Jedro

Stališče tožnika, da objekta ni mogoče obnoviti za potrebe sodobnega načina bivanja, je za odločitev v obravnavani zadevi nerelevantno. Predmet odločanja je namreč zahteva tožnika za izdajo soglasja za rušenje (celotnega) objekta, ki je skladno z zakonom pogojeno z nemožnostjo sanacije dotrajanosti in poškodovanosti objekta z običajnimi sredstvi, ne pa z nemožnostjo njegove modernizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je z odločbo št. 62242-13/2012/5 z dne 10. 5. 2012 zavrnilo izdajo kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev enote dediščine Domačija A. (EŠD ...) na parcelni št. ... k.o. B. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik kot lastnik navedene nepremičnine pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območni enoti C., uveljavljal izdajo kulturnovarstvenih pogojev za odstranitev obstoječega objekta na naslovu ..., in gradnjo nove stanovanjske hiše s kletjo, pritličjem in mansardo. Vloga je bila s fotografijami obstoječega stanja in Poročilom o ogledu objekta z dne 29. 3. 2012 odstopljena v reševanje stvarno pristojni toženi stranki.

Iz Poročila o ogledu, v katerem je konservatorski svetovalec g. Č.Č., ZVKDS OE D., opisal splošno gradbeno stanje objekta, je razvidno, da je hiša relativno dobro ohranjena in statično stabilna. Razpok zidov, ki bi kazale na diferenčno posedanje objekta, ni videti. Zahodni prizidek je relativno visoko vkopan v teren. Posledica je zelo velika vlaga v zidovih, tleh in na stropu. Stropno konstrukcijo nad lesenim delom predstavlja osrednji tramovni nosilec, preko katerega so položene podnice. Nosilni tram je močno povešen in dotrajan. Celoten strop bi bilo treba zamenjati z novo leseno konstrukcijo. Strop nad SV prizidkom je lesen, na njem so vidne sledi zamakanja strehe. Nad vežo je ohranjen obok, ki ni videti poškodovan. Les strešne konstrukcije je relativno dobro ohranjen, mestoma so vidne poškodbe zaradi zamakanja. Sklepna ugotovitev poročila je, da je stanovanjsko hišo možno obnoviti z že znanimi in običajnimi metodami sanacije objektov.

Zavod je na poziv tožene stranke podal še dopolnilno mnenje, iz katerega sledi, da predstavlja obravnavana domačija pomembno stavbno dediščino, predvsem s stališča uporabe tradicionalnih gradbenih materialov in postavitve v prostor (podeželsko zaledje občine C.) ter s tem predstavitve nekdanje ureditve kmečkih podeželskih kompleksov. Na tem mestu stoji že od 18. stoletja. V notranjosti je ohranjena črna kuhinja. Lastniki so objekt konec 20. stoletja posodobili, vendar domačija še vedno ohranja lastnosti kulturne dediščine. Zavod meni, da je objekt možno obnoviti z znanimi in običajnimi postopki sanacije objektov. Hkrati meni, da ga je možno prilagoditi sodobnemu načinu bivanja.

Na navedeni podlagi tožena stranka ugotavlja, da pogoji, pod katerimi je izdaja kulturnovarstvenega soglasja za odstranitev registrirane nepremične dediščine dopustna (drugi odstavek 31. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine, v nadaljevanju ZVKD-1), niso izpolnjeni. Ker je objekt mogoče obnoviti z običajnimi sredstvi in postopki in zato ni izpolnjen že prvi od predpisanih pogojev, izdajo soglasja zavrne.

Tožnik v pritožbi (pravilno: tožbi) navaja, da je hiša pritlična in ima samo eno spalnico, ki je vlažna. V hiši (dnevna soba), ki je leseni del stavbe, so štiri okna, stene so krive, kar onemogoča oziroma zelo otežkoča opremo prostora. V njem je kmečka peč. Soba je pozimi pretopla, veža pa zelo mrzla. V kuhinji je štedilnik na drva. Stene so zgrajene iz kamenja. Ob kurjenju pozimi so stene tako vlažne, da ob tleh zastaja voda. Kuhinjska oprema je zato plesniva, posoda v njej pa zaudarja po plesnobi in zatohlosti. V zahodnem delu stavbe je bila shramba. Zidovi, tla in strop so zelo vlažni. Omet odpada. Lesene police v tej shrambi so v nekaj letih strohnele. Pred 13 leti so zamenjali vrata in podboj prehoda v kuhinjo. V njem se je pojavila lesna goba, sedaj je stanje spet enako. Črne kuhinje, ki je bila v veži, ni več. Babica je vsa leta obnavljala hišo, vendar se vlage, plesnivosti in zatohlosti ni dalo odpraviti. V hiši ni kopalnice in ne stranišča. Stranišče je zunaj stavbe. Hiša je za eno družino premajhna. Kopalnice, stranišča in kotlovnice v njej ni mogoče zgraditi. Vsaka hiša ima danes tudi garažo. Prizidkov k hiši ni mogoče zgraditi, ker je prostora malo, teren pa je hribovit. Stavba je res dotrajana. Odkar v njej ne stanuje nihče, se je stanje v zadnjih štirih letih vidno poslabšalo. Če bi res vse stene, streho in strope obnovil, še vedno stojijo zidovi na zemlji, od koder prihaja vlaga. Objekta ne bo mogoče obnoviti za ustreznost bivanja. V naslednjih letih bo popolnoma dotrajan in se lahko poruši sam od sebe. Tožnik zato vztraja pri prošnji za izdajo soglasja, da se dediščina zaradi dotrajanosti odstrani.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. V zadevi je odločala o zahtevku stranke, da se objekt, ki je nesporno zavarovan kot registrirana enota dediščine (vpisana v register dediščine pod EŠD ...), varovana v prostorskem aktu lokalne skupnosti, poruši. Tožena stranka je zahtevo stranke obravnavala po drugem odstavku 31. člena ZVKD-1. Ugotavljala je vse elemente po navedeni določbi, in sicer s strokovno pomočjo Javnega zavoda RS za varstvo kulturne dediščine (v nadaljevanju Zavod) oziroma od njega pooblaščene osebe. Podlago za to predstavlja 13. točka prvega odstavka 84. člena ZVKD-1, po kateri Zavod v okviru državne javne službe pripravlja strokovne podlage za upravne postopke, ki jih vodi ministrstvo. Takšna podlaga je bila v obravnavanem primeru pripravljena, podano je bilo strokovno mnenje, ki je temeljilo tudi na terenskem ogledu objekta z dne 29. 3. 2012. Poročilo je vključeno tudi v izpodbijano odločbo oziroma je v njej ustrezno obravnavano, tako da so iz nje razvidna dejstva in dokazi, ki so podlaga odločitve. Na tej podlagi je bilo ugotovljeno, da objekt dediščine ni v splošno slabem stanju, torej da ni dotrajan ali poškodovan v tolikšni meri, da bi bil nevaren za življenje ljudi ali premoženje, oziroma tako dotrajan ali poškodovan, da dotrajanosti in poškodovanosti ne bi bilo mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi.

Tožba ni utemeljena.

Kulturnovarstveno soglasje, s katerim se dovoljuje odstranitev registrirane nepremične dediščine, se skladno z drugim odstavkom 31. člena ZVKD-1 lahko izda, če se ugotovi dotrajanost ali poškodovanost dediščine, ki je ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi, ali če dediščina ogroža varnost ljudi in premoženje in če je bil spomenik pred tem ponujen v prodajo po ceni, ki upošteva njegovo stanje.

Ugotovitev, da je obravnavani objekt registrirana nepremična dediščina, ni sporna. Sporne tudi niso dejanske ugotovitve, ki izhajajo iz Poročila o ogledu objekta, ki so ga strokovni delavci Zavoda opravili 27. 3. 2012 in pri katerem je bil, kot je razvidno iz Poročila, prisoten tudi tožnik. V bistvenem pa je nesporna tudi sklepna ugotovitev navedenega poročila, da je objekt relativno dobro ohranjen, povsem stabilen in da ga je možno obnoviti z znanimi in običajnimi metodami sanacije objektov. Objekt naj bi namreč po navedbah tožbe postal dotrajan (in s tem nestabilen) šele v prihodnosti.

Stališče tožnika, da objekta ni mogoče obnoviti za potrebe sodobnega načina bivanja, je po presoji sodišča v obravnavani zadevi za odločitev nerelevantno. Predmet odločanja je namreč zahteva tožnika za izdajo soglasja za rušenje (celotnega) objekta, ki je skladno z zakonom pogojeno z nemožnostjo sanacije dotrajanosti in poškodovanosti z običajnimi sredstvi, ne pa z nemožnostjo njegove modernizacije. Razlogi za poseg in razlogi za ohranitev dediščine v obstoječi obliki se namreč tehtajo le pri odločanju o izdaji kulturnovarstvenega soglasja za posege, pri katerem je v prid odobritve posega treba posebej šteti okoliščino, če posegi omogočajo vzpostavitev trajnih gospodarskih temeljev za ohranitev dediščine (peti odstavek 28. člena ZVKD-1).

Ker je po navedenem izpodbijana odločba utemeljena v določbah ZVKD-1, na katere se sklicuje, v dejanskem pogledu pa v ugotovitvah Poročila, ki je bilo tožniku vročeno in je v bistvenem nesporno, je sodišče na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo, kot izhaja iz izreka.

V zadevi je, glede na nespornost pravno pomembnih dejstev, odločilo brez glavne obravnave (59. člen ZUS-1).