Jedro

V predmetni zadevi ni zakonite podlage za omejitev osebne svobode tožniku na podlagi 5. in 6. točke 55. člena ZMZ. Vendar pa sodišče kljub navedenemu ni tožbi ugodilo, kajti na zaslišanju tožnika se je sodišče prepričalo, da je izkazan dvom v tožnikovo identiteto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima aktom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zaradi ugotavljanja istovetnosti in suma zavajanja in zlorabe postopka odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 7. 1980 v kraju ..., državljanu Maroka, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 25. 3. 2013 od 15.00 ure do dne 25. 6. 2013 do 15.00 ure. V obrazložitvi akta je navedeno, da prosilec ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kakor tudi do izdaje tega sklepa, ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko.

Navedel je, da v Maroku ni nikoli dobil nobenega osebnega dokumenta. Na vprašanje uradne osebe, naj prosilec opiše pot, po kateri je pripotoval do Slovenije, je povedal, da je leta 2007 skupaj z družino pobegnil iz Maroka v Alžirijo, kjer so nato bivali v begunskem taborišču po imenu Tindof. V tem taborišču je bival približno štiri leta, nato pa je tam spoznal ilegalnega sprovajalca, kateri mu je uredil ponarejen alžirski potni list. S tem potnim listom je nato z letalom odpotoval do Turčije, kjer se je zadrževal približno osem mesecev in delal kot krojač pri neki osebi. V Turčiji je prav tako spoznal nekega ilegalnega sprovajalca in ga prosil, da ga odpelje v katerokoli evropsko državo, da bi tam zaprosil za mednarodno zaščito. S tovornim vozilom je tako odšel iz Turčije in prispel ilegalno do Hrvaške. Rečeno mu je bilo, da je to evropska država. Odšel je do policije in tam zaprosil za mednarodno zaščito, nakar so ga policisti odpeljali v azilni dom v Kutino, kjer je bival približno 25 dni. Iz Kutine so ga premestili v Zagreb, kjer je bival še približno 20 dni. Po tem času je videl, da Hrvaška ni evropska država in zato je le to samovoljno zapustil ter odšel proti Sloveniji. Z vlakom je odšel do bližine hrvaško-slovenske meje in ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo. Ker je bilo zunaj mraz, je odšel na železniško postajo, kjer ga je prijela policija, nato pa je tam po njegovi izjavi tudi zaprosil za mednarodno zaščito. Po končanem postopku so ga policisti odpeljali v Center za tujce.

Uradna oseba je prosilca soočila s policijsko depešo PP Brežice, št. 225-16/2013/1 (3J697-06) z dne 27. 2. 2013, kjer je bil obravnavan po ilegalnem prehodu, iz katere izhaja, da se je pred odhodom iz Turčije znebil svojega potnega lista in identifikacijskih dokumentov. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je svoj potni list v Turčiji odvrgel vstran, je prosilec odgovoril, da je on imel ponarejen potni list Alžirije, katerega pa je v Turčiji izgubil. Na dodatno vprašanje uradne osebe, ali bi si v Maroku lahko uredil kakšen svoj osebni dokument je odgovoril, da v Maroku nekateri lahko dobijo osebno izkaznico in potni list, drugi pa ne. On sam naj bi bil upornik tamkajšnjega režima, zaradi česar osebnih dokumentov ne more dobiti. Na vprašanje uradne osebe, ali so uporniki na kakšnem seznamu, da si ne morejo pridobiti osebnih dokumentov, je prosilec odgovoril, da ne ve, če kakšen tak seznam obstaja in dodal, da si sploh nikoli ni poskušal urediti osebnega dokumenta. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je bil tožnik po nastanitvi v Centru za tujce tudi v postopkih vračanja na Hrvaško. V zvezi s tem je MNZ dne 21. 3. 2013 po faksu pridobil odgovor hrvaških varnostnih organov, da oseba s takšnimi osebnimi podatki, kot jih je navajal tujec v postopku s policisti ne obstaja v njihovi evidenci in da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, zaradi česar so prevzem tujca zavrnili. Iz navedenega izhaja, da se je prosilec na Hrvaškem, v kolikor je res, če njegova trditev drži, da se je tam nahajal, najverjetneje predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki.

