Jedro

V zapisniku o glavni obravnavi mora biti glede dolžnosti napovedi pritožbe iz 1. odstavka 368. člena ZKP zapisan pravni pouk: da je upravičenec dolžan napovedati pritožbo, v katerem roku je to dolžan storiti in kakšne bodo posledice, če ne bo tako ravnal.

Izrek

Obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je spoznalo obs. F.A. za krivega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja po prvem odstavku 137. člena KZ. Z uporabo določb o omilitvi kazni mu je za prvo dejanje izreklo (pravilno: določilo) denarno kazen v višini osemdesetih dnevnih zneskov (160.000,00 SIT), za drugo pa v višini štiridesetih dnevnih zneskov (80.000,00 SIT), nato pa izreklo enotno kazen sto dnevnih zneskov oz. 200.000,00 SIT denarne kazni. Dolžan je plačati povprečnino v višini 50.000,00 SIT, plačila preostalih stroškov kazenskega postopka pa je bil oproščen. Ker obsojenec ni napovedal pritožbe zoper sodbo, je sodišče le-to s sklepom, navedenim v uvodu, zavrglo. Višje sodišče v Mariboru je obsojenčevo pritožbo zavrnilo.

Obsojenec je dne 26.3.2001 zoper sklep višjega sodišča vložil vlogo, ki jo je imenoval pritožba, ta pa je bila kot nepopolna vloga dopolnjena v roku za vložitev zahteve za varstvo zakonitost in tako tudi poimenovana. V njej navaja razloge, zakaj ni pravočasno podal pritožbe zoper sodbo, prosi, da se mu ta ponovno omogoči, v zvezi s kaznivima dejanjema pa, da je le branil sebe in svojo ženo, da je imel več prič, ki niso bile povabljene na glavno obravnavo, čeprav jih je navedel, na glavni obravnavi pa ni bilo niti oškodovanca, ki je pred časom naredil samomor, niti njegovega zastopnika. Mnenja je, da so bile s tem kršene določbe kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP) meni, da obsojencu ni bila kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave (v nadaljevanju URS), zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v tej zvezi ni mogoče uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe proti odločbam sodišč, kadar ta odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (25. člen URS). V kazenskem postopku to pravico zagotavljajo nekatere določbe ZKP: od 366. do 368. člena, prvega odstavka 362. člena, 14. člena. Te veljajo v rednem in skrajšanem postopku (kot v obravnavanem primeru), kolikor za slednjega ni drugačne ureditve (429.člen ZKP). V skrajšanem postopku je drugačen le rok za vložitev pritožbe zoper sodbo - osem dni od vročitve prepisa sodbe (tretji odstavek 443. člena ZKP).

Upravičenci do pritožbe pa morajo pritožbo napovedati in sicer takoj po razglasitvi sodbe oziroma po pouku o pravici do pritožbe, najkasneje pa v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe (prvi odstavek 368. člena ZKP). Če v zakonskem roku pritožbe ne napovejo, se šteje, da so se odpovedali pravici do pritožbe (drugi odstavek citiranega člena), razen če je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen. V tem primeru namreč napoved pritožbe ni potrebna (četrti odstavek 368. člena ZKP). Predsednik senata mora zato po razglasitvi sodbe poučiti stranke o pravici do pritožbe in dolžnosti njene predhodne napovedi, pouk pa se vnese v zapisnik o poteku glavne obravnave (prvi odstavek 362. člena ZKP). Ker je posledica pasivnosti strank domneva, da so se odpovedali tej pravici, je ta sprejemljiva le, če so upravičenci seznanjeni z njeno vsebino, načinom uresničevanja in posledicami, če ne bi tako ravnali. Še zlasti je to pomembno v primeru udeležencev v postopku, ki bi zaradi nevednosti lahko opustili kakšno dejanje v postopku ali ne bi izkoristili svojih pravic. Zato jih sodišče pouči o pravicah po ZKP in o posledicah, če bi dejanje opustili (14. člen ZKP).

V zapisniku o glavni obravnavi z dne 11.12.2000 (l.št. 86) je zapisano: "Po javni razglasitvi sodbe obrazložitvi sodbe sodnik pouči stranke o pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe. Sodnik stranke pouči, da morajo pritožbo napovedati takoj oziroma najkasneje v roku osmih dni od današnjega dneva in da v kolikor v tem roku pritožbe ne bodo napovedale, se bo štelo, da so se odpovedale pravici do pritožbe. S podpisom obdolženi potrdi, da se je s pravnim poukom o napovedi pritožbe seznanil." Zapisani pravni pouk, ki ga je obdolženec podpisal, dokazuje, da je bil glede vložitve pritožbe zoper sodbo seznanjen s pogojem, ki ga mora pred tem izpolniti, in njegovo vsebino iz prvega in drugega odstavka 368. člena ZKP, torej: - da je dolžan napovedati pritožbo, - v katerem roku je to dolžan storiti in - kakšne bodo posledice, če ne bo tako ravnal. Pravni pouk je jasen in ne dopušča drugačnih razlag. Zaradi tega ni mogoče sprejeti njegovih trditev, da je čakal, da dobi sodbo po pošti in da se bo potem pritožil, saj je moral vedeti, da mora pritožbo v določenem roku napovedati. Po nastopu domneve, da se je upRavičenec odpovedal pravici do pritožbe, te ni več mogoče vložiti oziroma se takšno pritožbo šteje kot nedovoljeno. Sodišči prve in druge stopnje sta zato ravnali pravilno, ko je bila pritožba na prvi stopnji zavržena kot nedovoljena (390. člen ZKP), na drugi pa zavrnjena pritožba zoper tako odločitev. Kršitev ustavne pravice do pritožbe iz 25. člena URS in kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

Ostalih navedb ni bilo mogoče upoštevati, saj se nanašajo na razloge, ki bi jih obsojenec lahko uveljavljal v pritožbi zoper sodbo, če bi jo pravočasno napovedal. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).