Jedro

Možnost izpodbijanja izjave o odpovedi dedovanja se omejuje na razlog napak volje po splošnih pravilih o izpodbijanju pravnih poslov, kar pomeni, da bi tožnik moral dokazati, da je sporno izjavo podpisal zaradi grožnje, zvijače ali prevare. Tožnik teh razlogov ni dokazal, ne v svoji prošnji, niti v tožbi, zato sodišče meni, da je sporna izjava o dedni odpovedi veljavna in posledično ni podlage za uveljavljanje njene neveljavnosti. Na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati razmere, ki so botrovale podpisu te izjave in ki jih navaja tožnik v tožbi, pa tudi sicer za odločitev v zadevi te okoliščine niso relevantne. OZ zaradi odprave pravne negotovosti, v določbi 99. člena določa roke, v katerih preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je 13. 2. 2015 izdala odločbo, s katero je zavrnila prošnjo A.A. za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Pojasnila je, da je prosilec 11. 2. 2015 vložil prošnjo za dodelitev BPP, v kateri je pojasnil, da želi vložiti tožbo na podlagi drugega odstavka 138. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Pojasnil je, da je bila njegova izjava o predhodni odpovedi neuvedenemu dedovanju podana v zmoti, ker ga je oče (zapustnik) zavedel z grožnjo, zvijačo in prevaro.

2. Tožena stranka je vpogledala v zapisnik Občinskega sodišča v Celju, opr. št. Ri 46/73 z dne 27. 11. 1973 in v sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Šentjurju opr. št. D 134/2014 z dne 23. 10. 2014, iz katerega izhaja, da zapustnikov sin A.A., ki je podal dedno izjavo o odpovedi neuvedenemu dedovanju pred Okrožnim sodiščem v Celju dne 27. 11. 1973, ne pride v poštev za dedovanje. Sklicevala se je na določbo 138. člena ZD ter določbo drugega odstavka istega člena, ki določa, da lahko dedič, ki se je dediščini odpovedal, zahteva razveljavitev izjave o odpovedi s posebno tožbo. Opozorila je na določbo 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), določbo 94. člena istega zakona ter 95. člena OZ. Navedene določbe namreč določajo pogoje za razveljavitev pogodbe, določba 99. člena OZ pa določa, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti oziroma enega leta od prenehanja sile, v vsakem primeru pa s pretekom 3 let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

3. Prošnjo je tožena stranka zavrnila zaradi neizpolnjevanja pogoja 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po ugotovitvi, da je v predmetni zadevi prosilčeva prošnja za dodelitev BPP, zaradi izpodbijanja izjave o odpovedi dedovanja z dne 27. 11. 1973, neutemeljena. Izjava je bila namreč podana 27. 11. 1973 in je prosilec zamudil prekluzivni rok 3 let od dneva podaje izjave za njeno izpodbijanje.

4. Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Sklicuje se na ZD in OZ in meni, da mu pomoč do pravnega zastopanja pripada. Izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZBPP, kot tudi 1., 12. in 26. člena ZBPP. Je socialno ogrožena oseba, zato izpolnjuje tudi pogoje za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in sodnih taks. Opisuje svoje otroštvo, ki ga je zaradi razveze večinoma preživel pri materi. Z očetom je imel redke stike. Ta za njegovo preživljanje ni redno prispeval, zato je bila zoper njega večkrat vložena sodna ovadba. Zelo ga je presenetilo vabilo takratnega Občinskega sodišča v Celju, in ker ni vedel, kaj pomeni dedna izjava, ki jo je v tem postopku podal, niti mu tega niso znali pojasniti njegovi znanci, je izjavo podpisal šele po prejemu očetovega pisma z grozilno in zvijačno vsebino. podpisal. Udeležil se je tudi zapuščinske obravnave po pokojnem očetu. Zastopal ga je s strani BPP dodeljen odvetnik, vendar v tem postopku ni bil, zaradi podanega dedne izjave, obravnavan kot dedič.