Pristojni organ ugotavlja, da navedeni razlogi niso zadostni in utemeljeni, da prosilec potuje brez osebnih dokumentov, saj je iz izvorne države po njegovi izjavi ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji odpotoval ilegalno do Alžirije, tam pa si je nato uredil ponarejeni alžirski potni list, katerega je po prihodu v Turčijo izgubil. Iz policijske depeše izhaja, da je tam navajal drugačno izjavo o poti in sicer, da je pred odhodom iz Turčije svoj potni list odvrgel vstran, nato pa se je skrit v tovornjaku odpeljal proti Italiji, katera naj bi bila njegova ciljna država. Izjave, katere je podal na policiji in ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito, je spreminjal, pri tem pa se je skliceval na policiste in tolmača, kateri je sodeloval v postopku na policiji, da so ga napačno razumeli. Izjave, katere je podajal prosilec o pridobitvi osebnega dokumenta v Maroku, pa ne morejo biti utemeljene, saj si osebnega dokumenta sploh nikoli ni niti poskušal pridobiti, po večletnem bivanju v Alžiriji, pa si je tam pridobil ponarejen potni list Alžirije in s tem potnim listom tudi potoval z letalom v Turčijo. Glede na to, da prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Pristojni organ je pri tem upošteval tudi, da je prosilec spreminjal izjave o tem, kje ima svoj osebni dokument. Ob tem pa ne gre prezreti tudi dejstva, da si je prosilec, ko je zapustil izvorno državo uredil ponarejen potni list, da je upornik in da uporniki ne morejo dobiti osebnega dokumenta, le to, da uporniki ne morejo dobiti osebnega dokumenta pa samo sklepa, ker dejansko si osebnega dokumenta sploh niti poskušal urediti. Na vprašanje uradne osebe, ali si je v tem času, odkar je nastanjen v Centru za tujce poskušal urediti kakšen svoj osebni dokument, odgovoril, da doma nima nikogar, s katerim bi lahko kontaktiral, starši pa so v taborišču. Pristojni organ dvomi v prosilčevo istovetnost tudi iz razloga, da hrvaški varnostni organi osebe s takšnimi osebnimi podatki niso imeli v postopku in ga tudi v času formalne najave za vračanje po sporazumu niso sprejeli, sam pa trdi, da je bil na Hrvaškem.

Organ se v nadaljevanju sklicuje na 5. in 6. točko 55. člena ZMZ. Iz policijske depeše PP Brežice ni razvidno, da bi prosilec tam izrazil namero, da bi v Republiki Sloveniji želel zaprositi za mednarodno zaščito. Zaradi tega je bil po končanem postopku na policiji istega dne nastanjen v Center za tujce v Postojni. V Centru za tujce je bil nastanjen od dne 27. 2. 2013, nato pa je šele dne 19. 3. 2013 napisal lastnoročno izjavo, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Na vprašanje uradne osebe pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, zakaj ni že na policiji ali takoj po nastanitvi v Centru za tujce izrazil namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, je prosilec pojasnil, da je že takoj, ko so ga prijeli policisti izrazil ustno namero, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Na vprašanje uradne osebe, ali je policijski postaji v Brežicah napisal izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, je prosilec odgovoril, da je na policiji to ustno povedal in da je glede na to izjavo že mislil, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito. Pristojni organ glede tega ugotavlja, da je prosilec po njegovi izjavi že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in predhodno že pozna, kako poteka postopek mednarodne zaščite in da razlog, katerega navaja ni zadosten, da za mednarodno zaščito zaprosi šele po skoraj mesecu dni bivanja v Centru za tujce. Iz policijske dokumentacije izhaja tudi, da je bila prosilčeva ciljna država Italija. Iz spisovne dokumentacije in prosilčevih navedb izhaja, da je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil izključno iz razloga, da bi onemogočil prisilno odstranitev iz države, kar bi lahko dosegel s tem, da bi bil brez izreka omejitve gibanja nastanjen v azilnem domu.

Pristojni organ na podlagi zgoraj navedenega ugotavlja, da so za omejitev gibanja v konkretnem primeru nedvomno podani razlogi iz pete in šeste točke 55. člena ZMZ, torej da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost in da je vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Po ZMZ za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, medtem ko so v konkretnem primeru, glede na vse zgoraj navedeno, podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre za nesporno zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite, in sicer precej iznad minimalnega praga, ki je glede na upravno in sodno prakso potreben za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene iz tega razloga.

V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je prosilcu omejilo gibanje na prostore Center za tujce. Če bi ga pristojni organ omejil na območje azilnega doma, bi prosilec lahko brez večjih težav zapustil azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije, v skladu s svojim prvotnim namenom, tako pa bi pristojnemu organu onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar pa vsekakor ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ. Najpomembneje je, da se prosilcem tekom postopka zagotovi osnovna oskrba in zaščita, ne pa, da se jim omogoča ilegalno prehajanje meja z željo uresničevanja drugih razlogov, kot so to npr. ekonomski in drugi, in ne zaščite pred preganjanjem v izvorni državi. Okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom, kar bi organu onemogočilo meritorno odločiti o njegovi prošnji, ampak bi moral postopek ustaviti. S takšno omejitvijo bo mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo dokončno odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav, prosilec po mnenju pristojnega organa kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanjem sistemov mednarodne zaščite. Prav tako je v času obravnave na policiji navajal, da je želel priti v Italijo, vendar je bil zaveden in iz tovornjaka izstopil na Hrvaškem, kjer je bil obravnavan s strani policije in po njegovi izjavi tudi zaprosil za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je navajal, da je želel priti v eno od evropskih držav in ko je izvedel, da je Slovenija država Evropske unije, se je odločil, da tukaj zaprosi za mednarodno zaščito. Glede na to, da so pred tem hrvaški varnostni organ zavrnili sprejem tujca, pa obstaja tudi dvom v njegovo zatrjevano istovetnost, saj so hrvaški varnostni organi v odgovoru zapisali, da osebe s takšnimi osebnimi podatki niso imeli v postopku. Poleg vsega do sedaj navedenega, pa je pristojni organ upošteval tudi naknadno ugotovitev s posredovanjem prosilčevih prstnih odtisov v bazo Eurodac, da se je prosilec leta 2012 nahajal tudi v Grčiji in je bil tam dne 26. 11. 2012 obravnavan kot tujec. Slednje je prosilec pri podaji prošnje za mednarodno zaščito tudi prikril. 2. V tožbi tožnik pravi, da smiselna uporaba določb ZTuj-1 v postopku odločanja po ZMZ pomeni, da ne velja v vsakem primeru – ne glede na specifične okoliščine vsakega konkretnega primera – da mora prosilec izkazati svojo istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode. Takšno smiselno uporabo določb ZTuj-1 namreč zahteva narava azilnih postopkov, saj je okoliščina, da je oseba pobegnila iz izvorne države na nezakonit način in brez uradnih dokumentov, (v konkretnem primeru pred šestimi leti, v času, ko je bil tožnik še mladoleten), posledica resničnega preganjanja in na drugi strani je lahko okoliščina, da je oseba zapustila izvorno državo na zakonit način in z uradnimi dokumenti element, ki govori proti verodostojnosti prosilca. Zato bi razlaga določbe 2. odstavka 43. člena ZMZ, ki bi izhajala iz tega, da mora prosilec vedno izkazovati istovetnost z dokumenti iz 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, sicer so izpolnjeni pogoji za omejitev osebne svobode, brez objektivne in upravičene podlage diskriminirala verodostojne begunce zoper tiste, ki prosijo za zaščito iz razlogov, ki nimajo povezave z ZMZ. Smiselna uporaba določila 1. odstavka 51. člena ZMZ nalaga upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določilo 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, in ali prosilec za azil, ki nima takšnega dokumenta, vzbuja zadosten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Če tožena stranka tak dvom v istovetnost prosilca za azil utemelji, potem lahko uporabi določbo, ki pravi, da je „potrebno“ začasno omejiti gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil (1. alineja 1. odstavka 51. člena ZMZ).

Tudi Vrhovno sodišče RS je že razsodilo, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po ZTuj-1. Ukrep na tej zakonski podlagi lahko tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti.

Tožena stranka pri odločanju ni upoštevala, da je tožnik zapustil Maroko leta 1997, ko je bil še mladoleten. Tožnik je ob podaji prošnje pojasnil, da v izvorni državi nima nikogar, ki bi mu lahko uredil dokumente. Iz zapisnika o podaji prošnje izhaja, da se tožnikovi oče, mati in sestra nahajajo v taborišču Tindof, izven matične države. Tožena stranka tudi ni upoštevala dejstva, da je imel tožnik le ponarejen alžirski potni list. Tožena stranka pri odločanju tudi ni upoštevala dejstva, da je tožnik ob spominjanju na starše in sestro, ki so v taborišču, jokal. To dejstvo ni nepomembno, saj kaže na to, v kako težkem psihičnem stanju je tožnik in kako hudo življenjsko stisko preživlja.

Poleg tega predvidevanja tožene stranke, da se je tožnik na Hrvaškem izdajal po drugim imenom in ga zato Republika Hrvaška ne sprejme, niso podkrepljena z nobenimi dokazi. Zelo mogoče je, da se Republika Hrvaška tožnika izogiba.

Tožnik je izpovedal, da je takoj, ko so ga prijeli policisti, izrazil namero, da poda prošnjo za mednarodno zaščito in je s tem mislil, da je vse urejeno. Očitek tožene stranke, da je tožnik že na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in da zato postopek že pozna, pa ni utemeljena. Tožnik lahko utemeljeno sklepa, da ima vsaka država drugačne predpise. Poleg tega pa Republika Hrvaška še ni v Evropski uniji. Poleg tega pa iz postopka ni razvidno, kdaj je tožnik sploh imel možnost dostopa do svetovalca za begunce in kdaj je dobil knjižico, ki je namenjena prosilcem za mednarodno zaščito in kdaj se je tožnik prvič seznanil, z dejstvom kdaj in kako se poda prošnja za mednarodno zaščito. Poleg tega iz depeše ne izhaja, da je bila tožnikova ciljna država Italija. Zaradi vsega navedenega očitek tožene stranke, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito nemudoma in da le zlorablja postopek za mednarodno zaščito, ni utemeljen.

Poleg tega pa predstavlja ukrep omejitve gibanja pri tožniku, ki je v psihični stiski, nesorazmeren ukrep, ki bo njegovo zdravstveno stanje še poslabšalo.

Predlaga odpravo odločbe.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tožnik je na zaslišanju povedal, da mu je gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ko so prostor in druge okoliščine sicer v redu, vendar se počuti kot v zaporu. Relevantnost pravice do svobode gibanja po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice ESČP se pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje(1), na področje določenega dela države(2), na kraj (mesto) prebivanja(3), na ozemlje ene države.(4) V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja(5) in enako velja tudi za primer, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.(6) Zato je treba glede na kratko povzeti opis izvajanja omejitve gibanja, ki ga je podal tožnik na glavni obravnavi, in primerljivo prakso izvajanja tovrstnih ukrepov v Centru za tujce Postojna, v povezavi z upravno-sodno prakso Upravnega sodišča (npr. I U 1369/2012-38 z dne 18. 9. 2012) in ustavno-sodno prakso Ustavnega sodišča (npr. odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011) šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave.

6. Sodišče se je z neposrednim zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi prepričalo, da je tožnik dovolj prepričljivo izpovedal, da je že policistom na policijski postaji in ob tolmačenju, ki ga je težko razumel, povedal, da želi azil. Iz podatkov v spisu (prošnje za azil) ni razvidno, da bi na železniški postaji tožnika policija prijela proti njegovi volji. Tožnik je tudi prepričljivo povedal, da ni imel nobenega dvoma, da je ustna izjava policistom dovolj in da je šele po pojasnilu ilegalnih pribežnikov iz arabskega sveta v Centru za tujce ugotovil, da mora podati pisno izjavo. Ta način izpovedovanja dogodkov po mnenju sodišča v konkretnem primeru odtehta indic, ki izhaja iz policijske depeše z dne 27. 2. 2013, in na katerega je tožena stranka oprla odločitev v povezavi z 5. in 6. točko 55. člena ZMZ, da tožnik ni ustno izrazil namere zaprositi za azil. Ta depeša je namreč brez podpisa ali žiga, zato nima večje dokazne vrednosti od zaslišanja tožnika na glavni obravnavi; po ZMZ (2. odstavek 36. člena ZMZ) pa bi morala policija ob izkazani pisni nameri tožnika za mednarodno zaščito z dne 21. 3. 2013 izpolniti registracijski list in ugotoviti njegovo istovetnost in pot, po kateri je prišel v Slovenijo, a tega registracijskega lista v spisu ni. Enako nizko dokazno vrednost je sodišče dalo omenjeni depeši, ki ni podpisana in nima nobenega žiga v zadevi I U 514/2013, kjer je tožnik oseba, s katerim je tožnik v tem upravnem sporu skupaj potoval. Zaradi tega dejstvo, da je tožnik dne 19. 3. 2013 napisal pisno izjavo o nameri za azil, potem ko je bil 27. 2. 2013 nastanjen v Center za tujce, ne more biti zadosten razlog za ugotovitev, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času; razlog, da je prošnjo vložil samo za to, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, pa ne pride v poštev, ker je tožnik na zaslišanju potrdil navedbo v prošnji, da je borec za neodvisnost Zahodne Sahare in da je politično preganjan. Določilo 6. točke 55. člena ZMZ je namreč mogoče uporabiti samo takrat, ko je tožnik izključno iz razloga, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, vložil prošnjo za azil. V predmetni zadevi torej ni zakonite podlage za omejitev osebne svobode tožniku na podlagi 5. in 6. točke 55. člena ZMZ.

