Jedro

Ni mogoče šteti, da je z izdajo odločbe Ustavnega sodišča U-I-148/2014 z dne 10. 7. 2014 nastopilo dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev upnika, saj se dejstvo izdaje odločbe Ustavnega sodišča ne nanaša na obstoj terjatve upnika, temveč na materialnopravno presojo oziroma spremembo pravne podlage za izdajo sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo, zaradi katere pa ni mogoče vložiti ugovora po izteku roka oziroma ugovor po izteku roka iz tega razloga ni dovoljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Upnik in dolžnik trpita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo dolžnikov ugovor po izteku roka z dne 31. 7. 2014 ter odločilo, da dolžnik sam trpi svoje stroške ugovornega postopka.

2. Zoper tak sklep se pritožuje dolžnik po pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

3. V obsežni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri obravnavi dolžnikovega ugovora po izteku roka spregledalo omejene učinke materialne pravnomočnosti sklepa o zavarovanju in se je sklicevalo zgolj na formalno pravnomočnost, saj sicer formalno pravnomočen sklep o predhodni odredbi ne postane hkrati tudi popolnoma materialnopravno pravnomočen, temveč doseže le negativne učinke materialne pravnomočnosti tj. prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, prav tako pa sodišče spregleda element časovnih meja pravnomočnosti, ki pomeni, da se pravnomočnost nanaša zgolj na dejstva oziroma okoliščine ob izdaji sklepa o predhodni odredbi, ne pa na dejstva, ki nastanejo po njegovi pravnomočnosti.

4. Ker je sklep o predhodni odredbi trajajoče narave, morajo materialnopravne predpostavke za izdajo sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo obstajati ves čas trajanja predhodne odredbe in mora tako upnik v vsakem momentu trajanja zavarovanja razpolagati s terjatvijo, ki jo je mogoče izkazati z določeno stopnjo verjetnosti, hkrati pa mora biti v vsakem trenutku s stopnjo verjetnosti podana tudi nevarnost za bodočo izvršbo. Ker je z izdajo odločbe Ustavnega sodišča U-I-148/13 jasno, da sklep o izvršbi, ki je zaradi vloženega ugovora dolžnika razveljavljen v dovolitvenem delu, ni odločba domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ, je jasno, da upnik od 10. 7. 2014 dalje ne razpolaga z odločbo domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva. Dolžnik je z ugovorom po izteku roka uveljavljal prav dejstvo, da ima citirana odločitev Ustavnega sodišča za posledico, da upnik svoje terjatve sploh ni uspel izkazati z zadostno stopnjo verjetnosti, ki mora biti podana v vsakem momentu trajanja sklepa o predhodni odredbi in če bi to dejstvo (odločitev Ustavnega sodišča) obstajalo že v času odločanja o upnikovem predlogu za zavarovanje, bi to pripeljalo do utemeljenosti dolžnikovega rednega ugovora. Sodišče prve stopnje je tako odločilno dejstvo tj. obstoj verjetnosti upnikove terjatve napačno ugotovilo oziroma ga sploh ni ugotovilo, v posledici tako zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa je tudi zmotno uporabilo določbo 56. člena ZIZ, ker ugovornih navedb dolžnika, da upnik svoje terjatve ni izkazal z zadostno stopnjo verjetnosti, ni presojalo v luči dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev, zaradi česar je bistveno kršilo določbe postopka.

5. Prav tako izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče v obrazložitvi ni opredelilo do dolžnikovih trditev, da upnik kot posledica odločitve Ustavnega sodišča svoje terjatve ni izkazal z zadostno stopnjo verjetnosti in ker so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanem sklepu v nasprotju sami s sabo. Sodišče namreč v obrazložitvi jasno zapiše, da razveljavljeni sklep o izvršbi po citirani odločbi Ustavnega sodišča ni več podlaga za izdajo sklepa o predhodni odredbi, vendar po zgrešenem mnenju to dejstvo v ničemer ne spreminja višine oziroma obsega upnikove terjatve, to pa predstavlja nasprotje med odločilnimi dejstvi. Če sodišče šteje, da razveljavljeni sklep o izvršbi ni več podlaga za izdajo sklepa o predhodni odredbi, je jasno, da to vpliva na sam obstoj upnikove terjatve, saj je obstoj odločbe domačega sodišča zgolj domneva zadostne stopnje verjetnosti obstoja upnikove terjatve in v kolikor take odločbe domačega sodišča ni, potem ni upnikove terjatve. Ni dvoma, da odločitev Ustavnega sodišča ne posega v vsebino konkretnih sklepov o izvršbi, ki sta bila podlaga za izdajo sklepa o predhodni odredbi, vendar takšna razveljavljena sklepa o izvršbi nista več temelj, ki bi kazal na obstoj upnikove terjatve z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi bilo mogoče na njuni podlagi obdržati v veljavi sklep o predhodni odredbi. S tem, ko je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da razveljavljeni sklep o izvršbi ni odločba domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ, je ugovor iz tega naslova pravno relevantno dejstvo, ki vpliva na obstoj terjatve oziroma na verjetnost obstoja terjatve upnika.

6. Ugovor po izteku roka je vsekakor mogoč tudi v postopkih zavarovanja, kar je posledica narave sklepa o zavarovanju. Zaključek sodišča v izpodbijanem sklepu, da je razmerje med strankama v konkretnem primeru nesporno nastalo pred 10. 7. 2014 pa se izkaže kot zgrešen, saj razmerje med strankama na podlagi sklepa o predhodni odredbi še vedno traja. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vseh dolžnikovih pravnorelevantnih navedb, zaradi česar je z izpodbijanim sklepom kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Sodišče bi se moralo v izpodbijanem sklepu opredeliti tudi do ugovora, da je s trenutkom izdaje odločbe Ustavnega sodišča smiselno podan ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.

7. Dolžnik na koncu izpostavlja še drugi stavek 18. točke ter zadnji stavek 19. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 in izrecno poudarja, da so odločbe Ustavnega sodišča zavezujoče za vse ne samo v izreku, temveč tudi v obrazložitvi, ki tako pridobi zakonsko moč.

8. V pravočasnem odgovoru na pritožbo upnik prereka teoretiziranja dolžnika o materialni in formalni pravnomočnosti, saj je dejstvo, da je sklep o zavarovanju s predhodno odredbo postal pravnomočen, za vprašanje veljavnosti pravila ne bis in idem za sklepe izdane v postopku zavarovanja terjatev pa sodna praksa upošteva smiselno uporabo določb ZPP o pravnomočnosti sodbe za meritorne sklepe v izvršilnem postopku. Kot zmotna označuje tudi naziranja dolžnika o časovnih mejah pravnomočnosti, saj odločbe Ustavnega sodišča ne učinkujejo na odločitev sodišč, ki so že postale pravnomočne. Drugačno stališče je v nasprotju z jasno omenjeno zakonsko določbo in v nasprotju z načelom zaupanja strank, saj v pravnomočne odločbe ni mogoče posegati. Materialne predpostavke se presojajo v času vložitve predloga za izdajo predhodne odredbe, sicer pa se tudi po izdaji predhodne odredbe in do pravnomočnosti ni nič spremenilo. Zato je zmotno stališče dolžnika, da bi sodišče lahko po izčrpanju pravnih sredstev s strani dolžnika lahko posegalo v odločitev, ki je postala pravnomočna. Odločba Ustavnega sodišča ne more poseči v pridobljene pravice upnika, saj je bil opravljen rubež premoženja, s tem pa je upnik pridobil zastavno oziroma ločitveno pravico, teh posledic pa ustavna odločba ne more odpraviti. Upnik tudi sicer meni, da je Ustavno sodišče zmotno razlikovalo položaj upnikov, da jih zakonodaja obravnava neenako, očitno pa ob tem izgubilo smoter, namen zavarovanja in spregledalo, da je v izvršilnih postopkih potrebno prvenstveno upoštevati položaj upnikov. Tako upnik meni, da je kljub odločbi Ustavnega sodišča še vedno mogoče izdati sklep o zavarovanju s predhodno odredbo na podlagi nepravnomočnega in neizvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, saj je Ustavno sodišče razveljavilo le 1. točko prvega odstavka 258. člena, ki je omogočala lažje izkazovanje nevarnosti, da bo bodoča izvršba otežena ali onemogočena. Ker je sodišče obširno pojasnilo in argumentirano zavrglo dolžnikov ugovor po izteku roka, upnik prereka navedbe dolžnika, da odločbe ni mogoče preizkusiti ter dodaja, da gre več kot očitno za zavlačevanje postopka in dolžnikovo izmikanje izpolnitvi obveznosti, ki z izdajo odločbe Ustavnega sodišča nikakor ni prenehala.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje izdalo sklep o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 31. 12. 2013 na podlagi sklepov o izvršbi VL 207836/2013 in VL 207868/2013, oba z dne 20. 12. 2013, ki sta bila na podlagi dolžnikovega ugovora razveljavljena v dovolitvenem delu. Sklep o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 31. 12. 2013 je postal pravnomočen s sprejemom sklepa Višjega sodišča v Celju II Ip 241/2014 z dne 18. 6. 2014. Dolžnik je dne 31. 7. 2014 vložil ugovor po izteku roka, ki ga je utemeljeval z dejstvom, da je bila 10. 7. 2014 izdana odločba Ustavnega sodišča U-I-148/13, s katero je bila razveljavljena 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ in je tako z izdajo odločbe Ustavnega sodišča nastopilo dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev upnika, saj ta odločba pomeni, da neizvršljiv sklep o izvršbi ni odločba domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ, zaradi česar upnikova terjatev ni izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti za izdajo izpodbijanega sklepa.

