Jedro

Z določitvijo pokojninske osnove je zakonodajalec sledil načelu solidarnosti. Upoštevanje tega načela ne nasprotuje načelu socialne države niti iz njega izvirajoči pravici do socialne varnosti. Tožnikove ustavne (in druge) pravice niso bile kršene, ker je ob ugotovitvi, da njegova starostna pokojnina, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, skupaj z uskladitvami, presega znesek starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjen od najvišje pokojninske osnove, tožena stranka starostno pokojnino odmerila glede na najvišjo pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 2. 6. 2008, s katero mu je tožena stranka priznala in odmerila starostno pokojnino v znesku 1.923,22 EUR na mesec od 1. 10. 2007 dalje. Zavrnilo je tudi njegov zahtevek, da se mu od 1. 7. 2007 odmeri pokojnina ob upoštevanju 3. alinee 3. odst. 58. čl. ZPIZ-1 ter da se, ob upoštevanju plačanih prispevkov, omejitev iz 49. čl. ZPIZ-1 upošteva le v manjšem delu in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožil tožnik in zahteval, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, ki naj postopek prekine in pri Ustavnem sodišču RS vloži zahtevo za presojo skladnosti 49. čl. ZPIZ-1 s 33. in 50. čl. Ustave RS. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker mu na naroku ni dovolilo navajati dejstev in utemeljitev ter predlagati dokazov. Tožnika sodišče ni pozvalo v smislu 286.a čl. ZPP, da v določenem roku odgovori na posamezna vprašanja, ali predlaga dodatne dokaze. Iz zapisnika naroka dne 4. 6. 2010 izhaja, da tožniku na glavni obravnavi ni bilo omogočeno navajanje dejstev, v posledici je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Določba 49. čl. ZPIZ-1 presega dopusten poseg v posameznikovo lastninsko pravico, saj je tožnik z uporabo te določbe izgubil 75 odstotkov pokojnine. Sklicuje se na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice v sodbi proti Latviji z dne 18. 2. 2009, po kateri v okviru varstva pravice do spoštovanja premoženja fizičnih oseb sodijo tudi pravice iz pokojninskega varstva. Takšna razmerja so se bistveno spremenila od izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS v letu 2003 in se še vedno spreminjajo v škodo novih upokojencev, ki so plačevali nadpovprečno visoke prispevke, uživajo pa pravice v bistveno manjšem obsegu, na primer tožnik le v višini 25 odstotkov od izračunane višine pokojnine po dejanski osnovi. Tudi po Obligacijskem zakoniku gre za očitno nadpolovično prikrajšanje, ki ga sodišče ne more potrditi. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-36/2000 z dne 11. 12. 2003 ugotovilo, da pokojnina ni odvisna od razmerja med dajatvijo in protidajatvijo in zato odmera ne more predstavljati posega v lastninsko pravico. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, ki izhajajo iz ugotovitev Ustavnega sodišča RS v točkah 14 in 15 omenjene odločbe. Zakon pretirano posega v človekove pravice in svoboščine, zato bi bila nujna ponovna presoja Ustavnega sodišča RS skladnosti določbe 49. čl. ZPIZ-1 z Ustavo RS.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere je sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008), dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je tožniku z odločbo Območne enote ... št. ... z dne 8. 10. 2007, delno spremenjeno z dokončno odločbo št. ... z dne 2. 6. 2008, od 1. 10. 2007 dalje priznala pravico do starostne pokojnine ob upoštevanju pokojninske dobe 46 let, 2 meseca in 25 dni v znesku 1.923,22 EUR na mesec. Pokojnino je tožena stranka, ob upoštevanju, da je bil tožnik od 1. 1. 2006 dalje že delno upokojen, priznala na podlagi 2. alineje 3. odst. 58. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) po kateri ima zavarovanec po prenehanju uživanja delne pokojnine pravico do odstotnega povečanja starostne pokojnine, ugotovljene ob odmeri delne pokojnine, glede na dejansko dopolnjeno zavarovano dobo v času prejemanja delne pokojnine in starosti na dan uveljavitve odstotnega povečanja.

Iz zapisnika o naroku pri sodišču prve stopnje dne 4. 6. 2010 izhaja, da za tožnika ni sporen izračun pokojninske osnove, niti izračun pokojnine, sporno pa je da je tožena stranka v izračunu, priloženem odločbi z dne 8. 10. 2007 in v odločbi, ob upoštevanju najugodnejše 16 letne pokojninske osnove v obdobju iz leta 1990 do leta 2005, izračunala pokojninsko osnovo v višini 7.182,91 EUR, od česar bi z uporabo skupnega odstotka 96,45 za odmero pokojnine ter povečanja pokojnine za 6,7 odstotka, ob upoštevanju 3. odst. 53. čl. ZPIZ-1, pokojnina po dejanski osnovi znašala 1.771.440,73 SIT oz. ob upoštevanju tečaja 239,640 SIT za 1,00 EUR 7.392,09 EUR, z upoštevanjem uskladitev po 150. in 151. čl. ZPIZ-1 pa na dan odmere 1. 10. 2007 po dejanski osnovi 7.920,20 EUR. Tožena stranka je z uporabo 49. čl. ZPIZ-1 upoštevala najvišjo pokojninsko osnovo, tožniku odmerila pokojnino od najvišje osnove ter z upoštevanjem omenjenega povečanja priznala pravico do starostne pokojnine v znesku 1.923,22 EUR na mesec od 1. 10. 2007 dalje.

Ker je med strankama sporna uporaba materialnega prava, to je določbe 49. čl. ZPIZ-1, niso pa sporna vsa ostala dejstva v zvezi s pokojninsko osnovo in upoštevanjem določb ZPIZ-1 o odmeri starostne pokojnine, sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka s tem, ko tožniku, ob njegovem soglasju z izračunom, ni dopustilo še dodatnih navedb. Po 298. čl. ZPP predsednik senata vodi glavno obravnavo, poskrbeti je dolžan, da se sporni predmet vsestransko razišče, da pa se postopek ne zavlačuje. Predsednik senata ne dovoli navajanja dejstev, ki niso odločilna ali pomembna in ki v ničemer ne pojasnjujejo spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja (285. čl. ZPP).

Bistveno tožnikovo prizadevanje gre v smeri dokazovanja, da je določba 3. odst. 49. čl. ZPIZ-1, po kateri se zavarovancu odmeri starostna pokojnina od najvišje pokojninske osnove, če starostna pokojnina, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od zavarovančeve pokojninske osnove, skupaj s pripadajočimi uskladitvami, presega znesek starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najvišje pokojninske osnove, v neskladju z Ustavo RS. Najvišja pokojninska osnova se določi v višini štirikratnika najnižje pokojninske osnove in jo po 2. odst. 49. čl. ZPIZ-1 določi in objavi zavod. Pri izračunu je tožena stranka upoštevala najvišjo pokojninsko osnovo, kot jo je tožena stranka objavila v Uradnem listu RS, št. 17/2007, veljavnost je bila določena od 1. 1. 2007 dalje.

Kar zadeva skladnost z Ustavo RS omenjene določbe o najvišji pokojninski osnovi ter o načelih odmere starostne pokojnine od najvišje pokojninske osnove, je Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. ... z dne 11. 12. 2003 (objavljena v Ur. l. RS, št. 133/2003) odločilo, da 49. čl. ZPIZ-1 ni v neskladju z Ustavo RS. Ugotovitve Ustavnega sodišča RS je Višje delovno in socialno sodišče povzelo v sodbi opr. št. Psp 597/2007 z dne 6. 3. 2008. Navedlo je, da po temeljnih načelih ZPIZ-1 sistem obveznega in pokojninskega in invalidskega zavarovanja temelji na medgeneracijski solidarnosti (1. odst. 2. čl.) ter na načelih vzajemnosti in solidarnosti (1. odst. 3. čl.). Navedlo je tudi, da Ustava Republike Slovenije v 50. čl. državljanom zagotavlja pravico do socialne varnosti, ki jo uresničujejo pod pogoji, določenimi z zakonom. Omejitvena določba iz 3. odst. 49. čl. ZPIZ-1 pomeni izjemo od pravila sorazmernosti, torej specialni predpis, ki sta ga tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno uporabila. Sodbo VDSS je z zavrnitvijo revizije potrdilo Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 242/2008 z dne 15. 12. 2009. Navedlo je, da obvezno pokojninsko zavarovanje ne temelji le na zavarovalniških načelih in ne zagotavlja pravic le na podlagi in sorazmerno s plačanimi prispevki, temveč temelji tudi na načelih vzajemnosti in solidarnosti. Omejitev višine prejemkov iz obveznega pokojninskega zavarovanja pomeni izjemo, določeno z zakonom, in sicer določba 49. čl. ZPIZ-1 pomeni izjemo glede na pravilo o pokojninski osnovi iz 39. čl. ZPIZ-1. V obrazložitvi sodbe se je Vrhovno sodišče RS sklicevalo tudi na ugotovitve Ustavnega sodišča RS iz omenjene odločbe, ko je navedlo, da namen socialnega zavarovanja ni v tem, da zagotavlja nadpovprečno visoke prejemke, temveč prejemke, ki zagotavljajo socialno varnost upravičencev, ob tem pa se v dopustnih mejah upošteva tudi plačane prispevke. Iz ustavne določbe izhaja obveznost države, da ustvari pogoje in možnosti za uresničevanje socialne varnosti. Posebne človekove pravice na področju socialne varnosti se uresničujejo pod pogoji, določenimi z zakonom, torej na podlagi zakonov, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičencev, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic. Na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja zakonodajalec v mejah svoje proste presoje določa omejitve pokojninske osnove tako, da določi najnižjo in najvišjo pokojninsko osnovo in razmerje med njima (49. čl. in opredelitev pomena pojma v 8. čl.). Z določitvijo najnižje in najvišje pokojninske osnove je zakonodajalec sledil načelu solidarnosti. Upoštevanje tega načela ne nasprotuje načelu socialne države (2. čl. Ustave RS) in tudi ne iz njega izvirajoči pravici do socialne varnosti (50. čl. Ustave RS).

Tožniku je bila z odmero pokojnine priznana neodtujljiva osebna pravica, kot jo določa 1. odst. 5. čl. ZPIZ-1. Višina starostne pokojnine oz. odmera pravice pa se z upoštevanjem načela vzajemnosti in solidarnosti lahko omeji, čemur je pritrdilo tudi Ustavno sodišče RS.

Izpodbijana sodba je zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.