Jedro

Zakon o izvršbi in zavarovanju določa krajevno pristojnost sodišča glede na izvršilna sredstva, kot so predlagana s strani upnikov za prisilno izvršitev njihovih terjatev. Ta pristojnost je določena kot izključna krajevna pristojnost in je stranke dogovorno ne morejo spreminjati.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) zavrnilo dolžnikov ugovor z dne 25.3.2010; 2.) zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe z dne 25.3.2010; 3.) dolžniku naložilo, da mora v 8 dneh upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 106,27 EUR, višji zahtevek upnika glede stroškov pa je zavrnilo.

Proti navedenemu sklepu je (razen v delu, s katerim je bil zavrnjen višji zahtevek upnika glede stroškov) dolžnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo in predlagal njegovo spremembo, torej ugoditev ugovoru in predlogu za odlog. Opozarja, da je že v ugovoru natančno obrazložil in predlagal dokaz, ki utemeljuje takšen ugovor, predvsem gre za napačno pristojnost sodišča, ki je odločalo v izvršilnem postopku, saj sta stranki izrecno pogodbeno dogovorili izključno pristojnost stvarno pristojnega celjskega sodišča. Ne glede na določilo 100. čl. ZIZ gre za dogovor strank o krajevni pristojnosti v skladu z določili 1. in 3. odst. 69. čl. ZPP, stranke namreč lahko v takšnem primeru same določijo krajevno pristojnost stvarno pristojnega sodišča, če za to ni ovir. O ostalih ugovornih navedbah pa se sodišče sploh ni izjasnilo in je v tem delu napadeni sklep nerazumljiv. Glede zavrnitve predloga za odlog je sodišče nepravilno ugotovilo, da dolžnik ni izkazal za verjetno, da bi mu s takojšnjo izvršbo nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, ki bi bila večja od tiste, ki zaradi odloga nastane upniku. Dolžnik je zelo natančno prikazal in opisal stanje, v katerem se je znašel zaradi prodaje oz. nakupa povsem neuporabnega stroja in ga je to pripeljalo na rob preživetja z minimalnim poslovanjem, po drugi strani pa je upnik prejel velikansko plačilo dela kupnine predmetnega stroja. Dolžnik je trenutno brez kakršnihkoli sredstev na svojih računih, v posesti ima povsem neuporaben stroj, ki ga je kupoval od upnika, po drugi strani pa je upnik po lastnih navedbah dobro finančno stoječ.

Upnik je po svoji pooblaščenki odgovoril na pritožbo, v celoti se pridružuje navedbam sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in predlaga njeno zavrnitev ter uveljavlja povrnitev stroškov.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa krajevno pristojnost sodišča glede na izvršilna sredstva, kot so predlagana s strani upnikov za prisilno izvršitev njihovih terjatev. Ta pristojnost je določena kot izključna krajevna pristojnost in je stranke dogovorno ne morejo spreminjati. To pomeni, da v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče upoštevati 69. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ in po dolžniku zatrjevanega dogovora oziroma sporazuma o krajevni pristojnosti sodišča (skladno s katerim naj bi bila po dolžnikovih trditvah dogovorjena krajevna pristojnost celjskega sodišča), saj je tudi tam določeno, da se lahko stranki sporazumeta za krajevno pristojnost (pravdnega) sodišča le, če zakon ne določa izključne krajevne pristojnosti. Glede na to je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika utemeljeno zavrnilo, o katerih drugih ugovornih navedbah pa se sodišče sploh ni izjasnilo, dolžnik ni navedel, zato tudi ni utemeljena pritožba, ki to izpostavlja.

Kot izhaja iz 71. čl. ZIZ, je mogoče na predlog dolžnika odložiti izvršbo, če dolžnik (med drugim) izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Škoda, ki redoma nastane zaradi izvršbe same, ni takšna škoda in zaradi možnosti njenega nastanka izvršbe ni mogoče odložiti. Dolžnik pa je v predlogu zatrjeval prav takšno škodo (da zaradi težkega gospodarskega stanja posluje na robu preživetja; da bi izvršba pomenila popolno blokado in bi vsi delavci ostali na cesti). Ob tem pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da navedene dolžnikove trditve niti niso bile kakorkoli dokazno podprte in jih tudi zato ne bi bilo mogoče upoštevati. Okvir presoje pravilnosti izpodbijanega sklepa predstavljajo dolžnikove trditve v predlogu za odlog. Vse, kar izven teh okvirov zatrjuje (ravno tako dokazno nepodprto) dolžnik v pritožbi, predstavljajo nedopustne pritožbene navedbe, ki jih glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, ni mogoče upoštevati.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi upnik svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj ni v njem navajal nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).