5. Nadalje pojasnjuje vsebino dogovora z očetom z leta 2012 in navaja, da je verjetno za vse težave kriva očetova partnerica. Oče mu je leta 2012 povedal, da bo napako iz leta 1973 popravil v oporoki. Ker oporoke po očetovi smrti ni bilo najti, se je na sklep o dedovanju D 134/2014 z dne 23. 10. 2014 želel pritožiti, vendar je bila njegova prošnja za dodelitev BPP, za vložitev pravnega sredstva, zavrnjena. Iz tega razloga je vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev tožbe, ki je predmet tega postopka, ki jo je utemeljil z vsemi pomembnimi podatki, vendar je bila ta prošnjo ponovno zavrnjena. Podrobno navaja okoliščine, zaradi katerih je bil podpisan zapisnik dne 27. 11. 1973 in meni, da so bila s podpisom te njegove izjave kršena ne samo določila ZD, ampak tudi ustavne pravice. Ne strinja se s 13. točko obrazložitve, v kateri tožena stranka navaja, da ni izkazal ničnosti izjave z dne 27. 11. 1973. Strinja se, da je takšna pogodba izpodbojna, vendar nasprotuje ugotovitvi, da je potekel čas za njeno izpodbijanje. Sklicuje se na določbo 141. člena ZD in na določbo 93. člena ZD. Zaključek tožene stranke, ki je zavrnila njegovo prošnjo je iz tega razloga nezakonit in meni, da določilo 99. člena OZ iz 15. točke obrazložitve tožene stranke ne sme in ne more imeti pravnega učinka na ničnost izjave o odpovedi dedovanju. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa še dodaja:

9. Tožena stranka je v predmetni zadevi odločila na podlagi 24. člena ZBPP, ki ga je tudi pravilno uporabila. Pri presoji glede dodelitve BPP, je kot pogoj treba upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Ta pogoj mora biti izpolnjen poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. Ne glede na finančne okoliščine, v obstoj katerih sodišče ne dvomi, pa morata biti oba pogoja, to je finančni pogoj in pogoj verjetnega izgleda za uspeh, kumulativno izpolnjena. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev tudi, če bi njen finančni položaj to omogočal ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

10. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča pogoj, da je podan verjetni izgledi za uspeh, ni izkazan. Z izpodbijano odločbo je namreč tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP in sicer zaradi uveljavljanja ničnosti izjave o odpovedi dedovanja. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da pogoj iz 86. člena OZ ni izpolnjen. Gre za izjavo, ki izhaja iz zapisnika o dedni odpovedi v smislu določil 140. člena ZD, št. Ri 46/73. Sporazum je narejen v predpisani obliki, tožnik pa je bil opozorjen, da je s podpisom tega sporazuma dedno odpravljen in se v smislu 140. člena ZD, vnaprej odpoveduje dedovanju po svojem očetu, zato izjava o odpovedi dedovanju, podana na Občinskem sodišču v Celju, dne 27. 11. 1973, ni nična.

11. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da se v primerih kot je obravnavani, možnost izpodbijanja omejuje na razlog napak volje po splošnih pravilih o izpodbijanju pravnih poslov, kar pomeni, da bi tožnik moral dokazati, da je sporno izjavo podpisal zaradi grožnje, zvijače ali prevare. Tožnik teh razlogov ni dokazal, ne v svoji prošnji, niti v tožbi, zato sodišče, enako kot tožena stranka v izpodbijani odločbi meni, da je sporna izjava o dedni odpovedi veljavna in zato ni podlage za uveljavljanje njene neveljavnosti. Na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati razmere, ki so botrovale podpisu te izjave in ki jih navaja tožnik v tožbi, pa tudi sicer za odločitev v zadevi te okoliščine niso relevantne. OZ zaradi odprave pravne negotovosti, v določbi 99. člena določa roke, v katerih preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe.

12. Sporna izjava o dedni odpovedi v smislu določil 140. člena ZD, je bila na Okrajnem sodišču v Celju (št. Ri 46/73) podpisana 27. 11. 1973, tožnik pa je prošnjo za dodelitev BPP vložil 11. 2. 2015, zato je tudi po presoji sodišča zamudil prekluzivni rok iz 99. člena OZ (gre za enoletni subjektivni rok in triletni objektivni rok). Navedeno pomeni, da pogoj iz 24. člena ZBPP, to je, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tudi po presoji sodišča ni izpolnjen in je tožena stranka utemeljeno zavrnila zadevno vlogo tožnika za dodelitev BPP.

13. Sodišče kot pavšalne in neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da naj bi tožena stranka kršila Ustavo RS. Po presoji sodišča je tožena stranka tudi pravilno uporabila materialno pravo, sodišče pa tudi ni našlo kršitev pravil postopka.

14. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.