Jedro

Ugotovitev o tem, ali je nasprotna udeleženka kršila določbe Kolektivne pogodbe za policiste, sodi v pristojnost delovnega sodišča in ne Komisije za razlago, zato so neutemeljene obsežne pritožbene trditve nasprotne udeleženke, da je zgolj komisija tista, ki je pristojna sprejemati razlago kolektivne pogodbe, in da je sodišče preseglo svoje pristojnosti in se postavilo v vlogo Komisije za razlago kolektivne pogodbe.

Nasprotna udeleženka je v letu 2020 kršila določbo 22.d člena Kolektivnega pogodbe za policiste glede notranje seznanitve s prostimi delovnimi mesti, ker pred objavo javnega natečaja ni izvedla notranje seznanitve s prostimi delovnimi mesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je nasprotna udeleženka v letu 2020 kršila določbo 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP) glede notranje seznanitve s prostimi delovnimi mesti, ko pred objavo javnega natečaja ni izvedla notranje seznanitve s prostimi delovnimi mesti po 22.d členu KPP (I/1 točka izreka). Nasprotni udeleženki je naložilo, da je dolžna za vsako prosto delovno mesto policista v Policiji pred izvedbo internega ali javnega natečaja izvesti notranjo seznanitev s prostimi delovnimi mesti skladno z 22.d členom KPP (I/2 točka izreka). Odločilo je, da je nasprotna udeleženka dolžna predlagatelju povrniti vse njegove stroške tega kolektivnega delovnega spora (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje nasprotna udeleženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi s stroškovno posledico in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno samo spremeni sodbo tako, da predlog zavrže oziroma zavrne kot neutemeljen in predlagatelju naloži plačilo vseh stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je bila sporna določba 22.d člena KPP v Kolektivni pogodbi dodana z Aneksom št. 1 h KPP in kot je bilo s strani nasprotne udeleženke navedeno že v odgovoru na predlog, je navedeno določbo vsa leta izvajala in razumela na enak način, kot je zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz utečene prakse nasprotne udeleženke glede objavljanja in vodenja postopkov javnih objav, internih in javnih natečajev izhaja, da se praviloma ne zahteva predhodne izvedbe notranje seznanitve. Notranja seznanitev se izrecno zahteva pred premestitvijo na prosto delovno mesto, ne pa v primeru, če gre za postopek zaposlitve novega javnega uslužbenca. V sodnem postopku bi se moralo ugotoviti, zakaj sta za predlagatelja sporna samo javna natečaja za DM A. in za delovno mesto B. v Upravi C., Centru D. V 13. členu KPP je dogovorjeno, da so razlage komisije obvezen način uporabe določb kolektivne pogodbe in se objavijo v Uradnem listu RS. Nasprotna udeleženka meni, da bi glede na različno razumevanje vsebine 22.d člena KPP sporni člen moral biti predložen komisiji v presojo in v sprejem obvezne razlage. Komisija za razlago kolektivne pogodbe še ni sprejela obvezne razlage 22.d člena KPP. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v sklepu opr. št. X Pd 725/2020 navedlo, da je za razlago nejasnih določb kolektivne pogodbe pristojna Komisija za razlago, ne pa sodišče. Sodišče je s sprejemom razlage na eni strani poseglo v pristojnost komisije, na drugi pa, kot to izhaja iz zgoraj navedene obrazložitve, celo prevzelo vlogo pogodbenih strank, pri čemer pa sodišče takšne pristojnosti nima. Ker razlage določb kolektivne pogodbe Zakon o kolektivnih pogodbah ne ureja, je sodišče povsem ignoriralo določbe KPP s tem, ko je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da Zakon o kolektivnih pogodbah v 2. odstavku 1. člena določa, da se za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena s tem ali z drugim zakonom, smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Nasprotna udeleženka meni, da je sodišče očitno ugotavljalo vsebino oziroma pomen določbe 22.d člena KPP, na podlagi jezikovne razlage. Sodobna pravna teorija se zaveda, da sodobno poimenovanje glede narave jezika ne dopušča strogega ločevanja med jezikovno metodo in drugimi metodami razlage. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da dejstvo, da izbira najustreznejšega kandidata, tudi ob določbi 22.d člena KPP, ostaja v pristojnosti predstojnika, pa slednjega ne opravičuje, da ne izvede predpisanega postopka izbire. Nasprotna udeleženka izrecno izpostavlja, da določata 56. in 57. člen ZJU, da predstojnik odloča o zaposlitvah in je njemu prepuščena tudi ocena, ali je mogoče prosto delovno mesto zasesti s premestitvijo javnega uslužbenca iz istega organa. Če predstojnik oceni, da določenega prostega delovnega mesta ni mogoče zasesti s premestitvijo, ker ustreznih notranjih resursov ni, je absurden zaključek sodišča, da je v takem primeru treba vselej izvesti postopek po 22.d členu KPP. Nasprotna udeleženka meni, da je izpodbijana sodba nezakonita in je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako pa je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče odločalo o zahtevku v kolektivnem delovnem sporu, ki ne spada v pristojnost sodišča. Priglaša stroške pritožbe.

3. Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve nasprotne udeleženke in navedel, da stališča nasprotne udeleženke v pritožbi, za odločitev v konkretnem sporu niso relevantna, poleg tega pa tudi niso resnična, saj je nasprotna stranka že sama navedla, da je bilo še nekaj primerov, za katere predlagatelj ni vedel. Namreč predlagatelj lahko izve o kršitvah šele takrat, ko je s strani posameznih zaposlenih obveščen, da je prišlo do kršitev izvajanja kolektivne pogodbe. Neutemeljene so pritožbene trditve nasprotne udeleženke, da je zgolj komisija tista, ki ima pristojnost razlagati določila kolektivne pogodbe. Ugotovitev o tem ali je nasprotna udeleženka kršila določbo KPP ali ne, in posledično zahtevek na priznanje določene pravice in ustrezno plačilo svojim članom, pa sodi v pristojnost delovnega sodišča in ne komisije za razlago. Kot je predlagatelj navedel že v predlogu, je menil, da nasprotna udeleženka na podlagi dopisa Policije z dne 1. 7. 2014 spoštuje določbo 22.d člena KPP in kolikor je predlagatelj bil seznanjen je bila praksa v Policiji takšna, da so se za vsa prosta delovna mesta izvedla najprej notranja seznanitev. V primeru, če na podlagi navedene objave ni bil izbran nihče od prijavljenih kandidatov in ni bila izvedena premestitev, se je potem objavil interni natečaj skladno z 2. odstavkom 57. člena ZJU in potem še javni natečaj skladno s 6. odstavkom 57. člena ZJU. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena ZPP. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Izrecno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v okviru razlogov o odločilnih dejstvih jasno, natančno, pa tudi materialnopravno pravilno obrazložilo, zakaj je ugodilo predlogu predlagateljev. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče odločalo o zahtevku v kolektivnem delovnem sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da v tej zadevi gre za kolektivni delovni spor o pravicah iz 1. odstavka 20. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP) – ta nastane, kadar se stranki ne strinjata z načinom izvajanja določb veljavne kolektivne pogodbe ali ena od strank ugotavlja njeno kršitev. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 10/2004) v 6. členu točke a) določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje o izvrševanju kolektivne pogodbe med strankama kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami. Tudi v 1. točki 1. odstavka 53. člena ZDSS-1 je določeno, da če sodišče ugotovi, da je zahtevek utemeljen, predvsem ugotovi veljavnost ali neveljavnost kolektivne pogodbe, kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, neskladnost kolektivne pogodbe z zakonom, neskladnost med kolektivnimi pogodbami ali neskladnost splošnega akta delodajalca z zakonom oziroma kolektivno pogodbo. Glede na naravo razmerja, sodišče na zahtevo posameznega udeleženca naloži drugemu udeležencu izpolnitev določeni obveznosti (2. odstavek 53. člena ZDSS-1). Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče odločalo o zahtevku v kolektivnem delovnem sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. Sodna praksa (primerjaj sodbo VSRS VIII Ips 175/2016 z dne 30. 8. 2016, sklep VSRS VIII Ips 215/2017 z dne 25. 10. 2017) je sprejela stališče, da ugotovitev kršitve kolektivne pogodbe predstavlja kolektivni delovni spor, za katerega rešitev je pristojno Delovno in socialno sodišče. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi glede na različno razumevanje vsebine 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP), sporni člen moral biti predložen Komisiji za razlago kolektivne pogodbe v presojo in sprejem obvezne razlage in da je zgolj komisija tista, ki ima pristojnost sprejemati razlago kolektivne pogodbe, ter le-ta pomeni obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah in obveznostih, ki izvirajo iz te pogodbe. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med udeležencema ni bilo sporno, da Komisija za razlago kolektivne pogodbe še ni sprejela obvezne razlage, kar pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ne izključuje sodnega varstva v kolektivnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje ni preseglo svoje pristojnosti in se ni postavilo v vlogo Komisije za razlago kolektivne pogodbe, saj predlagatelj s predlogom ni zahteval razlage določb KPP, in od sodišča ni zahteval, da sprejeme določeno razlago določb Kolektivne pogodbe za policiste, temveč je zahteval ugotovitev, da je nasprotna udeleženka kršila določila kolektivne pogodbe. Ugotovitev o tem, ali je nasprotna udeleženka kršila določbe KPP pa sodi v pristojnost delovnega sodišča in ne Komisije za razlago, zato so neutemeljene obsežne pritožbene trditve nasprotne udeleženke, da je zgolj komisija tista, ki je pristojna sprejemati razlago kolektivne pogodbe in da je sodišče preseglo svoje pristojnosti in se postavilo v vlogo Komisije za razlago kolektivne pogodbe.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve nasprotne udeleženke, da se notranja seznanitev izrecno zahteva le pred premestitvijo na prosto delovno mesto, ne pa v primeru, če gre za postopek zaposlitve novega javnega uslužbenca in da ni razumljivo, zakaj predlagatelj, kljub stalni praksi nasprotne udeleženke glede objavljanja in vodenja postopkov javnih objav, ni reagiral že prej in bi zato v sodnem postopku moralo sodišče ugotavljati, zakaj sta za predlagatelja sporna samo javni natečaj za DM A. in za delovno mesto B. v Upravi C. Kot je pojasnil predlagatelj, izve za kršitve šele takrat, ko je s strani posameznih zaposlenih obveščen, da je prišlo do kršitev izvajanja kolektivne pogodbe in tako je predlagatelj bil oktobra 2020 seznanjen, da je bil v obeh primerih neposredno objavljen javni natečaj. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se 22.d člen KPP nanaša na vse primere, ko se v enoti pojavi "prosto delovno mesto, ki se bo zasedlo." Besedilo 22.d člena svoje vsebine ne omejuje izrecno le na primere zasedbe delovnega mesta s premestitvijo.

9. Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje tudi iz področnih zakonov, in sicer Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) in Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) ne izhaja, da zasedba delovnega mesta pomeni njegovo popolnitev le s premestitvijo, pač pa vključuje vse načine popolnitve delovnega mesta – tudi na podlagi javnega razpisa, internega natečaja itd. Posebej to izhaja iz določbe 57. člena ZJU, kot tudi iz Uredbe, sprejete na podlagi 5. odstavka 57. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni v pristojnosti predstojnika odločitev, ali bo ob podanih pogojih iz 22. člena KPP izvedel notranjo seznanitev, pač pa je zavezan to storiti v vsakem primeru, ko obstaja v enoti prosto delovno mesto, ki se bo na kakršen koli način zasedlo. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da bi stališče nasprotne udeleženke pomenilo, da notranje seznanitve ne bi bilo potrebno opraviti prav v nobenem primeru, če bi se tako odločil predstojnik. Dejstvo, da izbira najustreznejšega kandirata tudi po določbi 22. d člena KPP ostaja v pristojnosti predstojnika, pa slednjega ne odveže, da izvede predpisani (oziroma s kolektivno pogodbo dogovorjen) postopek.

10. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je nasprotna udeleženka v letu 2020 kršila določbo 22.d člena Kolektivnega pogodbe za policiste glede notranje seznanitve s prostimi delovnimi mesti, ker pred objavo javnega natečaja ni izvedla notranje seznanitve s prostimi delovnimi mesti.

11. Niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Nasprotna udeleženka sama krije stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Predlagatelj sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker z njimi ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča.