Jedro

Če prvo sodišče ne ugotovi vseh odločilnih dejstev, gre za tako pomanjkljivost, zaradi katere je treba razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 2. in 3. točki izreka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik stanovanja, ki se nahaja v stanovanjski hiši v T., ulica X, III. nadstropje, stanovanje št. 20 v izmeri 62,80 m2 ter da mu je zato toženka dolžna izstaviti pri njenem do 1/2 solastnem deležu na opisanem stanovanju za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo po vpisu stanovanja kot etažne listine lahko vknjižila lastninska pravica na tožnikovo ime, ki bo s tem postal izključni lastnik te nepremičnine. Sodišče je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem je toženka dolžna tožniku plačati 468.487,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.1.1994 do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 385.487,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.

l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, v nadaljevanju ZPP) ter predlagal njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo izpovedbo priče O. D. kot neprepričljivo zgolj zaradi tega, ker ta priča ni odločno zanikala okoliščine o tem, kje in kdaj je videla kupoprodajno pogodbo, ki je predmet tega postopka. Ni mogoče slediti stališču sodišča, da je ta kupoprodajna pogodba pričela veljati že 18.11.1993 in da sta pogodbeni stranki že takrat prejeli izvod podpisane pogodbe. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je tožnikova mati denar za nakup stanovanja podarila obema pravdnima strankama, torej svojemu sinu in njegovi takratni ženi, saj je bila v zadevnem obdobju njuna zakonska zveza tik pred razpadom, pa tudi toženka in tašča sta bili v stalnih konfliktih.

Toženka je bila vpisana v kupoprodajno pogodbo kot solastnica le zaradi varnosti otroka v primeru, če bi se tožniku kaj zgodilo. Za presojo darilnega namena tožnikove matere je zelo pomembna okoliščina, da je bil le tožnik pooblaščen za dvig deviz z njenega računa. Poleg tega je sodišče povsem prezrlo darilno pogodbo z dne 13.1.1994, saj o njej ni razlogov v obrazložitvi sodbe. Zaradi tega je podana bistvena kršitev postopka po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Že zaradi te darilne pogodbe bi namreč moralo sodišče ugoditi vsaj podrednemu tožbenemu zahtevku.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek.

Pri odločanju o utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka je pomembno le vprašanje prave volje strank, ki so sodelovale pri sklepanju pogodbe o nakupu zadevnega stanovanja. Iz te pogodbe je razvidno, da sta kot kupca nastopala tožnik in toženka, ki sta bila takrat še v zakonski zvezi. Za presojo utemeljenosti primarnega zahtevka je torej odločilna njuna prava volja v času sklepanja pogodbe in ne morebiti tudi volja tožnikove matere, ki naj bi jima dala denar za nakup stanovanja. Toženka je s sklenitvijo zadevne pogodbe nedvomno želela postati solastnica stanovanja, torej je bila sporna le še prava volja tožnika. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi tožnik želel, da oba z bivšo ženo postaneta solastnika stanovanja. To izhaja iz izpovedbe toženke, da sta se s tožnikom dogovorila o tem, da postaneta solastnika stanovanja in sicer vsak do 1/2. Njeno izpovedbo potrjuje dopis družbe S., iz katerega izhaja, da se je tožnik strinjal s predlogom referentke, da se tudi toženka vpiše v pogodbo kot solastnica. Enak zaključek izhaja iz obrazca o privolitvi imetnika stanovanjske pravice za nakup stanovanja z dne 11.10.1993, s katerim je tožnik dovolil, da toženka kot njegova takratna žena odkupi zadevno stanovanje, ter svoj podpis na tej listini še istega dne tudi sodno overil. Nenazadnje sta tudi v zahtevi za nakup stanovanja po stanovanjskem zakonu, ki je prispela na podjetje S. dne 13.10.1993, kot kupca navedeni obe pravdni stranki. Zaradi tega je utemeljen zaključek prvostopnega sodišča, da v primeru, ko tožnik ne bi soglašal s takim načinom nakupa stanovanja, vseh teh listin vključno s samo kupoprodajno pogodbo ne bi podpisal. Ker je torej sodišče prve stopnje v zvezi s primarnim zahtevkom pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper ta del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno ter v ustreznem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Pri odločanju o podrednem povračilnem zahtevku pa je potrebno ugotoviti darilni namen tožnikove matere in morebitni darilni namen tožnika v korist toženke. V zvezi s tem je prvostopno sodišče sicer obširno obrazložilo svoj zaključek o tem, da je tožnikova mati denar za nakup stanovanja podarila obema pravdnima strankama, ni pa se, kot pravilno navaja pritožnik, opredelilo do tožnikovega dokaznega predloga o vpogledu v darilno pogodbo z dne 13.1.1994. Ker se ta listina nanaša neposredno na vprašanje darilnega namena tožnikove matere, jo je potrebno oceniti in na ta način dopolniti dejansko stanje. Pritožnik sicer v zvezi s tem uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pritožbeno sodišče to opredelitev zavrača, saj gre pri tem za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi tega je bilo potrebno pritožbi v tem delu ugoditi, razveljaviti del prvostopne sodbe in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče dodatno raziskati morebitni darilni namen tožnika in njegove matere.

Ker bo potrebno v ponovljenem postopku izvesti dodatne dokaze v zvezi z darilnim namenom tožnikove matere ter se do te okoliščine ponovno opredeliti, pritožbeno sodišče ne odgovarja na obširne pritožbene navedbe, ki izpodbijajo zaključek prvostopnega sodišča o tem, da je tožnikova mati nameravala denar za nakup stanovanja podariti obema pravdnima strankama.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP.