Jedro

Ker se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, rušenje objekta po naročilu lastnice objekta avtomatično ne izključi odškodninske odgovornosti izvajalke rušenja, vendar je to okoliščino treba upoštevati pri presoji, ali je bilo ravnanje prve toženke v okoliščinah konkretnega primera v skladu s profesionalno skrbnostjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci solidarno dolžni tožniku plačati znesek 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2008 do plačila. Odločilo je še, da mora tožnik v 15 dneh povrniti tožencem pravdne stroške v znesku 2.201,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do številnih pravnih in dejanskih vprašanj, ugotovitve sodišča prve stopnje pa se tudi ne ujemajo z izpovedbami prič, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik imel dovoljenje lastnikov za začasno uporabo garaže do rušenja objekta, izhaja, da je lastnik vedel, da tožnik uporablja garažo za obnovo starega vozila, ki bi po obnovi doseglo veliko tržno vrednost, pa tudi za shranjevanje starinskega pohištva. S strani predstavnikov prve toženke in priče RH priznano nesporno dejstvo je, da je tudi tožena stranka vedela, da se v garaži, ki naj bi se rušila, nahaja staro vozilo v obnovi. Glede na navedeno je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo obveščanje tožene stranke in lastnika zadostno tudi v razmerju do tožnika. Tožena stranka bi morala vzpostaviti stik s tožnikom in ga osebno obvestiti o rušenju. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi tožnika, da je bil v tednu pred rušenjem na dopustu, zato obvestil, če so bila izobešena, ni mogel videti. Prav tako se ni opredelilo do navedb tožene stranke o trajanju rušenja ter do izpovedi priče DP, da je rušenje konkretne garaže trajalo z bagrom le 1-2 uri, ob ročni izvedbi pa tudi ne bi trajalo več kot en dan. Omenjeni izpovedi potrjujeta navedbe tožnika, da je bila garaža porušena v najkrajšem času, zato tožnik ne bi mogel reagirati, četudi bi bil takrat v L. Ker tožena stranka tožnika o rušenju ni osebno obvestila, bi morala pred rušenjem vsaj odstraniti staro vozilo in pohištvo ter ga primerno shraniti. Prva toženka je gospodarska družba, ki se ukvarja z rušenjem objektov, pri čemer mora ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Ob vednosti, da se v objektu, predvidenem za rušenje, nahajajo stvari tretjih oseb, ji že običajna skrbnost nalaga, da večje in očitno večvredne predmete pred rušenjem odstrani iz objekta. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnika glede gradbenega dovoljenja, ki v 3. točki izreka nalaga investitorju, da mora pred pričetkom rušenja iz objektov S cesta 14 in S cesta 16, izseliti eventualne stanovalce ter poskrbeti, da bosta objekta izpraznjena oseb in stvari. Dolžnost izpraznitve objekta je na strani tistega, ki objekt ruši, pri čemer ne zadostujejo le obvestila o nameravanem rušenju. Ker torej tožena stranka kot izvajalec rušenja ni rušila v skladu z gradbenim dovoljenjem, po katerem bi morala pred rušenjem poskrbeti za to, da bi bil objekt izpraznjen stvari, je ravnala protipravno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so delavci tožene stranke pogledali skozi okno garaže, vendar tam niso videli vozil, temveč le dele, razpostavljene po garaži, kaže, da tožena stranka ni ravnala z dolžno skrbnostjo. Slednji bi zadostila le, če bi v garažo vstopila in se po garaži razgledala. Priče, ki so bile v garaži, so namreč izpovedale, da je bilo v garaži vozilo in posebej motor ter ostali deli vozila, pa tudi druge stvari. Okoliščina, da tožnik ni sledil dogodkom glede rušenja objekta, lahko predstavlja le njegov soprispevek k nastali škodi.

3. Na pritožbo so odgovorili toženci in predlagali, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pavšalnih navedb, da se ugotovitve sodišča prve stopnje ne ujemajo z izpovedbami prič (s katerimi pritožba utemeljuje navedeno kršitev) je razvidno, da gre po vsebini za nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana, če se sodišče prve stopnje ne opredeli do določenih pravnih in dejanskih vprašanj.

6. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik garažo, ki se je nahajala v sklopu objekta Š., uporabljal za shranjevanje in obnovo vozila "old timer" ter za shranjevanje secesijskega pohištva. Sprva jo je brezplačno uporabljal z dovoljenjem lastnika objekta RH, po prodaji pa na podlagi dovoljenja direktorja družbe R-I d.o.o. kot nove lastnice objekta. Direktor te družbe mu je oktobra 2003, ko se je tožnik seznanil, da bodo objekt rušili, dovolil uporabo še za krajši čas - do rušitve. Objekt je na podlagi gradbene pogodbe z lastnico objekta marca 2006 porušila prva toženka, pri tem pa so bili tožnikove stvari uničene. Po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje so pred rušenjem obvestila o rušenju visela na vhodnih vratih v objekt Š in na vseh drugih dostopih v kompleks, pa tudi po okoliških objektih in lokalih. O rušenju se je razpravljalo v medijih, poleg tega so bila v skladu z zahtevami Dovoljenja za delno zaporo na javni prometni površini in za posebno rabo javne površine z dne 2.3.2006 dana obvestila o izvajanju del večjega obsega, ki katerih je bilo mogoče sklepati, da se nanašajo na rušenje objekta Š.

7. Poudariti velja, da odškodninskega tožbenega zahtevka tožnik ni naperil zoper lastnika porušenega objekta, temveč zoper izvajalko rušenja (pa tudi v njej zaposlene osebe in družbenike), ki je po pogodbi z lastnikom objekta izvedla rušenje. Tožbeni zahtevek je utemeljeval z navedbami, da prva toženka, ki je fizično izvedla rušenje, ni ravnala v skladu z gradbenim dovoljenjem, po katerem bi morala objekt izprazniti oseb in stvari ter da o rušenju ni obvestila lastnikov, najemnikov in uporabnikov. Tudi sicer bi potrditvah tožnika morala kot dober gospodarstvenik preveriti, kaj se v objektu nahaja (njeni delavci bi se lahko s pogledom skozi okno zaklenjene garaže prepričali, da so v garaži očitno več vredne stvari).

8. Odškodninski tožbeni zahtevek zoper drugo toženca in tretjo toženko je tožnik utemeljeval z okoliščino, da sta bila tedaj odgovorna delavca prve toženke, hkrati pa sta tudi njena družbenika. Razlogi sodišča prve stopnje, zaradi katerih drugi toženec in tretja toženka po mnenju sodišča prve stopnje nista pasivno legitimirana, so pravilni in se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje. Hkrati še dodaja, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna oseba (prvi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode neposredno od delavca le v primeru, če je ta škodo povzročil namenoma (drugi odstavek 147 člena OZ). Tega pa tožnik ni zatrjeval. 9. Ker se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (8. člen OZ), rušenje objekta po naročilu lastnice objekta avtomatično ne izključi odškodninske odgovornosti izvajalke rušenja, vendar je to okoliščino treba upoštevati pri presoji, ali je bilo ravnanje prve toženke v okoliščinah konkretnega primera v skladu s profesionalno skrbnostjo.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovih navedb glede gradbenega dovoljenja, ki v 3. točki nalaga investitorju, da mora pred pričetkom rušenja iz objektov izseliti eventualne stanovalce in poskrbeti, da bosta objekta izpraznjena oseb in stvari. Iz razlogov sodbe je razvidno, da jih je sodišče prve stopnje štelo kot neutemeljene. Kot neutemeljene jih ocenjuje tudi pritožbeno sodišče, saj se za investitorja po gradbenem dovoljenju šteje lastnik objekta, ne pa dejanski izvajalec rušenja, s katerim se je lastnik objekta dogovoril za rušenje.

