Jedro

Če sodnik zazna, da jezik udeleženca kazenskega postopka ni jezik, ki je v uradni rabi pred slovenskim sodiščem, mora o pravici uporabe svojega jezika dati ustrezen pouk v smislu 8. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Obdolžencu je na temelju 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo po prvem odstavku 135. člena KZ-1 kazen enega meseca zapora, preizkusno dobo pa v trajanju enega leta. V stroškovnem delu svoje odločbe je odločilo, da se po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženca oprosti plačila (prav povrnitve) stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je plačati stroške iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sta vložili pritožbo zagovornici obdolženca zaradi "kršitve pravil postopka, nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava". Pritožnici sta predlagali, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Zagovornici sta še zahtevali, da naj se ju o pritožbeni seji obvesti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeni senat pojasnjuje pritožnicama, da sta oblikovali zahtevek za obveščanje o seji pritožbenega senata na način, ki velja za t. i. redni kazenski postopek (prvi odstavek 378. člena ZKP), ne pa na način kot je to opredeljeno v členu 445 ZKP, glede na to, da pritožbeno sodišče obravnava pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe za katero velja t. i. sumarni postopek. Ker torej pritožnici nista artikulirali svoje zahteve v skladu s členom 445 ZKP in ker je tudi pritožbeni senat presodil, da navzočnost strank ni koristna za razjasnitev stvari, zagovornici obdolženca, kakor tudi nasprotno stranko ni obvestil o svoji seji.

5. Pritožbeni senat je presojal utemeljenost pritožbene kritike glede vprašanja uporabe jezika do katerega ima obdolženi pravico in v tem vpogledu ugotovil, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 8. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba namreč opozarja na dilemo, ki je bila več kot očitna v procesu pred sodiščem prve stopnje, skratka, ali je obdolženi, pa nenazadnje tudi oškodovanec uporabljal svoj jezik in kar je tudi odločilno glede presoje pritožbenega senata ali sta bila tosmerno obdolženi, kakor tudi oškodovanec poučena o pravici, ki je začrtana v prvem odstavku 8. člena ZKP in v nadaljevanju tudi v šestem odstavku iste določbe, ki zapoveduje, da mora sodnik, ki vodi proces o pravici do prevajanja in tolmačenja upravičence poučiti.

6. Dejansko stanje kot je razvidno iz podatkov spisa, izhodiščno pa tudi v pritožbeni obrazložitvi, je, da je sodeča sodnica za obdolženca zapisala, da je po narodnosti Slovenec (list. št. 94) ter državljan Republike Slovenije (list. št. 9). Če ne že na začetku glavne obravnave, pa je iz zapisnika na list. št. 99 razvidno, da je pooblaščenka oškodovanca opozorila, da obdolženi podaja zagovor pretežno v jeziku, ki ni v uradni rabi pred slovenskim sodiščem. Prav tako je pri zaslišanju B. B. še razvidno, da je sodnica ugotavljala, da je obdolženi uporabljal tako slovenski, kakor tudi hrvaški jezik in da je "še vedno razumljivo in bolj slovensko kot hrvaško, v bistvenem delu" in še nadalje je na list. št. 100 zapis sodeče sodnice, da obdolženi "govori mešano slovensko, hrvaško, vendar še vedno razumljivo slovensko". Obdolženi je bil rojen v Republiki Hrvatski, je letnik 1958 in približno 30 let živi v Republiki Sloveniji, kar nakazuje, da njegov jezik ni slovenski. Glede na to, da je obdolženi imel na naroku glavne obravnave navzočno kvalificirano obrambo (eno od zagovornic), pa to ne odvezuje sodeče sodnice, da ne ravna po določbi 14. člena ZKP, ki pravi, da obdolženca, ki iz nevednosti lahko opusti kakšno dejanje v postopku pouči sodišče o pravicah, ki mu gredo po tem zakonu (ZKP) in o posledicah, če bi dejanje opustil. Drugače povedano, sodeča sodnica se je soočila z nekaterimi udeleženci kazenskega postopka, ki niso govorili v jeziku, ki je v uradni rabi pred sodiščem, kar je razvidno iz zapisov zapisnikov glavne obravnave, kakor tudi pritožbenih obrazložitev (točka 1 obrazložitve pritožbe). Zato je opustitev zapovedane dolžnosti, ki velja za sodečo sodnico glede pravnega pouka, povzročila nastanek absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je pravilno zaznala obramba obdolženca. To je še tem bolj pomembno, ker se je že med samim postopkom pred sodečo sodnico nakazovala distinkcija med dvema besedama: "ubiti" in "umoriti". Obramba obdolženca je sicer v pritožbeni obrazložitvi nakazala na uporabo štokavščine, dialekta, ki sicer velja na določenem območju Republike Hrvaške. S tem opozorilom se pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati, ker nima niti dejstvene podlage za kaj takšnega, bo pa seveda to prepuščeno v novem sojenju sodeči sodnici.

7. Navedena kršitev, ki jo utemeljeno izpostavlja pritožba, je zato onemogočala pritožbenemu senatu, da bi razpravljal s pritožnicama o drugih zapisanih in zatrjevanih kršitvah v pritožbi (zlasti zmotne in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakonika), zato je na tej točki sklenil, da je potrebno prvostopenjsko sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Pritožnici sta predlagali, da se v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe opravi novo sojenje pred drugim sodnikom. Takšni zahtevi zaradi kršitve procesnih določb pritožbeno sodišče ni ugodilo, ne glede na to, da se je sodnica glede dejanskega stanja kot ga je ugotovila že opredelila. Še drugače, če bi pritožbeno sodišče presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe tudi glede dejanskih zaključkov, ne pa kot je uvodoma pritožba nakazala na procesno kršitev, bi bila lahko seveda odločitev drugačna, tako pa brez dejstvene podlage v tej smeri pritožbeni senat ni imel upravičenja, da se zadeva dodeli v vnovično sojenje drugemu sodniku.