Jedro

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Če ni informacij, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem Uredbi Dublin III v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, ni mogoče govoriti o obstoju utemeljenih razlogov za domnevo, da bo ta prosilec med postopkom obravnave prošnje in po koncu postopka izpostavljen nevarnosti kršitve načela nevračanja. To velja tudi v primeru, ko posamezna država pri dostopu prosilcev za mednarodno zaščito na njeno ozemlje dopušča prakse, s katerimi se kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnik po predaji v postopku sprejema po Uredbi Dublin III namreč ne bo (več) v opisanih okoliščinah, v katerih se lahko odrazijo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Šele na podlagi zanesljive ugotovitve, da je tožnik v času bivanja v hrvaškem azilnem domu zdravstveno oskrbo nujno potreboval, ter nadaljnje ugotovitve, da mu ta ni bila nudena, bi morala tožena stranka pristopiti k ugotavljanju, ali morda v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti na področju zdravstvene oskrbe prosilcev za azil. Ker takšnih zaključkov na podlagi tožnikovih izjav ni bilo mogoče narediti in ker tožnik tudi ni nasprotoval ugotovitvi tožene stranke, da ji niso znani prej omenjeni referenčni dokumenti, iz katerih bi izhajali podatki o sistemskih pomanjkljivostih v pogojih sprejema v Republiki Hrvaški (zlasti glede zdravstvene oskrbe prosilcev), je tožena stranka utemeljeno zaključila, da v postopku ni bilo izkazano, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

1.Tožnik, ki naj bi bil državljan Kraljevine Maroko, je 3. 6. 2024 vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3804/2023/39 (1221-02) z dne 20. 5. 2024 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je bilo odločeno, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrže (1. točka izreka) in da bo na podlagi meril določenih v Uredbi Dublin III predan Republiki Hrvaški, kot odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje (2. točka izreka). S 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je bilo določeno časovno obdobje, v katerem bo predaja tožnika izvršena.

2.Tožnik tožbo vlaga, ker se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, in ker se ne strinja z oceno tožene stranke, da ni razlogov za sklepanje, da mu bodo v primeru predaje tam kršene človekove pravice in da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojih sprejema. Tožnik poudarja, da že obstoj domneve, da v državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti, dokazno breme v celoti prevali na toženo stranko. Ne drži zaključek tožene stranke, da se postopek mednarodne zaščite za tožnika v Republiki Hrvaški praktično niti še ni začel. Tožnik je namreč poleg ravnanja hrvaške policije v postopku izpostavil tudi svoje izkušnje z neustrezno zdravstveno oskrbo, do česar je prišlo po tem, ko je že bil v postopku mednarodne zaščite in je že bil nastanjen v hrvaškem azilnem domu, kjer je bival tri dni. Tožnik je zdravstvene težave navajal tudi po vrnitvi v Slovenijo, a ga tožena stranka v postopku o tem ni podrobno zaslišala, kar pomeni, da ni popolno ugotovila dejanskega stanja. Nadalje je tožnik v tožbi še navedel, da presoja zakonitosti predaje ni omejena le na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Napačne so ugotovitve tožene stranke, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, in da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Razlogi izpodbijanega sklepa so v tem delu tako bistveno pomanjkljivi, da ga ni mogoče preizkusiti.

3.Tožnik na podlagi navedenega sodišču predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podredno pa odpravo in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Hkrati predlaga, da se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v tem sporu.

4.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo med drugim navedla, da gre že za drugi tožnikov t. i. dublinski postopek, saj je bil tožnik Republiki Hrvaški s strani Slovenije enkrat že predan, a se je takoj vrnil nazaj. V zvezi s tožbenimi trditvami glede pomanjkljive zdravstvene oskrbe v času zadnjega bivanja v hrvaškem azilnem domu je tožena stranka poudarila, da je bil tožnik tam le dva ali tri dni, kar je premalo za zaključek, da zdravstvena oskrba ni bila primerna. Očitno pri tožniku ni šlo za kakšne urgentne zdravstvene težave, saj je na prvem osebnem razgovoru omenil le, da na eno oko slabše vidi, sicer pa je z njim vse v redu. Takšne težave tudi ne predstavljajo zdravstvenega stanja, zaradi katerega tožnik ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Če bi tožnik na Hrvaškem počakal na začetek azilnega postopka, bi prejel tudi ustrezno zdravstveno obravnavo. Tožnik tudi ni izkazal nobenih drugih razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju na Hrvaško.