11. Tudi sicer izhodišče za presojo, ali je podano protipravno ravnanje kot eden izmed pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti, ne more biti gradbeno dovoljenje, ampak dolžnostno ravnanje prve toženke pri rušenju, kot ga opredeljuje standard skrbnosti dobrega strokovnjaka. V zvezi z navedenim je tožnik navajal, da bi se prva toženka že s pogledom skozi okno prepričala, da so v garaži stvari večje vrednosti. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je delavec prve toženke neposredno pred rušenjem pogledal skozi okno garaže, pri čemer ni videl vozila, temveč le zveriženo šasijo in dele, zato ni ocenil, da bi šlo za stvari, ki bi bile kaj vredne. Pritožbeno sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje, da je bilo glede na stanje, v katerem se je nahajalo vozilo, povprečnemu človeku nemogoče prepoznati, da gre za starodobnika v restavriranju. Ob tem, da prvi toženki tudi ni bila znana uporaba garaže s strani tožnika in namen te uporabe, ter upoštevaje izvedeno obveščanje pred rušenjem, je prepričljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo glede na vse okoliščine primera tedaj mogoče utemeljeno sklepati, da za lastnika stvari te nimajo nobene vrednosti več in da jih je zavrgel. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča prva toženka z ugotovljenim ravnanjem neposredno pred rušenjem zadostila skrbnosti dobrega strokovnjaka. Pritožba neutemeljeno vztraja, da bi prva toženka morala pred rušenjem odstraniti stvari. Tožnik šele v pritožbi prvič navaja, da bi morali delavci prve toženke vstopiti v garažo in se po njej razgledati, pri čemer ne pojasni, zakaj takšnih očitkov ni podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člen ZPP). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče meni, da je prva toženka dolžni skrbnosti zadostila že s tem, ko se je o stanju v garaži prepričala s pogledom skozi okno. Ni namreč razlogov (niso ugotovljene konkretne okoliščine), ki bi utemeljevale zaključek, da bi po vstopu v garažo menila oziroma morala meniti drugače (da gre za vredne stvari, ki jih lastnik ni zavrgel).

12. Pritožbeno izpostavljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik imel dovoljenje lastnikov za uporabo garaže in je torej lastnik vedel, da tožnik uporablja garažo za obnovo starega vozila in shranjevanje pohištva, glede na navedeno ne more prestavljati izhodišča za presojo protipravnega ravnanja prve toženke oziroma za presojo, ali je prva toženka ravnala s profesionalno skrbnostjo. Ne omogoča namreč sklepanja, da je za uporabo garaže vedela tudi prva toženka. Vednosti prve toženke sodišče prve stopnje ni ugotovilo in je toženec v nasprotju s pritožbenimi navedbami niti ni zatrjeval. Tako tudi ni mogoče sprejeti nadaljnjega pritožbenega izvajanja, da bi morala prva toženka osebno obvestiti toženca o rušenju. Vprašanje, ali se je preko javnega obveščanja tožnik seznanil z nameravanim rušenjem, v konkretnem primeru ne more biti izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti prve toženke in je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo, ali je javno obvestilo o rušenju tožnika doseglo. Pritožba tako z navedbami, da sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo izpovedi tožnika, da je bil v tednu pred rušenjem na dopustu (s čimer uveljavlja kršitev 8. člena ZPP), zato obvestil ni mogel videti, izpodbija dejansko ugotovitev, ki za presojo, ali je tožena stranka opustila dolžno ravnanje, ni bistvena. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati do izpovedi tožene stranke o trajanju celotnega rušenja in o izpovedi priče DP o trajanju rušenja garaže, ki naj bi po navedbah pritožbe potrdili tožnikove navedbe, da je bila garaža porušena v najkrajšem možnem času, zato tožnik ne bi mogel reagirati niti v primeru, če bi bil tedaj v Ljubljani. Slednje ne predstavlja pravno pomembnega dejstva.

13. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženci sami krijejo stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).