Jedro

Nepravilno je stališče, da bi DDV tožeča stranka lahko zahtevala le v primeru sklenitve pogodbe med pravdnima strankama. Stranka je v primeru storitve, ki je obdavčena z DDV, do DDV upravičena tudi v primeru neupravičene obogatitve in ne le pri pogodbenem razmerju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se I. točka izreka spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43378/2014 z dne 1. 4. 2014 v veljavi v 1. točki izreka za plačilo zneska 116,80 EUR (namesto za 106,66 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2013 do dne plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43378/2014 z dne 1. 4. 2014 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za plačilo zneska 106,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2013 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Izpodbija II. in III. točko izreka in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno, da II. in III. točko izreka sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sodišče se je pri odločitvi oprlo na določila Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti z dne 11. 10. 2006 (Skupni sporazum z dne 11. 10. 2006) in Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov z dne 22. 6. 2005 (Tarifa). Odločitev je materialnopravno nepravilna, saj se v skladu s 5. členom Skupnega sporazuma z dne 11. 10. 2006 le-ta uporablja zgolj v primeru javne priobčitve fonogramov pri opravljanju dejavnosti, ki je določena s sporazumom. Skupni sporazum z dne 11. 10. 2006 pa ne določa tarife oz. nadomestila za javno priobčitev fonogramov na prireditvah. Napačno je stališče sodišča prve stopnje o uporabi določil Skupnega sporazuma z dne 11. 10. 2006, neutemeljeno je sklicevanje na odločbi Vrhovnega sodišča RS in napačna odločitev, da je treba upoštevati določbe Tarife. Sodišče bi moralo nadomestilo odmeriti v skladu z določbami Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev ni ključnega pomena z dne 27. 6. 2012 (Skupni sporazum z dne 27. 6. 2012). Ta v skladu 1. odstavkom 3. člena določa pogoje za javno priobčitev fonogramov, sistem tarifiranja in tarife tudi za prireditve razvedrilne narave, kjer uporaba fonogramov ni ključnega pomena. Skupni sporazum z dne 27. 6. 2012 v skladu s 6. odstavkom 157. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) velja za vse istovrstne uporabnike varovanih del, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma. Za odločitev je tako nerelevantno dejstvo, da tožena stranka ni sodelovala pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma oziroma, da ni članica nobenega izmed reprezentativnih združenj uporabnikov. To še ne pomeni, da tožena stranka ni istovrstni uporabnik varovanih del. Na obravnavanih prireditvah tožene stranke je namreč prišlo do javne priobčitve fonogramov ravno na način, za katerega je s Skupnim sporazumom z dne 27. 6. 2012 določen način obračunavanja in višina nadomestil. Sodišče bi zato moralo odmeriti nadomestila v skladu s Skupnim sporazumom z dne 27. 6. 2012, ki velja tudi za toženo stranko, sodišče pa je pri svojem odločanju v skladu s 7. odstavkom 157. člena ZASP nanj celo izrecno vezano. Glede na vezanost sodišča na Skupni sporazum z dne 27. 6. 2012 se za neutemeljeno izkaže razlogovanje sodišča, da bi morala tožeča stranka stroške odkrivanja kršiteljev avtorske pravice poravnati iz sredstev, ki so namenjena za poslovanje. Takšno razlogovanje je tudi sicer napačno, saj so tožeči stranki stroški nastali zaradi konkretnih kršitvenih ravnanj tožene stranke. ZASP določa dolžnost poročanja in plačila nadomestil, ne pa dolžnosti kolektivne organizacije, da preverja uporabo varovanih del na terenu. V nasprotnem primeru bi stroške nosili izvajalci in proizvajalci fonogramov, ki bi zato prejeli nižje nadomestilo, kot bi jim sicer pripadalo. To bi bilo protipravno in krivično. Tožeča stranka v skladu z določili ZASP sama krije stroške s preverjanjem uporabnikov, ki so opredeljeni kot strošek poslovanja v primerih, ko gre za običajne kontrole uporabnikov, ki sicer izpolnjujejo svoje obveznosti po ZASP. V primeru neaktivnih uporabnikov pa tega stroška ni mogoče uvrstiti pod stroške poslovanja tožnice, saj gre šele za odkrivanje uporabe. Napačna in nezakonita je tudi odločitev sodišča, s katerim je zavrnilo zahtevek tožeče stranke po plačilu 9,5 % DDV-ja od obračunanih nadomestil za javno priobčitev fonogramov. Ne držijo navedbe sodišča, da Tarifa ne predpisuje obveznosti plačila DDV, saj ta obveznost izhaja iz 4. člena Tarife. Obveznost plačila DDV pa v 7. členu določa tudi Skupni sporazum z dne 27. 6. 2012. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi pri odločanju o zahtevku za plačilo 40,00 EUR po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1). Tožeča stranka je namreč toženi stranki račun izstavila v skladu z določbami Skupnega sporazuma z dne 27. 6. 2012, torej v skladu s pogodbo, ki so jo sklenili tožeča stranka ter reprezentativna združenja uporabnikov, in ki v skladu s 6. odstavkom 157. člena ZASP zavezuje tudi toženo stranko. Ker je nepravilna odločitev sodišča, s katero je zavrnilo pretežni del tožbenega zahtevka, je nepravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba neutemeljeno navaja, da je pravna podlaga za izračun višine nadomestila za javno priobčitev fonogramov na dveh prireditvah, za kateri nadomestilo vtožuje tožeča stranka v tej pravdi, Skupni sporazum z dne 27. 6. 2012. To naj bi izhajalo iz 6. odstavka 157. člena ZASP, po katerem skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike varovanih del, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma. Zakaj naj bi bila tožena stranka istovrstni uporabnik varovanih del, tožeča stranka v postopku ni pojasnila. Tega tudi v pritožbi ne stori. Skupni sporazum z dne 27. 6. 2012 je namreč tožeča stranka sklenila z G., T., S., J. in Z. Tudi po oceni sodišča druge stopnje tožena stranka, samostojni podjetnik (P., s.p.), ni istovrstni uporabnik, za katerega bi veljal Skupni sporazum z dne 27. 6. 2012, zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem so pravilni (ni pa sporno, da tožena stranka ni sodelovala pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma, oziroma, da ni članica nobenega izmed reprezentativnih združenj uporabnikov, ki so sklenili Skupni sporazum z dne 27. 6. 2012). Istovrstnost uporabnika ZASP veže na subjektivni kriterij, medtem ko tožeča stranka poskuša uporabo Skupnega sporazuma z dne 27. 6. 2012 utemeljiti z vrsto priobčitve fonogramov. Skupni sporazum z dne 27. 6. 2012 namreč določa višino nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena (za kakršno je šlo v konkretni zadevi). Ker torej tožena stranka ni istovrstni uporabnik, kot ga določa Skupni sporazum z dne 27. 6. 2012, se ta zanjo ne uporablja.

