Jedro

Za opozorilo ni obstajal utemeljen razlog. V času, ko se tožnici očitajo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, namreč tožnica ni delala, saj je bila na letnem dopustu, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da delavec med dopustom ne opravlja dela in nima običajnih delovnih obveznosti. Zato mu delodajalec v primeru kot je tožničin, ko se ji kot poslovodji očitajo kršitve v času, ko je bila na dopustu, ne more očitati kršitve delovnih obveznosti v tem času, to je v času dopusta.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se pogodba o zaposlitvi za delovno mesto "poslovodja" z dne 26. 2. 2019 (in delovno razmerje med tožnico in toženko) sodno razveže z dnem 11. 12. 2024, višji in drugačen zahtevek (poziv na delo, delovno razmerje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja tudi od 20. 12. 2024 do 30. 12. 2024 in podredno sodna razveza na dan 30. 12. 2024), je zavrnilo. Toženka je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati denarno povračilo v znesku 17.553,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji in drugačen podredni zahtevek (še 3.510,70 EUR denarnega povračila in 3.510,70 EUR odpravnine ob upokojitvi), je zavrnilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.234,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka) in da je toženka zavezanka za sodno takso (točka IV izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter sodni taksi se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je povsem formalistična, brez prave presoje odločilnih dejstev, zakaj je toženka tožnici očitala kršitve na 25. 7., 26. 7., 27. 7., 29. 7. in 30. 7. 2024. Zaključki sodišča prve stopnje so protispisni in arbitrarni ter v nasprotju z izvedenimi dokazi, zato je podana tudi kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je presojalo le "izrek" pisnega opozorila z dne 5. 8. 2024, ne pa njegove utemeljitve. Prav tako ni presojalo utemeljitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2024 v zvezi z očitki glede izdaje opomina za kršitve v času, ko je bila tožnica naletnem dopustu. Toženka je v odpovedi navedla, da okoliščina, da je bila tožnica v času od 25. 7. do 30. 7. 2024 na letnem dopustu, nima vpliva na storjene kršitve, saj je toženka na navedene dni ugotovila posamezne kršitve, ki so ponavljajoče in trajajoče. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil tak očitek podan glede na vrsto storjenih kršitev. Iz evidence prisotnosti tožnice za poslovalnico A. je razvidno, da je bila tožnica pred nastopom letnega dopusta dne 23. 7. 2024 vse dni v poslovalnici A., kjer so bile ugotovljene navedene kršitve. Tudi sicer je večino delovnega časa svoje delo opravljala v poslovalnici A. Glede na naravo kršitev (nerazstavljeni artikli, nepravilno označeno blago, umazana poslovalnica) gre za dlje časa trajajoče kršitve tožnice. Sodba pavšalno navaja, da iz pisnega opozorila in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da gre za trajajoče kršitve, kar je v nasprotju s tem, kar izhaja iz samega pisnega opozorila in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpisa iz evidence prisotnosti tožnice v poslovalnici A. za obdobje od 1. 7. 2024 do 31. 7. 2024, kršitev, ki so se tožnici očitale, pa sploh ni presojalo niti ni izvedlo temeljite dokazne ocene. Po izpodbijani sodbi delavcu v primeru ugotovljenih kršitev v času letnega dopusta sploh ni moč očitati kršitev, čeprav so kršitve daljše narave in jih je delavec očitno storil. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnica po izdaji pisnega opomina ni nasprotovala očitanim kršitvam. Stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec v sodnem postopku očitkov ne more širiti, je nanašalno in povsem izven konteksta obravnavanega spora. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1. Okoliščina, da se je tožnica takoj po odpovedi pogodbe o zaposlitvi za kratek čas zaposlila drugje, nato pa je do upokojitve enajst dni prejemala nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, in da je od 31. 12. 2024 upokojena, niso zadostni razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Čeprav se je tožnica upokojila, ima vseeno pravico zahtevati reintegracijo, toženka pa takšnega predloga, kot protispisno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni podala. Tožbeni zahtevek tožnice je nesklepčen, saj tožnica ne more prosto izbirati med reintegracijskim zahtevkom in zahtevkom za izplačilo odškodnine (pravilno: denarnega povračila) na podlagi 118. člena ZDR‑1. Odločitev sodišča prve stopnje daje vtis, da je sodišče sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi samo iz razloga, ker drugače tožnica glede na to, da se je takoj zaposlila pri drugem delodajalcu, nato pa upokojila, ne bi ničesar finančno iztržila od toženke. Niso izpolnjeni pogoji za izplačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, saj je zahtevek postavljen povsem pavšalno. Odločitev o tem, da naj bi osnovna plača delavke v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo znašala 1.775,35 EUR, je protispisna in arbitrarna. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa ni storilo s pritožbo zatrjevanih kršitev postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Neutemeljene so večkrat ponovljene pritožbene navedbe, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, ter jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje med ugotovitvami sodišča o vsebini posameznih dokazov in med samimi temi dokazi. Teh nasprotij v sodbi ni, sodba ni protispisna. Pritožba tudi večkrat neutemeljeno navaja, da naj bi bila sodba arbitrarna, kar bi bilo mogoče razlagati tako, da je sodišče selektivno in le v korist ene stranke presojalo dokaze, vendar pa je tudi ta očitek povsem neutemeljen in dejansko izraža le nestrinjanje toženke z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

7.Tožnica je bila zaposlena pri toženki 15 let, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 26. 2. 2019 za delovno mesto ''poslovodja''. Toženka je tožnici 25. 11. 2024 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Delovno razmerje ji je prenehalo 11. 12. 2024, do vključno 19. 12. 2024 je bila zaposlena drugje, nato pa se je z 20. 12. 2024 prijavila na Zavodu za zaposlovanje, kjer je bila prejemnica denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 20. 12. 2024 do 30. 12. 2024. Z 31. 12. 2024 se je tožnica upokojila.

8.Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo nezakonitost pisnega opozorila z dne 5. 8. 2024 (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). Pisno opozorilo je pogoj za (kasnejšo) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kolikor bo delavec ponavljal kršitve.

9.Delavec lahko pripravi svojo obrambo, če so kršitve, ki se mu očitajo, dovolj jasno konkretizirane, tako vsebinsko, krajevno in zlasti tudi časovno. Le takšna opredelitev očitkov je dovolj določna, da bi lahko predstavljala podlago za uspešno pripravo delavca na zagovor. Toženka je v pisnem opozorilu z dne 5. 8. 2024 tožnici očitala kršitve obveznosti iz delovnega razmerja v času od 25. 7. 2024 do 30. 7. 2024 v prodajalni A. s tem, da se ni držala navodil o razstavljanju blaga v prodajalni, navodil za označevanje blaga in navodil za urejenost in čistočo trgovine. Ugotovila je nepravilnosti (karton nerazstavljenih torbic, nerazstavljeni modeli obutve, nerazstavljeni cekarji za na plažo, denarnice, pasovi, toaletna torbica). Blago naj bi bilo nepravilno označeno, trgovina pa prašna in tla umazana. S tem naj bi tožnica kršila 33., 34. in 37. člen ZDR-1 in pogodbo o zaposlitvi, saj je skrb za celoten izgled in urejenost poslovalnice ena izmed temeljnih obveznosti iz delovnega razmerja tožnice kot poslovodkinje.

10.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za opozorilo z dne 5. 8. 2024 ni obstajal utemeljen razlog. V času, ko se tožnici očitajo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, namreč tožnica ni delala, saj je bila na letnem dopustu, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da delavec med dopustom ne opravlja dela in nima običajnih delovnih obveznosti. Zato mu delodajalec v primeru kot je tožničin, ko se ji kot poslovodji očitajo kršitve v času od 25. 7. 2024 do 30. 7. 2024, ko je bila na dopustu, ne more očitati kršitve delovnih obveznosti v tem času, to je v času dopusta.

11.Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodba sodišča prve stopnje v tem delu povsem formalistična in brez prave presoje odločilnih dejstev, zakaj je toženka tožnici očitala kršitve na 25. 7., 26. 7., 27. 7., 29. 7. in 30. 7. 2024. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi z navedbami toženke, da gre za trajajoče kršitve, pravilno navedlo, da tega iz pisnega opozorila ni mogoče razbrati; v opozorilu je navedeno, da je tožnica "kršila obveznosti iz delovnega razmerja od dne 25. 7. 2024 do 30. 7. 2024 s tem ...". Pravilno je tudi razlogovalo, da tudi iz same odpovedi ne izhaja kaj drugega. Toženka se je namreč po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje do zagovora tožnice v odpovedi opredelila tako, da je navedla, da gre za dlje časa trajajoče kršitve, ki kot takšne, kljub njenemu letnemu dopustu, sploh ne bi smele obstajati, tožnica pa da skuša letni dopust spretno izkoristiti za izmik odgovornosti, ki ni vezana le na te dni. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v odpovedi sploh ni navedeno, na katere druge dni naj bi bila vezana tožničina odgovornost v pisnem opozorilu oziroma odpovedi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča očitane kršitve v pisnem opozorilu niso časovno opredeljene tako, da bi omogočale opredelitev, kdaj naj bi tožnica kršitve (ki naj bi bile trajajoče), sploh storila. Če se namreč ne upošteva le pisno opozorilo, ki vse kršitve časovno veže na čas od 25. 7. do 30. 7. 2024, v pisnem opozorilu ni podlage za drugačno časovno opredelitev očitanih kršitev.

12.Glede na navedeno pritožba torej neutemeljeno navaja, da so kršitve obstajale (najmanj) na dneve, navedene v pisnem opozorilu, in da je glede na naravo kršitev nebistveno, ali je tožnica te dni delala v poslovalnici ali pa bila na letnem dopustu. Ker toženka v pisnem opozorilu ni časovno opredelila, na katere druge dni naj bi bila vezana tožničina odgovornost v odpovedi, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeliti do izpisa iz evidence prisotnosti tožnice v poslovalnici A. za obdobje od 1. 7. 2024 do 31. 7. 2024, saj to za odločitev ni bistveno. V kolikor bi namreč sodišče prve stopnje v sodnem postopku ugotavljalo, kdaj naj bi tožnica delala v poslovalnici A. ter na podlagi tega sklepalo o časovni opredelitvi kršitve, ki ni zajeta v pisnem opozorilu, bi v sodnem postopku neutemeljeno širilo odpovedni razlog. Ni namreč dopustno, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog.

13.Ker je torej pisno opozorilo z dne 5. 8. 2024 nezakonito, je posledično nezakonita izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se zato ni bilo dolžno opredeljevati do kršitev, ki jih je toženka očitala tožnici v odpovedi, kot to zmotno meni pritožba. S tem v zvezi je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu poslovodje, zaradi česar je odgovorna za poslovalnico. Zgrešene so tudi pritožbene navedbe, da po izpodbijani sodbi delavcu v primeru ugotovljenih kršitev v času letnega dopusta sploh ni moč očitati kršitev, čeprav so kršitve daljše narave in jih je delavec očitno storil. Prav tako ni bistveno, da tožnica po izdaji pisnega opomina ni nasprotovala očitanim kršitvam, saj je to uveljavljala v sodnem sporu glede nezakonitosti izpodbijane odpovedi.

14.Povsem zgrešene so tudi pritožbene navedbe, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje glede sodne razveze in višine dosojenega denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1. Tožnica je uveljavljala sodno razvezo v pripravljalni vlogi z dne 21. 3. 2025. Zahtevek je opredelila po višini (12 plač) ter navedla, da se je upokojila. Pojasnila je, da glede na vse okoliščine in interes pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Na naroku dne 19. 6. 2025 je navedla, da primarno zahteva reintegracijo, podredno pa sodno razvezo. Pritožba torej povsem protispisno navaja, da je zahtevek postavljen povsem pavšalno. Navedba sodišča, da je toženka predlagala sodno razvezo zaradi izkazane izgube zaupanja do tožnice (in ne obratno), je glede na zgoraj navedeno očitna pomota sodišča prve stopnje in ne vpliva na zakonitost sodbe, zato pritožbena navedba toženke, da ni spredlagala sodne razveze, ni bistvena in ne vpliva na drugačno odločitev od izpodbijane. Nepravilno in v nasprotju s 118. členom ZDR-1 je tudi stališče pritožbe, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker tožnica ne more prosto izbirati med reintegracijskim zahtevkom in zahtevkom za sodno razvezo in izplačilo denarnega povračila.

15.Sodišče lahko sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Te okoliščine so lahko objektivne narave (da delodajalec ne more zagotoviti delavcu ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja). Zadosten razlog za sodno razvezo je že ugotovitev obstoja ene od zgoraj naštetih okoliščin. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da je toženka predlagala sodno razvezo zaradi izkazane izgube zaupanja do tožnice, o kateri sta izpovedovala direktor in tudi prokuristka. Upoštevalo je tudi, da se je tožnica takoj po prejemu odpovedi zaposlila drugje za kratek čas, nato pa je do upokojitve enajst dni prejemala nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, od 31. 12. 2024 pa je upokojena. Zato so tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ker so ustrezno obrazloženi tako razlogi objektivne narave (vmesna zaposlitev in kasnejša upokojitev), kot tudi razlogi subjektivne narave (izgubljeno zaupanje), pritožba neutemeljeno navaja, da so razlogi sodbe pavšalni in posplošeni in brez pravne presoje. Zavzemanje pritožbe, da vmesna zaposlitev in upokojitev tožnici ni zadosten razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ne upošteva, da sodišče prve stopnje upokojitve (in pred tem krajše zaposlitve tožnice), ni štelo za edini razlog za sodno razvezo (čeprav bi v okoliščinah konkretnega primera zadoščal). Pravilno je namreč upoštevalo izgubo zaupanja, o katerem sta izpovedala direktor toženke B. B. - prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 19. 6. 2025 - str. 31, in izpoved prokuristke in solastnice C. C. - str. 43.

16.Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena insinuacija, da odločitev daje vtis, da je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za sodno razvezo, ker drugače tožnica, ki se je takoj zaposlila pri drugem delodajalcu, nato pa upokojila, ne bi ničesar finančno iztržila od toženke. V zvezi z višino denarnega povračila se pritožbeno sodišče namreč strinja z dosojenim zneskom v višini 10 tožničinih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica dolgoletna delavka toženke, saj je pri toženki delala več kot 15 let, da ima 60 let in se je upokojila, kar ji nudi dolgoročno prihodkovno stabilnost. Upoštevalo je tudi ostale bisvene okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki vplivajo na višino denarnega povračila, in sicer, da je do nezakonitosti odpovedi privedlo neutemeljeno opozorilo, oziroma da je razlog nezakonitosti zakrivila toženka. Glede na to, da je tožnica že v tožbi reparacijski zahtevek utemeljevala z višino plače v znesku 1.755,35 EUR, čemur toženka ni argumentirano nasprotovala, pritožba tudi neutemljeno navaja, da je odločitev glede višine plače arbitrarna oziroma protispisna.

17.Ker glede na vse obrazloženo pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka kot delodajalka v sporu o prenehanju delovnega razmerja krije sama svoje stroške ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS‑1), odgovor tožnice pa ni bistveno prispeval k pritožbeni rešitvi zadeve (155. člen ZPP).

Zveza: