Jedro

Glede sporne denarne terjatve iz naslova oskrbovanja zapustnika ne bi bila potrebna prekinitev zapuščinskega postopka (člen 211 ZD), vendar pa je takšna odločitev že zaradi spornih dejstev v zvezi z izločitvenim zahtevkom nujna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in zakonitega dediča I. P. napotilo na pravdo z zahtevkom na ugotovitev, da v zapuščino ne spada premoženje, ki je rezultat njegovega prispevka in dela in na uveljavljanje denarne terjatve, ki jo ima zaradi oskrbovanja zapustnika.

Zoper navedeno odločitev se dedič I.P. pravočasno pritožuje in meni, da sodišče ni upoštevalo dejstev niti dokazov v zvezi z zatrjevano obnovo stanovanja zapustnika, v katerega je vložil svoja sredstva. Enako je sodišče postopalo tudi glede denarne terjatve zaradi oskrbovanja zapustnika, saj je sodedinja S. P. osporavala čas oskrbovanja, a sodišče ni upoštevalo nobenega njegovega argumenta niti dokaza. V zadnjih petih letih življenja zapustnika pa je bil ta povsem bolezensko onesposobljen in mu je ves čas pomagal. Zato meni, da naj sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odloča in zahteva od sodedinje, da predloži dokaze za svoje trditve. Poleg tega se je ta odselila že pred 26 leti in ni upravičena do dedovanja v obsegu, kot ga sama zahteva. Prav tako pa pritožnik meni, da je zaradi svoje bolezni upravičen do povečanja svojega deleža. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v zapuščinskem postopku smiselno uveljavlja zahtevek, da se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja iz naslova njegove pomoči in tudi finančnih vložkov. Tako izločeni del namreč ne spada v zapuščino, niti se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža oziroma se ne vračuna dediču v njegov dedni delež (2. odst. 32. člena Zakona o dedovanju – ZD). V kolikor pa je med dediči spor glede takšne zahteve, in sicer, da so sporna bodisi dejstva bodisi uporaba prava, pa je zapuščinsko sodišče dolžno prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo (člen 212 ZD). Vprašanje, ali je določeno premoženje del zapuščine ali ne, se rešuje po drugih pravilih in ne po dednopravnih, ravno zato je v določbi člena 212 določeno, da se sporna dejanska in pravna vprašanja rešujejo v pravdi. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti argumentov niti dokazov pritožnika glede spornih dejstev, ker bo to stvar dokaznega postopka v pravdi, saj bi sicer zapuščinsko sodišče postopalo v nasprotju s citirano določbo. Res je sicer, da zgolj glede sporne denarne terjatve iz naslova oskrbovanja zapustnika ne bi bila potrebna prekinitev zapuščinskega postopka (člen 211 ZD), vendar pa je takšna odločitev že zaradi spornih dejstev v zvezi z izločitvenim zahtevkom nujna. Pritožnik pa v pritožbi ne osporava ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre med njim in sodedinjo za sporna dejstva, niti da je njegova pravica zaenkrat manj verjetna.

Upoštevajoč navedeno, je izpodbijani sklep tako glede prekinitve postopka kot glede napotitve na pravdo pravilen in zakonit, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350 člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD).