Jedro

Niso podani razlogi za izrek pogojne obsodbe, saj ne gre za manj družbeno nevarno kaznivo dejanje, upoštevaje vinjenost obdolženca v času storitve kaznivega dejanja ter upoštevaje, da je bil obdolženec že kaznovan zaradi prometnih prekrškov, kakor tudi zaradi izredno hudih posledic prometne nezgode ter stopnje obdolženčeve kazenske odgovornosti (zavestna malomarnost).

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obd. S.A. po čl. 251/III KZ RS izreče kazen 4 (štirih) mesecev zapora, trajanje varnostnega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije po čl. 68 KZ SFRJ pa podaljša na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev, v čas trajanja varnostnega ukrepa pa se všteje čas dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja od 3.6.l992 dalje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 5.000 tolarjev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po čl. 251/III in I KZ RS. Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po čl. 251/III KZ RS določilo kazen 1 leta in 2 mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Po čl. 68 KZ SFRJ mu je izreklo tudi varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 6 mesecev.

Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Oškodovani M. K. in P. Č. pa je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

Proti sodbi se je pritožil javni tožilec, ki izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen zapora ter varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za daljšo dobo.

Pritožba je utemeljena.

Po določilu čl. 51 KZ SFRJ je mogoče obdolžencu izreči pogojno obsodbo le za družbeno manj nevarna dejanja, vendar še to le tedaj, če izrek kazni ni nujen zaradi kazenskopravnega varstva in kadar je mogoče pričakovati, da bo že taka kazenska sankcija dovolj vplivala na obdolženca, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Pri presoji, ali so podani razlogi za izrek pogojne obsodbe, pa je potrebno poleg ostalega tudi upoštevati prejšnje življenje obdolženca, stopnjo njegove kazenske odgovornosti in tudi okoliščine, v katerih je kaznivo dejanje storil. Sodišče prve stopnje je sicer ocenilo, da so podani materialni pogoji za izrek pogojne obsodbe, in sicer zato, ker je obdolženčevo življenje doslej neoporečno, ker je oče štirih mladoletnih otrok, za katere mora skrbeti, ker dejanje prizna in ker je tudi njemu v prometni nezgodi nastala škoda.

Potrebno je pritrditi stališču javnega tožilca, da niso podani razlogi za izrek pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje namreč sploh ni ocenjevalo okoliščin, v katerih je obdolženec povzročil prometno nezgodo, ki se le po srečnem naključju ni končala z najhujšo posledico, saj je le zaradi takojšnje in intenzivne zdravniške pomoči oškodovana M. K. ostala pri življenju, razen nje pa je bila tudi telesno poškodovana tudi P. Č.. Sodišče prve stopnje namreč sploh ni upoštevalo, da je bil obdolženec, ko je povzročil prometno nezgodo, pod precejšnjim vplivom alkohola. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o dosedanji neoporečnosti obdolženca ni pravilna, saj je celo v razlogih izpodbijane sodbe navedeno, da je bil zaradi prometnih prekrškov že kaznovan pri sodniku za prekrške. Tudi stopnja kazenske odgovornosti obdolženca ni nizka, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kaznivo dejanje storil z zavestno malomarnostjo.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi javnega tožilca in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu po čl. 251/III KZ RS izreklo kazen 4 mesecev zapora.

Pri tem je pritožbeno sodišče kot olajševalno upoštevalo, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje priznal ter da mora skrbeti za štiri mladoletne otroke, kot obteževalno pa je bilo treba upoštevati, da vinjenost obdolženca, ko je povzročil prometno nezgodo, ni bila neznatna, ter da je bil zaradi cestnoprometnih prekrškov že kaznovan.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo le s tako kazensko sankcijo dosežen namen kaznovanja.

Pritrditi pa je treba pritožbi javnega tožilca tudi v delu, ko se zavzema za podaljšanje trajanja varnostnega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Glede na to, da obdolženec ni prvič kršil prometnih predpisov in glede na njegovo vinjenost v času prometne nezgode, je potrebno obdolženca, ki je očitno nevaren voznik, za daljšo dobo izločiti iz prometa kot voznika motornega vozila B kategorije. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi v tem delu in trajanje varnostnega ukrepa podaljšalo na 1 leto in 6 mesecev. V čas trajanja varnostnega ukrepa pe je vštelo čas dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja, česar sodišče prve stopnje ni storilo, saj je bilo obdolžencu odvzeto vozniško dovoljenje takoj po prometni nezgodi, s sklepom opr. št. x. z dne y. pa je bilo odločeno, da se obdolžencu odvzeme vozniško dovoljenje za čas, dokler traja kazenski postopek.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih čl. 98/I in 101 ZKP.