Jedro

Ob zaključku glavne obravnave na naroku 10. 12. 2013 je pooblaščenka tožene stranke vložila stroškovnik. S tem niso bili priglašeni stroški predhodnega izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki so edini sporni v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zato, ne glede na to, da je tožena stranka zahtevala povračilo stroškov za ugovor v ugovoru, utemeljeno sklepalo, da ni (več) zahtevano povračilo teh stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 170368/2012 z dne 12. 11. 2012 v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo 5.108,05 EUR s pripadki, in zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške 832,84 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je priznalo: nagrado za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT) 284,70 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102 ZOdvT) 262,80 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) 20,00 EUR, dvakrat kilometrino na relaciji Ljubljana - Celje in nazaj (tar. št. 6003 ZOdvT) 115,16 EUR in 22 % DDV, skupaj 832,84 EUR.

2. Zoper sklep o stroških v sodbi sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP . V pritožbi navaja, da je poleg že priglašenih stroškov, ki so ji nastali na ugovorni stopnji izvršilnega postopka, priglasila tudi stroške, nastale s pravdnim postopkom na prvi stopnji ter stroške za narok, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve, dvakrat kilometrino, vse povečano za 22 % DDV. Sodišče je o priglašenih pravdnih stroških sicer odločilo, vendar je popolnoma spregledalo že priglašene stroške ugovora zoper sklep o izvršbi z dne 7. 12. 2013. O priglašenih stroških ugovornega postopka se niti v obrazložitvi z besedo ni izjasnilo niti ni ugotovilo, da jih je tožena stranka kdaj priglasila.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo tožeči stranki po pooblaščenki s pozivom, odgovora ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, da je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodišče prve stopnje ni odločilo o delu zahtevka za povrnitev stroškov, da je z opustitvijo odločitve, da odmeri vse nastale pravdne stroške, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo celotnem zahtevku tožene stranke, kot ga je postavila v stroškovniku.

6. O povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Tako določata prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP. Zakon ne predpisuje načina kako stranka priglasi stroške, zato lahko to stori s posebnim popisom stroškov (stroškovnikom). Lahko stori tudi tako, da jih priglasi na koncu vloge ali ustno na zapisnik. Pomembno je, da svojo zahtevo za povračilo jasno in določno izrazi, saj sodišče ni pooblaščeno, da odloča o stroških po uradni dolžnosti. Prav tako ne sme prisoditi stranki več kot je zahtevala (1). Ob zaključku glavne obravnave na naroku 10. 12. 2013 je pooblaščenka tožene stranke vložila stroškovnik. S tem niso bili priglašeni stroški predhodnega izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki so edini sporni v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zato, ne glede na to, da je tožena stranka zahtevala povračilo stroškov za ugovor v ugovoru, utemeljeno sklepalo, da ni (več) zahtevano povračilo teh stroškov (2). Pravilno sploh ni odločalo o njih.

7. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje.

8. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako: sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3380/2012. Op. št. (2): Isto tam.