Jedro

Pravdni stranki sta sklenili mandatno pogodbo. Izpolnitveno ravnanje tožnika je predstavljalo zastopanje toženca v denacionalizacijskem postopku ter kasnejša prodaja vrnjenega premoženja. Izpolnitveno ravnanje toženca pa je predstavljala obveznost plačila nagrade in sicer v višini 35% vrednosti vrnjenega premoženja.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se ta skupen namen ni udejanjil, ker je tožnik zlorabil oziroma usodno skalil zaupno razmerje ter mu je toženec utemeljeno odpovedal pooblastilo.

Ker je bilo tako, tožniku dogovorjena oblika nagrade, ne pripada niti v zakonsko dopustnem, 15% deležu od vrednosti vrnjenega premoženja, marveč bi mu pripadla le ustrezna nagrada za že opravljeno delo (tretji odstavek 766. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). V skladu s 778. členom OZ bi tožniku pripadalo običajno plačilo - to pa je plačilo po odvetniški tarifi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej pravdi uveljavlja plačilo na podlagi mandatne pogodbe, ki sta jo sklenila tožnik kot odvetnik in toženec kot zastopanec.

2. Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podredni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili mandatno pogodbo. Obveznost tožnika kot odvetnika je bila, da toženca zastopa v denacionalizacijskem postopku ter nato vrnjeno premoženje proda ter prodajo tudi v celoti uredi, nato pa tožencu izroči prejeto kupnino. Za celotno opravilo sta se dogovorila za nagrado v višini 35% od vrednosti vrnjenega premoženja. Denacionalizacijski postopek (po postopku obnove) je bil uspešen. V nadaljevanju pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik več ni ravnal kot dober gospodarstvenik. Ravnal je izven meja dogovora in v škodo tožene stranke. Zato se je zaupano razmerje skrhalo in toženec mu je utemeljeno odpovedal pooblastilo. Sodišče prve stopnje je sicer presodilo tudi, da je omenjeni dogovor, kolikor se nanaša na obliko plačila, ničen. Nasprotoval naj bi namreč omejitvi iz tretjega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv), po kateri se v premoženjskopravnih zadevah lahko odvetnik s stranko dogovori tudi za takšno nagrado, da prejme določen delež zneska, ki ga sodišče prisodi stranki, vendar največ v višini 15%. Bistveno za zavrnitev zahtevka pa je bilo dejstvo, da se končni namen pogodbenikov ni uresničil, zaradi česar tožniku ne pripada niti 15% delež od vrnjenega premoženja. Za opravljeno delo bi mu pripadalo le plačilo po odvetniški tarifi, vendar tožnik kljub pozivu tožene stranke, zahtevka v tem okviru ni specificiral. 3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

4. Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožnik. Najprej povzema odločitev sodišča prve stopnje in razloge sodišča druge stopnje. Nato pa podaja navedbe, ki jih bo revizijsko sodišče v bistvenem delu povzelo skupaj z odgovorom nanje.

5. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Pravdni stranki sta sklenili mandatno pogodbo. Izpolnitveno ravnanje tožnika je predstavljalo zastopanje toženca v denacionalizacijskem postopku ter kasnejša prodaja vrnjenega premoženja. Izpolnitveno ravnanje toženca pa je predstavljala obveznost plačila nagrade in sicer v višini 35% vrednosti vrnjenega premoženja.

8. Nižji sodišči sta se ukvarjali tudi z vprašanjem delne ničnosti pogodbe, ker naj bi nasprotovala kogentni določbi tretjega odstavka 17. člena ZOdv. Ker to vprašanje nazadnje sploh ni bistvenega pomena za zavrnitev celotnega zahtevka, se revizijsko sodišče s tem ne bo nadalje ukvarjalo.

9. Bistven razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je bil v resnici ta, da se ni udejanjil srž kavze pogodbe. Skupen končni namen pogodbenikov je bil, da se vrnjeno premoženje pretvori v denar, od katerega bi tožencu pripadlo 65%, tožniku pa 35%. Za dosego tega končnega cilja bi moral poskrbeti tožnik kot mandatar.

10. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se ta skupen namen ni udejanjil, ker je tožnik zlorabil oziroma usodno skalil zaupno razmerje ter mu je toženec utemeljeno odpovedal pooblastilo.

11. Ker je bilo tako, tožniku dogovorjena oblika nagrade, ne pripada niti v zakonsko dopustnem, 15% deležu od vrednosti vrnjenega premoženja, marveč bi mu pripadla le ustrezna nagrada za že opravljeno delo (tretji odstavek 766. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). V skladu s 778. členom OZ bi tožniku pripadalo običajno plačilo - to pa je plačilo po odvetniški tarifi. Ker pa, navkljub toženčevemu pozivu, tožnik ni podal specifikacije stroškov po odvetniški tarifi in tudi ni navedel dejstev, ki bi takšno specifikacijo pravno omogočala, sta nižji sodišči zahtevek v celoti zavrnili.

12. Takšna odločitev je po presoji revizijskega sodišča pravilna.

13. Revident se opisani pravni izpeljavi vsebinsko ne zoperstavlja z nikakršnim relevantnim nasprotnim pravnim argumentom. Najprej namreč pojasnjuje, da do sklenitve mandatnega razmerja ni prišlo na običajen način, marveč je tožnik kot odvetnik prek posebnega „vira“ izvedel, da bi bilo denacionalizacijski postopek mogoče obnoviti ter da je ta „vir“ zahteval nagrado. Nagrada za „vir“ pa naj bi bila vsebovana v pogodbeni obveznosti toženca.

14. Takšne navedbe bi lahko pojasnjevale kvečjemu okoliščine sklenitvene faze pogodbe, v ničemer pa ne morejo pobiti razloga nižjih sodišč, ki sta zahtevek zavrnili zaradi napak (zlorabe zaupanja in zato nedokončanja končnega pogodbenega namena) v izpolnitveni fazi pogodbe.

15. Neutemeljene so tudi nadaljnje revizijske navedbe, da tožnik ni zakrivil večkratne prodaje, saj predstavljajo nedovoljeno obhajanje dejanske podlage sodb nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Enako velja glede revizijskih navedb, da naj bi skušal A.A. s sklenitvijo predpogodbe opetnajstiti tudi samega tožnika.

16. Revidentove navedbe, da se je pogodbeni dogovor že izvrševal ter da bi bilo treba upoštevati teorijo realizacije, pa so sicer (vsaj v prvem delu) točne. Vendar ne izpodbijajo bistva, to pa je, da se kavza pogodbe ni udejanjila ter zato tudi posebna oblika nagrade, ki je bila neločljivo vezana na to kavzo, tožniku ne pripada. Ker se je dogovor že izvrševal, bi, kot že rečeno, tožniku za opravljeno delo pripadalo plačilo po Odvetniški tarifi. Tudi to, zakaj mu na nižjih stopnjah sojenja niti takšen znesek ni bil prisojen, je že bilo pojasnjeno.

17. Nazadnje revident uveljavlja še obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar tega revizijskega razloga z ničemer ne konkretizira, zato tudi vsebinski odgovor nanj ni mogoč.

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi procesnega pooblastila iz 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.