5. Tarifa določa višino primernega nadomestila za javno predvajanje, za sekundarno radiodifuzno oddajanje in za druge oblike javne priobčitve fonogramov. Kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz Tarife (1. člen Tarife). Sodišče prve stopnje je navedlo, da je toženec gospodarski subjekt, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost, zato je treba upoštevati Skupni sporazum z dne 11. 10. 2006, ki sta ga s tožnico kot kolektivno organizacijo sklenili Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tudi pogoji za uporabo tarifnega dela Skupnega sporazuma z dne 11. 10. 2006 niso izpolnjeni, zato je sodišče prve stopnje upoštevalo določbe Tarife in ne Skupnega sporazuma z dne 11. 10. 2006, za katerega tožeča stranka navaja, da ga sodišče ne bi smelo uporabiti. Z uporabo Tarife 2005, ki se uporablja tudi, kadar ni posebnega sporazuma, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravno podlago za izračun višine nadomestila.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati tudi povračilo stroškov preverjanj in obdelave podatkov ter plačilo stroškov kilometrine za opravljene terenske oglede. Skupni sporazum z dne 27. 6. 2012 iz že navedenih razlogov v konkretni zadevi ne pride v poštev. Tarifa takšnega nadomestila ne predpisuje. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da navedeni stroški spadajo med stroške poslovanja tožeče starnke. Ni mogoče slediti preozki razlagi 1. odstavka 146. člena ZASP kot jo podaja tožeča stranka. Vsebina določbe 5. točke (nadzor uporabe del iz njenega repertoarja) in 6. točke (izterjava plačil nadomestil) jasno nakazuje, da naloge tožeče stranke niso omejene samo na „običajno“ kontrolo uporabnikov, ki svojo obveznost izpolnjujejo oziroma sprejem z njihove strani dolžnih plačil, ampak je vloga tožeče stranke bistveno bolj aktivna. Po logiki, ki jo tožeča stranka ponuja, tudi v 6. točki predvidena izterjava plačila nadomestil (od uporabnikov, ki so v tem oziru neaktivni oz. kršijo svoje dolžnosti) ne bi smela soditi med njene naloge. Zahtevek tožeče stranke v tem delu je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo tudi pri odločanju o zahtevku za plačilo 40,00 EUR po ZPreZP-1 in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se navedeni zakon uporablja, kadar je sklenjena pogodba med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, ko mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost. Med pravdnima strankama pogodba ni bila sklenjena in je zahtevek tožnice na podlagi določbe 14. člena ZPreZP-1 neutemeljen. Tudi na Skupni sporazum z dne 27. 6. 2012, kot pogodbo, ki naj bi bila podlaga za ta del zahtevka se, ob že povedanem, tožeča stranka neutemeljeno sklicuje.

8. Utemeljeno pa tožeča stranka navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretni zadevi tožeči stranki ni dolžna plačati DDV od nadomestil za javno priobčitev fonogramov. Tožeča stranka ima namreč podlago za zaračunanje DDV v 4. členu Tarife, ki je materialnopravna podlaga za odločitev. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi DDV tožeča stranka lahko zahtevala le v primeru sklenitve pogodbe med pravdnima strankama. Stranka je v primeru storitve, ki je obdavčena z DDV, do DDV upravičena tudi v primeru neupravičene obogatitve in ne le pri pogodbenem razmerju.

9. Glede na navedeno je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje delno spremeniti in sicer tako, da se priznana zneska nadomestil zvišata za obračunan DDV, torej na 116,80 EUR. V ostalem delu po povedanem pritožba ni utemeljena. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, vendar to ni vplivalo na končni uspeh na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

11. Tožeča stranka je uspela s pritožbo v minimalnem delu, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil nepotreben. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.