11. Ker 56. člen ZIZ določa, da lahko dolžnik vloži ugovor po izteku roka tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pri čemer mora ugovor temeljiti na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je nastopilo po izvršljivosti odločbe, je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da izdaja odločbe Ustavnega sodišča ne predstavlja dejstva, ki se nanaša na samo terjatev, zaradi česar dolžnikovega ugovora z dne 31. 7. 2014 ni mogoče šteti kot ugovor po izteku roka v smislu 56. člena ZIZ (pravilneje bi sicer bilo opredeliti, da je tak ugovor po izteku roka nedovoljen, ker se ne temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev). Sodišče prve stopnje je dodatno pojasnilo, da je s citirano Ustavno odločbo bilo le razveljavljeno zakonsko določilo 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ in s tem odpravljena podlaga za dovolitev zavarovanja s predhodno odredbo, vendar takšna odločitev Ustavnega sodišča v ničemer ni posegla v vsebino konkretnih sklepov o izvršbi, ki sta bila podlaga za izdajo predhodne odredbe v predmetnem postopku. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno pojasnilo, da bi šele razveljavitev sklepa o izvršbi v smislu ugovornega razloga iz 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ predstavljala takšno dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev, kot tudi to, da spremembe, ki jo prinaša odločba Ustavnega sodišča U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 glede na določbo 44. člena ZUstS ni mogoče uporabljati za pravna razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, saj je razmerje med konkretnima strankama v predmetnem postopku nesporno nastalo pred 10. 7. 2014 in je do tega datuma sklep o zavarovanju s predhodno odredbo tudi postal pravnomočen, zaradi česar razveljavitev 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ nima vpliva v konkretnem postopku in ga sodišče ne more upoštevati kot ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.

12. Glede na povzete razloge, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, so neutemeljene pritožbene navedbe, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so si razlogi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je namreč v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izrecno opredelilo do ugovornih navedb, da je s trenutkom izdaje odločbe Ustavnega sodišča smiselno podan ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, iz 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je jasno razvidno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi ugovor po izteku roka bil dovoljen le v primeru, če bi z odločbo Ustavnega sodišča bila razveljavljena sklepa o izvršbi, ki sta bila podlaga za izdajo sklepa o zavarovanju s prehodno odredbo, saj bi le v tem primeru šlo za dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev, in sicer na obstoj terjatve. Razlogi izpodbijanega sklepa pa si niso med seboj v nasprotju, ker zapis v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da po izdaji odločbe Ustavnega sodišča razveljavljeni sklep v izvršbi nedvomno ni več podlaga za izdajo sklepa o predhodni odredbi, ni v nasprotju z nadaljnjimi ugotovitvami, da “dejstvo” izdaje odločbe Ustavnega sodišča v ničemer ne spreminja višine oziroma obsega upnikove terjatve. V nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da razveljavljeni sklep o izvršbi ni več podlaga za izdajo sklepa o predhodni odredbi, ne vpliva na sam obstoj upnikove terjatve, temveč zgolj na pogoj za izdajo predhodne odredbe oziroma prvo materialnopravno predpostavko, to je izkazanost obstoja terjatve na obličen način tj. z odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva. To nenazadnje poudarja tudi dolžnik na večih mestih v obravnavani pritožbi.

13. Čeprav je mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da sklep o predhodni odredbi glede na svojo naravo ne more doseči popolne materialne pravnomočnosti, ker z njim ni dokončno in meritorno odločeno o spornem razmerju med strankama, temveč pomeni sklep o zavarovanju le način zavarovanja bodoče izvršbe, pa za presojo dovoljenosti ugovora po izteku roka zadošča, da sklep o zavarovanju doseže negativne predpostavke materialne pravnomočnosti, kar pomeni prepoved odločanja o isti stvari, kar izpostavlja tudi dolžnik v pritožbi. Negativna funkcija (materialne) pravnomočnosti pa pomeni tudi, da stranke ne smejo znova uveljavljati tega, kar je že bilo priznano, in izpodbijati, kar je bilo zavrnjeno, sodišča pa ne sme iste stvari na novo obravnavati in o njej odločiti. (1)

14. Sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo presoja, ali so podane predpostavke za izdajo takšnega sklepa, ki ju večkrat poudarja tudi dolžnik v pritožbi tj. ali 1. upnik razpolaga z odločbo domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva ter ali 2. je z verjetnostjo izkazana objektivna nevarnosti, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo se obstoj teh dveh predpostavk ponovno preizkuša. Ko pa postane odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo pravnomočen, preizkušanje obstoja materialnopravnih predpostavk z izdajo sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo s strani prvostopenjskega sodišča na podlagi ugovora po izteku roka (praviloma) ni več mogoča, razen če bi ugovor po izteku roka temeljil na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev. Pri tem je pomemben tudi vidik formalne pravnomočnosti, ki med drugim pomeni, da zoper odločbo niso več dopustna redna pravna sredstva, to pa ima za posledico, da je v pravnomočne odločbe sodišč mogoče poseči le na podlagi izrednih pravnih sredstev. Ker institut pravnomočnosti zagotavlja strankam pravno varnost, so izredna pravna sredstva omejena, prav tako pa so omejeni razlogi, iz katerih je mogoče vložiti izredno pravno sredstvo. Ugovor po izteku roka iz 56. člena ZIZ bi sicer bilo mogoče šteti kot vrsto izrednega pravnega sredstva, vendar pa morajo biti za dopustnost ugovora po izteku roka izpolnjene predpostavke iz 56. člena ZIZ in sicer: 1. da je ugovor po izteku roka vložen pred koncem izvršilnega postopka, 2. da temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, 3. da je to dejstvo nastopilo po izvršljivosti odločbe in 4. da ga dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

15. V zvezi z navedbami, s katerimi je dolžnik utemeljeval svoj ugovor po izteku roka, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da teh navedb dolžnik nedvomno ni mogel podati v rednem ugovoru, ker je odločba Ustavnega sodišča bila izdana 10. 7. 2014, ko je sklep o zavarovanju s predhodno odredbo že postal pravnomočen. Prav tako pa tudi ni sporno, da je ugovor po izteku roka dolžnik vložil pred koncem postopka zavarovanja. Vendar pa razveljavitev določbe 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, ki je veljala v času izdaje sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo ni mogoče šteti kot dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev oziroma njen obstoj, temveč se nanaša na materialnopravno presojo narave sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, ki je bil razveljavljen v dovolitvenem delu na podlagi pravočasnega ugovora dolžnika.

16. Dolžnik v pritožbi sicer navaja, da če bi „dejstvo“ obstoja odločitve Ustavnega sodišča obstajalo že v času odločanja o upnikovem predlogu za zavarovanje, to pripeljalo do utemeljenosti dolžnikovega rednega ugovora, vendar pri tem ne gre za obstoj „dejstva“, ki se nanaša na samo terjatev, temveč na drugačno materialnopravno presojo narave razveljavljenega sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine. Povedano drugače to pomeni, da bi ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo v primeru, če bi že takrat obstajala odločba Ustavnega sodišča, sicer res bil utemeljen, vendar ne zaradi samega „dejstva obstoja odločbe Ustavnega sodišča, temveč zaradi „obstoja drugačne“ materialnopravne presoje vprašanja, ali sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil razveljavljen v dovolitvenem delu na podlagi dolžnikovega ugovora, predstavlja odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva. Ker pa je v času odločanja o rednem dolžnikovem ugovoru v predmetni zadevi obstajalo ravno nasprotno stališče, ki je temeljilo na sedaj razveljavljeni določbi 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ in sodni praksi Vrhovnega sodišča, sta sodišči prve in druge stopnje svoji odločitvi o ugovoru in o pritožbi zoper sklep o ugovoru pravilno oprli na prej veljavno materialnopravno presojo, ponovno odločanje v isti stvari zaradi spremembe sodne prakse ali spremembe materialnih določb zakona, na podlagi katere je sodišče odločalo v prvotnem postopku, pa ni mogoče. Naknadna sprememba pravne podlage ne omogoča ponovnega sojenja v zadevi, v kateri je že bilo odločeno na podlagi pravne podlage, kakršna je veljala v času prvega sojenja. Iti mora za naknadni nastanek pravnorelevantih dejstev (torej tistega, kar spada v spodnjo premiso sodniškega silogizma). (2) Tudi pri naknadni spremembi sodne prakse ne gre za na novo nastala pravno relevantna dejstva. (3) Nenazadnje tudi obnova postopka po določbah ZPP, ki je tudi izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega je dopustno poseči v pravnomočne odločbe sodišč, ni dopustna zaradi spremembe materialnega prava. (4)

17. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je z izdajo odločbe Ustavnega sodišča U-I-148/2014 z dne 10. 7. 2014 nastopilo dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev upnika, saj se dejstvo izdaje odločbe Ustavnega sodišča ne nanaša na obstoj terjatve upnika, temveč na materialnopravno presojo oziroma spremembo pravne podlage za izdajo sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo, zaradi katere pa ni mogoče vložiti ugovora po izteku roka v skladu s 56. členom ZIZ oz. ugovor po izteku roka iz tega razloga ni dovoljen. Odločba Ustavnega sodišča namreč v ničemer ne posega v obstoj upnikove terjatve, temveč le na način izkazovanja verjetnosti obstoja te terjatve, ki je predpostavka za izdajo sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo, o obstoju teh predpostavk pa sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo ne more več odločati, če se navedbe o neobstoju materialnopravnih predpostavk za izdajo sklepa o predhodni odredbi nanašajo na drugačno materialnopravno presojo teh pogojev, za kar gre v obravnavani zadevi.

18. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo in tudi 44. člen ZUstS, ko je presodilo, da ugovor po izteku roka zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo, ki temelji na navedbah o spremenjeni pravni podlagi za izdajo sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo, ni dovoljen. Ker ob tem tudi ni zagrešilo nobene od pritožbeno uveljavljenih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

19. V zvezi s stroški pritožbenega postopka, ki sta jih priglasila tako dolžnik v pritožbi, kot tudi upnik v odgovoru na pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter petim in šestim odstavkom 38. člena ZIZ odločilo, da upnik in dolžnik krijeta sama vsak svoje pritožbene stroške, saj dolžnik s pritožbo ni uspel in tako ni mogoče šteti, da mu je pritožbene stroške neutemeljeno povzročil upnik, upnikov odgovor na pritožbo pa v ničemer ni pripomogel k boljši razjasnitvi zadeve ali hitrejšemu reševanju, zaradi česar ni mogoče šteti, da bi ta strošek bil potreben za postopek zavarovanja.

Op. št. (1): Glej Lojze Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 149. Op. št. (2): Tako dr. Aleš Galič v: Lojze Ude... (et al), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 171, tč. 41. Op. št. (3): Prav tam, tč. 43. Op. št. (4): Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 152/2014 z dne 23. 6. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1052/2014.