Dokazni postopek

5.Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je v dokaznem postopku zaslišalo tožnika in pregledalo ter prebralo listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka.

O utemeljenosti tožbe

Povzetek vsebine izpodbijanega sklepa

6.Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki določa, da lahko pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril določenih v Uredbi 604/2013/EU ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU. V skladu z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 pristojni organ v primeru zavrženja prošnje na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 v sklepu določi, katera država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU je odgovorna za obravnavo prošnje. Pravna podlaga za izvedbo predaje tej državi pa je prvi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III.

7.Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je tožnik marca 2024 že drugič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Njegova istovetnost v postopku ni bila nesporno ugotovljena. Po odvzemu prstnih odtisov je bilo ponovno ugotovljeno, da je bil tožnik že vpisan v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, in sicer 18. 6. 2023 v Republiki Hrvaški, ki jo je tožena stranka že drugič zaprosila za ponoven sprejem. Dne 21. 3. 2024 je prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca. S tožnikom je bil opravljen osebni razgovor, katerega vsebino je tožena stranka povzela v izpodbijanem sklepu. Bistvo tožnikovih izjav je bilo, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker so ga tam policisti in varnostnik rasistično obravnavali. Poleg tega je zaradi težav z očmi potreboval zdravnika, ki mu ga niso omogočili, zato je odšel nazaj v Slovenijo. Tožena stranka je v zvezi s tožnikovimi izjavami navedla, da je bil tožnik v hrvaškem azilnem domu prekratek čas, da bi prejel celovito zdravstveno obravnavo. Dejstvo, da se je tako hitro vrnil v Slovenijo, dokazuje, da težave niso bile urgentne narave. Tožnik tudi ob podaji (druge) prošnje ni navajal zdravstvenih težav. V zvezi s tožnikovimi izjavami o ravnanju policistov je tožena stranka navedla, da te niso pravno pomembne, saj je bil tožnik takrat obravnavan še kot tujec, ne pa kot prosilec za mednarodno zaščito. Toženi stranki tudi niso znane relevantni dokumenti (sodbe mednarodnih sodišč, sodne odločbe odreditvene države članice, poročila mednarodnih institucij), iz katerih bi izhajali podatki o obstoju sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema in pogojev za sprejem. Enako izhaja iz statistike predaj v Republiko Hrvaško leta 2023. Na podlagi navedenega je tožena stranka v izpodbijanem sklepu zaključila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili takšno ravnanje.

O bistvu spora

8.Iz tožbenih navedb, v okviru katerih sodišče v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu preizkuša dejansko stanje, izhaja, da tožnik trdi, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu napačno zaključila, da ni ovir za njegovo predajo Republiki Hrvaški. Po oceni tožnika je bila namreč v postopku na podlagi njegovih izjav izkazana domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojih sprejema, ki preprečujejo njegovo predajo. Tožena stranka ni ustrezno ovrednotila izjav tožnika o ravnanju hrvaških policistov kot tudi o neustrezni zdravstveni oskrbi, ki jo je bil deležen kot prosilec za azil.

O nespornih in drugih ugotovljenih dejstvih

9.Med strankama ni sporno, da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji vložil 10. 7. 2023. Tožena stranka je o njej odločila s sklepom z dne 18. 9. 2023, s katerim je na podlagi Uredbe Dublin III prošnjo zavrgla in sklenila, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški. Na podlagi pravnomočnega sklepa je bil tožnik 7. 2. 2024 dejansko predan Republiki Hrvaški, 9. 2. 2024 pa je bil ponovno prijet pri poskusu nedovoljenega vstopa v Slovenijo na slovensko - hrvaški meji. Dne 1. 3. 2024 je v Sloveniji vložil že drugo prošnjo za mednarodno zaščito, tožena stranka pa je po vnosu njegovih prstnih odtisov v sistem EURODAC ponovno ugotovila, da je bil tožnik v to evidenco kot prosilec za mednarodno zaščito že vnesen 18. 6. 2023 v Republiki Hrvaški. Nato je tožena stranka na podlagi točke b prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III na Republiko Hrvaško naslovila zahtevo za ponovni sprejem tožnika, na katero je ta 21. 3. 2024 odgovorila, da bo na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III tožnika ponovno sprejela.

O Uredbi Dublin III

10.V Evropski uniji je bila na podlagi odločitve o skupni azilni politiki (kot prenovitev Uredbe sveta št. 343/2003) sprejeta Uredba Dublin III, ki ureja merila in mehanizme za določitev države članice EU, ki bo odgovorna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (1. člen Uredbe Dublin III). Cilj omenjene uredbe je zagotovitev učinkovitega dostopa do postopka priznanja mednarodne zaščite, preprečitev prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah EU oz. izbirali odgovorno državo članico EU, ter zagotovitev solidarnosti med državami. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III tako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki je vložena na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, obravnava ena sama država, ki je za to odgovorna glede na merila, ki so določena v III. poglavju omenjene uredbe, določen pa je tudi postopek predaje tej državi.

11.Zgoraj opisani skupni evropski azilni sistem pa je lahko učinkovit le pod pogojem, da temelji na domnevi, da vse države članice EU spoštujejo mednarodne instrumente varstva človekovih pravic (vključno s pravicami, ki temeljijo na Ženevski konvenciji, EKČP in Listini EU o temeljnih pravicah) in da izpolnjujejo obveznosti, ki izhajajo iz direktiv, ki se nanašajo na področje mednarodne zaščite. Gre za načelo medsebojnega zaupanja, v skladu s katerim se domneva, da so vse države članice EU varne tretje države, in je praviloma predaja prosilca drugi državi članici EU brez vsebinske presoje njegove prošnje dopustna. Vendar pa meddržavno zaupanje ni absolutno. Prosilec mora imeti možnost, da domnevo o varnosti države članice EU izpodbije.

Splošno o sistemskih pomanjkljivostih

12.Izpodbiti jo je mogoče na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je v primeru utemeljene domneve, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi za prosilca lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) oz. v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen takšni nevarnosti. Za namene uporabe 4. člena Listine torej ni pomembno, ali resna nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, nastane ob predaji, med postopkom za priznanje mednarodne zaščite ali po njem. V okviru opisane presoje je potrebno ugotoviti, ali bo imel posameznik dostop do ustreznega postopka za priznanje mednarodne zaščite in kakšni so pogoji pridržanja ali življenjski pogoji prosilcev za mednarodno zaščito v državi sprejema.

13.SEU je tudi sprejelo stališče, da se država članica v skladu s 4. členom Listine pri presoji ne sme omejiti na to, da upošteva zgolj izjave tretje države, ali na to, da je ta država sprejela mednarodne pogodbe, ki načeloma zagotavljajo spoštovanje temeljnih pravic. Pristojni organ se mora za namen te preveritve opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene elemente, ki lahko med drugim izhajajo iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, sodne odločbe tretje države prosilke ter odločbe, poročila in drugi dokumenti, ki jih pripravijo organi Sveta Evrope ali organi v okviru sistema Združenih narodov.

O sistemskih pomanjkljivostih v tej zadevi

14.V tej zadevi tožnik smiselno zatrjuje, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti tako pri dostopu do azilnega postopka kot v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev za azil. Po oceni sodišča je tožena stranka odločitev, sprejeto z izpodbijanim sklepom, pravilno in ustrezno obrazložila, zato ji sodišče sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

15.Tožnik je na osebnem razgovoru 3. 4. 2024 izjavil, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker so ga tam rasistično obravnavali, in sicer naj bi ga policisti ob vstopu na Hrvaško pred odvzemom prstnih odtisov tepli in poniževali. Sodišče ugotavlja, da so podane izjave skope oz. nekonkretizirane, tožnik pa jih v postopku ni podrobneje pojasnil, in sicer ne na osebnem razgovoru, ne kasneje, tj. v tožbi ali v okviru sodnega zaslišanja. Glede na to je sodišče ocenilo, da je tožena stranka v zvezi z navedenimi izjavami v izpodbijanem sklepu pravilno zaključila, da je v skladu z aktualno sodno prakso pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, bistveno, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožena stranka je pravilno poudarila, da tudi če bi sledila tožnikovim navedbam o neprimernem ravnanju hrvaških policistov po prečkanju hrvaško - bosanske meje, to ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega postopka mednarodne zaščite. Dublinske predaje v drugo državo namreč sama po sebi ne more preprečiti ugotovitev, da je bil posameznik v državi članici, v katero bo predan, v preteklosti morebiti že izpostavljen nečloveškemu ravnanju. To konkretno pomeni, da četudi so izjave tožnika o poniževanju in tepežu hrvaške obmejne policije (ki so, kot rečno, nekonkretizirane), resnične, niso pravno pomembne, saj ni šlo za ravnanje pristojnih organov v okviru postopka mednarodne zaščite, v katerega bo tožnik vrnjen. Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je namreč treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Če ni informacij, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem Uredbi Dublin III v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, ni mogoče govoriti o obstoju utemeljenih razlogov za domnevo, da bo ta prosilec med postopkom obravnave prošnje in po koncu postopka izpostavljen nevarnosti kršitve načela nevračanja. To velja tudi v primeru, ko posamezna država pri dostopu prosilcev za mednarodno zaščito na njeno ozemlje dopušča prakse, s katerimi se kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnik po predaji v postopku sprejema po Uredbi Dublin III namreč ne bo (več) v zgoraj opisanih okoliščinah, v katerih se lahko odrazijo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Takšno stališče izhaja tudi iz nedavne sodbe sodišča SEU št. C-392/22 z dne 29. 2. 2024.

16.Glavnina tožbenih navedb pa se nanaša na sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pogoji bivanja prosilcev za azil v Republiki Hrvaški, katerih del je tudi zdravstvena oskrba prosilcev. Tožnik trditve, da zdravstvena oskrba ni ustrezna, utemeljuje z lastno izkušnjo, in sicer trdi, da je v času bivanja v azilnem domu v Zagrebu zaradi težav z očmi potreboval zdravniško oskrbo, pa mu je, kljub prisotnosti zdravnika, niso nudili oz. so mu rekli, da jo mora plačati sam.

17.Tudi v zvezi z zgornjimi trditvami sodišče primarno ugotavlja, da so skope in nekonkretizirane. Tožnik namreč v predhodnem postopku sploh ni podrobneje pojasnil, kakšne zdravstvene težave z očmi je v relevantnem času (tj. v času dvodnevnega bivanja v azilnem domu v Zagrebu) imel, kakšno zdravstveno pomoč naj bi potreboval (nujno ali nenujno), zakaj mu ta ni bila nudena ter kakšne posledice je zaradi tega imel. Dodatnih trditev o tem ni podal niti v tožbi, zato že iz tega razloga ne more uspeti s tožbenimi očitki, da tožena stranka v postopku ni popolno ugotovila dejanskega stanja. Tožnik v zvezi z omenjenimi dejstvi, z izjemo lastnega zaslišanja, tudi ni predložil ne predlagal kakršnihkoli drugih dokazov (npr. dokaza, da je zaradi omenjenih težav zdravnika potreboval ali obiskal kadarkoli v Sloveniji ipd). Ob tem tožena stranka v izpodbijanem sklepu tudi utemeljeno opozarja, da tožnik ob podaji prošnje 1. 3. 2024 ni navedel, da bi imel kakršnekoli zdravstvene težave, ter da dejstvo, da se je tožnik po predaji Republiki Hrvaški tako hitro vrnil v Slovenijo, dokazuje, da v času bivanja v hrvaškem azilnem domu ni šlo za resnejše zdravstvene težave, saj tožnik sicer ne bi bil sposoben ponovnega (nedovoljenega) prehoda slovensko - hrvaške meje.

18.Upoštevaje zgoraj opisane pomanjkljivosti tožnikovih navedb je tožena stranka v izpodbijanem sklepu utemeljeno zaključila, da v tako kratkem času bivanja v hrvaškem azilnem domu ni mogoče pričakovati celovite zdravstvene obravnave, še zlasti če ni šlo za resnejše in nujne zdravstvene težave. To pa nadalje pomeni, da tožnik s podanimi navedbami ni uspel izkazati domneve, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v pogojih sprejema prosilcev za azil, natančneje v zvezi z zdravstveno oskrbo. Ob odsotnosti podrobnejših navedb o tem, kakšne zdravstvene težave je tožnik sploh imel z očmi, je namreč nemogoče ugotoviti, ali je tožnik v času bivanja v azilnem domu v Zagrebu res potreboval zdravstveno oskrbo (in kakšno). Šele na podlagi zanesljive ugotovitve, da je tožnik v času bivanja v hrvaškem azilnem domu zdravstveno oskrbo nujno potreboval, ter nadaljnje ugotovitve, da mu ta ni bila nudena, bi morala tožena stranka pristopiti k ugotavljanju, ali morda v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti na področju zdravstvene oskrbe prosilcev za azil. Ker takšnih zaključkov na podlagi tožnikovih izjav ni bilo mogoče narediti in ker tožnik tudi ni nasprotoval ugotovitvi tožene stranke, da ji niso znani prej omenjeni referenčni dokumenti, iz katerih bi izhajali podatki o sistemskih pomanjkljivostih v pogojih sprejema v Republiki Hrvaški (zlasti glede zdravstvene oskrbe prosilcev), je tožena stranka utemeljeno zaključila, da v postopku ni bilo izkazano, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

O morebitnih drugih okoliščinah, ki bi preprečevale predajo

19.Tožnik v tožbi navaja, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena le na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Sklicuje se na sodbo SEU C-578/16 z dne 16. 2. 2017, v kateri je sodišče zapisalo, da je treba 4. člen Listine razlagati tako, da je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebno ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena. Podobno izhaja iz sodbe SEU C-163/17 z dne 19. 3. 2019, kjer je sodišče zapisalo, da se predaja prosilca v državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

20.Vse zgoraj navedeno drži, vendar pa tožnik v tej zadevi ni pojasnil, katere so morebitne druge okoliščine oz. utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil v primeru predaje Republiki Hrvaški izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Podal je le skope in neopredeljene trditve o svojih zdravstvenih težavah z očmi, ki ne zadoščajo za zaključek, da predaja Republiki Hrvaški ni dopustna. Tožnik je šele zaslišan kot stranka izpovedal, da težav ne zna razložiti, predvideva pa, da gre za belo vodo na očesu, zaradi katere ne vidi dobro, s čimer po presoji sodišča niso izkazana dejstva, ki bi preprečevala predajo. Tožnikove navedbe v zvezi z domnevnimi pomanjkljivosti zdravstvene oskrbe prosilcev za azil v Republiki Hrvaški (kot enega od razlogov, ki bi lahko preprečevali predajo) pa je sodišče obravnavalo že v okviru ugotavljanja morebitnih sistemskih pomanjkljivosti sprejemnih pogojev prosilcev za azil na Hrvaškem.

21.Tožnik torej s podanimi trditvami in predlaganimi dokazi ni izkazal niti drugih (nesistemskih) okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da njegova predaja Republiki Hrvaški ni dopustna zaradi obstoja nevarnosti, da bo s tem podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 3. člena EKČP oz. 4. člena Listine.

22.Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča zakonita in pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

O predlogu za izdajo začasne odredbe

23.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v predlogu konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

24.Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je začasna odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa potrebna iz razloga, ker bi bil z izročitvijo Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja, glede česar se v celoti sklicuje na svoje tožbene navedbe. Hkrati bi izročitev Republiki Hrvaški lahko vplivala na obstoj njegovega pravnega interesa za to tožbo, s čimer bi prišlo do kršitve njegovih pravic iz 23. in 25. člena Ustave. Z izvršitvijo izpodbijanega sklepa bi mu tako tudi iz navedenega razloga nastala težko popravljiva škoda.

25.Sodišče tožnikovih trditev o nastanku težko popravljive škode iz razloga, ker bi bil v Republiki Hrvaški izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, ne more sprejeti, saj je takšna možnost v postopku po tožbi ni bila izkazana. Glede trditev, da bi tožniku že sama predaja povzročila težko popravljivo škodo zaradi kršitve ustavnih pravic, pa sodišče opozarja, da je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena). Pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, torej ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije. Po stališču Vrhovnega sodišča je treba navedene konkretne okoliščine v vsakem posameznem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico EU ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati.

26.Glede na zgoraj navedeno tožnik nevarnosti nastanka težko popravljive škode s podanimi navedbami ni izkazal. Zato je bilo treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2014 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Prim. sodbo SEU v združenih zadevah C-11/10 in C-493/10 z dne 21. 12. 2011, N. S. in drugi, 79. in 80. točka obrazložitve.

3Prav tam, 88. točka obrazložitve.

4Prim. sodbo ESČP v zadevi Ilias in Ahmed proti Madžarski, z dne 21. 11. 2019, 130. in 131. točka obrazložitve.

5Prim. sodbo SEU v zadevi C-897/19 z dne 2. 4. 2020, I. N., 65. točka obrazložitve.

6Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023, 30. točka obrazložitve.

7Prav tam, 31. točka obrazložitve.

8Tožnik je na osebnem razgovoru 3. 4. 2024 le povedal, da se na tri prejšnje pozive ni odzval, ker je bil "malo bolan". Kaj to pomeni, ni pojasnil niti v tožbi.

9To so sodbe ESČP, sodne odločbe tretje države prosilke ter odločbe, poročila in drugi dokumenti, ki jih pripravijo organi Sveta Evrope ali organi v okviru sistema Združenih narodov.

10Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016.

11Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018.

-------------------------------

Zveza

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice - člen 3, 3/1, 20, 20/5, 29, 29/1

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/9, 51, 51/1

-------------------------------

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.