravo kršitev delodajalec ni odločil s pisnim sklepom, zato bi morala tožena stranka o pritožbi tožnice odločiti po vsebini, ne pa zavreči njene pritožbe. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, kjer je zmotno presodilo, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov prevoza od kraja bivališča njene družine (B.) do kraja opravljanja dela.

5. Tožnica je v primarnem tožbenem zahtevku zahtevala odpravo oziroma razveljavitev odločbe Ministrstva A., št. ... z dne 8. 1. 2013, čeprav gre v resnici za dopis, v katerem je delodajalec navedel, da bo ravnal tako kot bo izhajalo iz pravnomočne sodbe pristojnega sodišča. Poleg tega je tožnica v primarnem tožbenem zahtevku uveljavljala povrnitev premalo izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela v denarnih zneskih.

6. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 56/02 in naslednji) v prvem odstavku 5. člena določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. V prvem odstavku 22. člena določa, da posebni del ZJU, kar pomeni tudi določbe o pravnem varstvu (24. člen ZJU), velja le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. V petem odstavku 24. člena ZJU je določeno, da je zoper sklep o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Uveljavljanje sodnega varstva javnih uslužbencev je urejeno v 25. členu ZJU. Glede odločanja o pravicah in obveznostih javnih uslužbencev je potrebno upoštevati tudi določbe V. poglavja ZJU (33. do 39. člen).

7. Navedene določbe o pravnem varstvu v ZJU (24. in 25. člen ter 33. - 39. člen) pa ne urejajo primerov uveljavljanja denarnih terjatev iz delovnega razmerja. Tožnica je v obravnavnem primeru zahtevala izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela. Takšno denarno terjatev lahko tožnica, ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU, uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno z določilom četrtega odstavka 204. člena ZDR, kar je tudi storila. Spor v tem obsegu je premoženjski individualni delovni spor, v katerem je dopustno direktno sodno varstvo. Navedeno pomeni, da ni podlage za odločanje o zahtevi tožnice z dne 24. 12. 2012 z isto vsebino v predhodnem postopku pri delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo za odpravo oziroma razveljavitev dopisa Ministrstva A., št. ... z dne 8. 1. 2013, posledično pa utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo oziroma razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 3. 4. 2013. 8. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev denarnega zahtevka za povračilo premalo izplačanih stroškov na delo in z dela. Zakon o urejanju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadaljnji) v prvem odstavku 168. člena določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot 2 km. Iz prvega odstavka 169. člena ZUJF izhaja tudi, da je kraj, iz katerega se zaposleni vozi na delo in z dela, kraj bivanja oziroma bivališča oziroma kraj, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo in z dela, če je ta bližji delovnemu mestu. V prvem odstavku 164. člena ZUJF je določeno, da se določbe od 164. člena do 181. člena tega zakona uporabljajo do uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, ki bodo sklenjene po sprejetju tega zakona, s katerimi se uredijo povračila stroškov v zvezi z delom in nekateri drugi prejemki. Enako kot v prvem odstavku 168. člena in prvem odstavku 169. člena ZUJF določa Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Aneks, Ur. l. RS, št. 40/2012) v prvem odstavku 5. člena in prvem odstavku 6. člena.

9. Iz izjave za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, ki jo je tožnica vložila v spis, je razvidno, da se tožnica, ki ima bivališče v B., vozi 4x tedensko iz A. (D. ulica ...) in 1 x tedensko iz B.. V nasprotju s priloženo izjavo je trditev tožnice v pritožbi, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške na relaciji B. do kraja opravljanja dela za vse dni, ko pride na delo, in ne le za eno pot tedensko. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v I. točki izreka odpravilo oziroma razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 7. 11. 2012 in ohranilo v veljavi sklep Republike Slovenije, Ministrstva A., št. ... z dne 3. 3. 2004. Ker zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, je v tem obsegu odločitev prvostopenjskega sodišča, skladno s prvim odstavkom 319. člena ZPP, postala pravnomočna. To pomeni, da je pravnomočno odločeno o tem, da ostane v veljavi citirani sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004, torej tudi točka 4 sklepa, v kateri je odločeno, da tožnici pripada največ enkrat tedensko nadomestilo za prevoz iz kraja bivališča njene družine (A.) do kraja opravljanja dela, ter vsak prevoz na delo in z dela od kraja prebivališča, kjer prebiva zaradi službene razporeditve do delovnega mesta.

10. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov prevoza od kraja bivališča njene družine (A.) do kraja opravljanja dela, v delu odločitve o primarnem zahtevku, v katerem tožnica zahteva povračilo stroškov prevoza, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP zavrnilni del sodbe v točki II/2 izreka, posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških (točki II/3 in IV izreka), razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

11. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in skladno z 353. členom ZPP v zvezi z 365. členom ZPP potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep.

12. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek tako, da bo ugotovilo prikrajšanje tožnice iz naslova neizplačanih stroškov tedenskega prevoza iz B. do kraja opravljanja dela. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo moralo odločiti o utemeljenosti točke 4 primarnega tožbenega zahtevka za izplačilo potnih stroškov po višini (pri čemer bo upoštevalo, da tožnica ni upravičena do plačila iz naslova nadomestila za ločeno življenje v znesku 112,43 EUR za november 2012 in 4,53 EUR za december 2012 ter do plačila razlike zakonskih zamudnih obresti) in o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi z vloženo pritožbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).