Jedro

Sankcija iz 152. člena ZGO-1 se primarno izreče investitorju oziroma lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor tožnikoma kot zavezancema odredil, da morata takoj ustaviti gradnjo počitniške hišice, drvarnice ter nadstreška na parc. št. 687/4 k.o. …; da morata zgrajene objekte do 31. 3. 2013 odstraniti na lastne stroške in na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje; da za objekte in zemljišče veljajo prepovedi iz prvega odstavka 158. člena ZGO-1; da bo v primeru neizpolnitve obveznosti opravljena izvršba po drugih osebah. V obrazložitvi odločbe gradbeni inšpektor navaja, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno na podlagi ogleda na kraju samem dne 31. 5. 2012 in zaslišanja zavezanke A.A. Po prostorskih aktih je zemljišče, na katerem so objekti zgrajeni, namenjeno za kmetijstvo, zato je gradnja spornih objektov v nasprotju z namensko rabo zemljišča, kot ga določa prostorski akt. Z gradnjo drvarnice sta zavezanca pričela v letu 2000, hišice pa v letu 2002, ko je bil v veljavi Zakon o graditvi objektov iz leta 1984. Zavezanca si gradbenega dovoljenja po tem zakonu, kakor tudi pozneje, nista pridobila. Gradnja tudi ni bila priglašena pristojnemu organu. Ker gradbeno dovoljenje za objekte ni bilo pridobljeno, za drvarnico in hišico pa tudi ne odločba o dovolitvi priglašenih del in tudi ne opravljena priglasitev pristojnemu organu, gre za nelegalno gradnjo.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnikov. Meni, da je v postopku na prvi stopnji gradbeni inšpektor nesporno ugotovil, da za sporno gradnjo investitorjema gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, taki ugotovitvi pa tožnika tudi v pritožbi ne nasprotujeta. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa tožena stranka pojasnjuje, da sta bila tožnika pred začetkom del dolžna pridobiti ustrezno upravno dovoljenje. Ker so bili posegi v prostor izvedeni brez takšnih dovoljenj, je izrečen inšpekcijski ukrep pravilen in zakonit. Tožnika v tožbi ugovarjata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev postopka. Zatrjujeta tudi, da je bilo s spornima odločbama poseženo v človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (poseg v zasebno lastnino). Odločba gradbenega inšpektorja je bila brez pravne podlage izdana zoper drugotožečo stranko A.A., saj je prvotožnik izključni lastnik parcele, na kateri stojijo objekti, ki so predmet inšpekcijskega postopka. Prav tako izrek odločbe ni ustrezno določen in tudi ni izvršljiv, saj način in obseg izvršbe sploh nista določena, temveč se pavšalno navaja, da sta tožnika dolžna vzpostaviti prvotno stanje. Pri tem pa ni navedeno, kakšno naj bi to stanje bilo. Tudi izrek o izvršbi po drugih osebah je nedoločen, ker ne določa osebe izvajalca. Tako ni jasno, komu bi morala tožeča stranka dopustiti poseg v objekte. Odločba je tudi v nasprotju z načelom materialne resnice, saj mora organ z gotovostjo ugotoviti resnično dejansko stanje. Pri tem mora z enako skrbnostjo ugotoviti tudi dejstva, ki so za zavezana ugodna. Tožena stranka pa se do pobude za spremembo namembnosti nepremičnine ni ustrezno opredelila. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep izrečen zaradi nelegalne gradnje na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Po ustaljeni upravno-sodni praksi je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje investitor objekta, če pa ta ni znan, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja. Tako se sankcija iz 152. člena ZGO-1 primarno izreče investitorju oziroma lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje in dokazuje z izpiskom iz zemljiške knjige, da je lastnik parc. št. 687/4 k.o. …, na katerem stojijo sporni objekti, prvotožnik B.B. do celote, zaradi česar je bila inšpekcijska odločba neutemeljeno izdana drugotožnici, zato je nezakonita. Navedena okoliščina, glede na zgoraj obrazloženo, pa v obravnavanem primeru po presoji sodišča ne vpliva na pravilnost ugotovitve tožene stranke, da je inšpekcijska zavezanka tudi A.A. Iz predloženega upravnega spisa je namreč razvidno, da je bila imenovana stranka v inšpekcijskem postopku. Tako se je udeležila ogleda na kraju samem, ki ga je dne 31. 5. 2012 opravil gradbeni inšpektor ter jo pri tem tudi zaslišal. Pri tem je povedala, da je bila hišica zgrajena leta 2002, drvarnica 2000, vrtna uta 2004 ter nadstrešek 2010. Pojasnila je tudi, da se uta uporablja za shranjevanje orodja in vzrejo malih živali ter da za objekte ni bilo pridobljeno dovoljenje. Drugotožnica je zapisnik o ogledu in zaslišanju tudi podpisala, pri tem pa ni ugovarjala, da ni bila investitorica objekta. Ker je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje primarno investitor objekta, sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je bil drugotožnici izrečen ukrep brez pravne podlage, saj je sama v postopku navedla natančne podatke o času gradnje ter namembnosti objektov, torej jo je mogoče obravnavati kot investitorico.

Namen vodenja inšpekcijskih postopkov je nadzor nad izvajanjem zakonov, torej varovanje javnega interesa. Zaradi navedenega so v inšpekcijskem postopku relevantna le vprašanja ali so za konkretno gradnjo izpolnjeni zakonski pogoji. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, zato ugovori tožnikov ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Zaradi navedenega je nerelevanten tožbeni ugovor, da sta tožnika predlagala spremembo prostorskega akta glede namembnosti zemljišča, saj so v inšpekcijskem postopku ugotavlja le, ali je že izvršen poseg v prostor izveden na podlagi ustreznega upravnega dovoljenja, torej ali je skladen z obstoječim prostorskim aktom. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da tožnika takšnega dovoljenja nimata, pa bi ga tudi po mnenju sodišča morala imeti.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o nedoločnosti izreka inšpekcijske odločbe, zaradi česar naj le-ta ne bi bila izvršljiva. V 1. točki izreka so natančno opisani objekti, ki sta jih tožnika zgradila brez gradbenega dovoljenja. S tem je torej jasno opredeljen predmet izvršbe in posledično tudi obveznost tožnikov glede odstranitve objektov. Prav tako jima je naložena vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje, to pa je omogočiti rabo zemljišča za kmetijstvo. S tem je tako po presoji sodišča obveznost tožeče stranke dovolj natančno določena in ima tudi vse potrebne sestavine, da je mogoče odločbo izvršiti. V skladu z določbo 148. člena ZGO-1 se v primeru, ko je z inšpekcijsko odločbo odrejena odstranitev že zgrajenega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja, v odločbi inšpekcijskega zavezanca opozori na to, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. Opredelitev načina izvršbe v odločbi o izrečenem inšpekcijskem ukrepu je torej opozorilne narave. Določitev tretje osebe, ki bo realizirala izrečeni ukrep, če inšpekcijska zavezanca ne bosta ravnala v skladu z inšpekcijsko odločbo, pa je stvar postopka prisilne izvršitve inšpekcijskega ukrepa, ki pa se opravlja po določbah ZUP. Zaradi navedenega je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da zaradi nedoločitve osebe izvajalca način izvršbe ni določen. O tem bo namreč organ odločil s posebnim sklepom v okviru prisilnega izvrševanja odločbe gradbenega inšpektorja.

Po navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je bilo z odločbo poseženo v človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (poseg v zasebno lastnino) tožeče stranke ter je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.