7. Vendar pa sodišče kljub navedenemu ni tožbi ugodilo, kajti na zaslišanju tožnika se je sodišče prepričalo, da je izkazan dvom v tožnikovo identiteto. Tožnikov opis na zaslišanju, da je ponarejeni potni list založil v predalu v delavnici v Turčiji in da ga v predalu ni več našel, je bil dokaj neprepričljiv, pri čemer tožnik v prošnji ni omenil predala v delavnici niti ni na trditev tožene stranke, da naj bi potni list odvrgel stran, v prošnji povedal nič drugega, kot to, da ga je imel, a ga je izgubil v Turčiji. Na zaslišanju je povedal tudi, da se je na Hrvaškem predstavil z istim imenom, a je policija zapisala ime A.B. in da je na to policiste opozoril, ki pa ni reagirala. To je malo verjetno, saj sodišče ne vidi smisla, zakaj hrvaška policija ne bi imela interesa popraviti napako v imenu. Tožnik tudi ni znal pojasniti, kako to, da je EURODAC pokazal zadetek, da naj bi tožnik za azil zaprosil v Grčiji meseca novembra 2012, sam pa je na zaslišanju na sodišču na kratko zatrdil, da v Grčiji ni bil. Tožnik je tudi povedal, da ni mogel dobiti nobenega osebnega dokumenta v Maroku, ker je politični oporečnik zaradi borbe za neodvisno Zahodno Saharo, čeprav iz zadeve I U 514/2013, kjer je tožnik njegov sodržavljan in soborec za iste politične cilje, izhaja, da je le-ta dobil potni list. Zaradi vseh teh ugotovljenih dejstev skupaj je po mnenju sodišča podan dvom v tožnikovo istovetnost. Za osebne dokumente pa niti ni poskusil zaprositi za pomoč pri sorodnikih, čeprav ima stare starše v matični državi, starše pa taborišču v Alžiriji. Če bo tožnik pridobil osebni dokument, ki bo potrjeval njegovo identiteto, bo odpadla podlaga za omejitev njegove osebne svobode. Čeprav je bil tožnik na glavni obravnavi zadržan, pa ni kazal znakov in tudi ni uveljavljal psihičnih težav zaradi bivanja v zaporu, pri čemer biva v sobi samo z osebo, s katero je potoval iz Turčije v Evropo in naj bi bil tudi borec za neodvisnost zahodne Sahare. Kar pa zadeva načelo sorazmernosti in v okviru tega test nujnosti, se sodišče sklicuje na utemeljitev tožene stranke glede na to, da tožnik v tožbi tega tehtanja ni omajal, tožnik je namreč že enkrat zapustil državo in sicer Hrvaško, kljub temu, da je tam tekel postopek za priznanje mednarodne zaščite, zato v zvezi z načelom sorazmernosti (test nujnosti) sodišče ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odst. 71. člena ZUS-1).

8. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odst. 63. člena ZUS-1).

opomba (1) : Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001. opomba (2) : Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003. opomba (3) : Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008. opomba (4) : Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001. opomba (5) : Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985. opomba (6) : Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4.