Jedro

Upoštevajoč posamezna dela in naloge kot so opredeljene v pogodbi o zaposlitvi in opisu delovnega mesta komercialist II, tožnik ni verjetno izkazal, da je tožena stranka nezakonito posegla v pravice tožnika iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi z opisom delovnih nalog komercialista II in s pozivom, da zaključi delo v carinski službi ter se preseli v drugo pisarno. Glede na predložene listine še ni verjetno izkazan obstoj terjatve, s katero tožnik želi ohraniti razporeditev na delovnem mestu komercialist II v carinski službi, s takšnim opisom del, za katerega sam meni, da je ustrezen in ga uveljavlja v postopku, zato njegov predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepove razporediti ali zaposliti drugega delavca na tožnikovo delovno mesto komercialista II, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepove razporediti ali zaposliti drugega delavca na tožnikovo delovno mesto komercialista II, na programu ročno orodje v carinski službi – izvoz, z naslednjo vsebino del in nalog: carinjenja znotraj EU (statistično zajemanje podatkov – mesečno zakonsko predpisana poročila za prejeme in odpreme blaga), carinjenja izven EU (carinske deklaracije), poreklo blaga – izdajanje in podpisovanje izjav, povezanih z artikli, kalkulacije, T2L carinski dokumenti (za izvozno blago v tranzitu), carinska nomenklatura – določanje carinskih tarif, priprava dokumentov – carinske inšpekcijske kontrole, hitra pošta (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi preostali del tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe, na podlagi katerega naj bi bila tožena stranka dolžna plačati denarno kazen v višini 5.000,00 EUR, če krši prepoved iz 1. točke začasne odredbe in da sodišče po uradni dolžnosti opravi izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi toženi stranki novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če tožena stranka ponovno ne ravna v skladu s točko 1 te začasne odredbe; tako sodišče ravna, dokler seštevek kazni ne doseže 500.000,00 EUR (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožnikov predlog, da začasna odredba velja do pravnomočne rešitve v predmetni zadevi (3. točka izreka) in da ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti nastale pravdne stroške (5. točka izreka).

Zoper takšen sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, oziroma podredno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče na podlagi predloženih listin in podanih navedb tožnika zaključilo, da ni izkazan že predpogoj za izdajo začasne odredbe in sicer ni verjetno izkazan obstoj terjatve. Takšno stališče oziroma zaključek sodišča ni pravilen. Dejstvo je, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen že vse od 1. 4. 2005 in sicer na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2005 na delovnem mestu komercialist II (program ročno orodje). Opravila, ki jih je tožnik pri toženi stranki opravljal, so razvidna iz opisa delovnega mesta z dne 13. 1. 2004. Prav tako je obseg njegovih delovnih nalog razviden že iz listine – Organizacijska struktura hišne carine v A. d.d., čeprav se sodišču pojavlja dvom v navedbe, razvidne iz predmetne listine, kar pa je neutemeljeno. Dejstvo namreč je, da je tožnik predloženo organizacijsko strukturo pripravil po navodilih svojih nadrejenih in slednja v celoti odraža dejansko stanje razdelitve delovnih nalog med zaposlene, zato je to listino šteti kot verodostojno in jo upoštevati pri ugotavljanju delovnih nalog, ki jih je opravljal tožnik. S primerjavo delovnih nalog tožnika, kot so navedene v organizacijski strukturi, in delovnih nalog, kot so določene v dopisu tožene stranke z dne 10. 6. 2013, je ugotoviti, da gre v dopisu z dne 10. 6. 2013 za vsebinsko povsem drugačna dela, kot jih je tožnik opravljal do sedaj. Tožena stranka je tako z dopisom z dne 10. 6. 2013 posegla v tožnikove pravice kot le-te izhajajo iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Posledično je ugotoviti, da je tožnik izkazal verjetnost obstoja svoje terjatve. Ker je izkazan predpogoj za izdajo začasne odredbe, bo sodišče moralo presojati, če so izpolnjeni tudi ostali pogoji za izdajo začasne odredbe. Kot je tožnik že navedel v predlogu za izdajo začasne odredbe obstoji konkretna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožnika onemogočena oziroma precej otežena, saj skuša tožena stranka razporediti oziroma zaposliti na delovno mesto tožnika v carinski službi druga delavca (B.B. in C.C., ki niti ne izpolnjujeta pogoje za opravljanje del na delovnem mestu tožnika). Prav tako tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se s tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Potreba za dosedanje delo tožnika v carinski službi namreč še vedno obstoji, tožnik svoje delo opravlja kvalitetno, vestno in strokovno, saj je prav tožnik izpostavil celoten sistem carinjenja artiklov pri toženi stranki, prav tako bi tožena stranka tudi drugemu zaposlenemu morala plačevati osebni dohodek za delo, ki ga sicer sedaj opravlja tožnik. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene, zato predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

V skladu s prvim odstavkom 272. člena Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 do 93/2007) je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo nastala. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da v tej fazi postopka tožnik še ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, ob tem pa mora izkazati še obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe drugega odstavka 272. člena ZIZ. Odločilno je, da morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ izkazani kumulativno. Terjatev je verjetno izkazana, kadar okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva.

Iz tožnikovih navedb v tožbi in predloženih listin, izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2005 in razporejen na delovno mesto komercialist II v programu orodje. Delo komercialista II je opravljal v carinski službi. Tožena stranka mu je dne 4. 6. 2013 vročila opis delovnih nalog za leto 2013, seznam predvidenih izobraževanj in delovnih pripomočkov, vse za delovno mesto komercialist II, skupaj s pozivom naj zaključi z delom v carinski službi ter se preseli v drugo pisarno. Tožnik se s predloženim opisom delovnih nalog komercialista II za leto 2013 in s pozivom, da zaključi delo v carinski službi ter se preseli v drugo pisarno ni strinjal in želel ohraniti razporeditev na delovnem mestu komercialist II v carinski službi s takšnim opisom delom, za katerega je sam menil, da je ustrezen (kakor izhaja iz I. točke izreka predloga za izdajo začasne odredbe). V dokazne namene je predložil organizacijsko strukturo hišne carine pri toženi stranki, ki jo je sam pripravil dne 21. 2. 2013, z navedbo, da le-ta v celoti odraža dejansko stanje razdelitve delovnih nalog med zaposlene.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je organizacija dela v pristojnosti delodajalca in da se delavec vključi v organiziran delovni proces delodajalca in opravlja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji), da mora delodajalec delavcu zagotavljati delo, za katero sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi (41. člen ZDR), stranki pa imata možnost, da kadarkoli predlagata spremembo pogodbe o zaposlitvi, torej predlog lahko poda tudi tožnik (47. člen ZDR). Delodajalec (tožena stranka) je tisti, ki glede na potrebe v delovnem procesu in glede na kadrovske zmožnosti odloča o razporejanju delavcev na posamezna delovna mesta.

Iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto komercialist II z dne 25. 3. 2005 pod točko 2.2 (delo oziroma naloge delovnega mesta) izhaja, da je delavec dolžan na delovnem mestu opravljati delo oziroma naloge opredeljene v opisu delovnega mesta, ki je priloga in sestavni del te pogodbe in po navodilih nadrejenih; da je dolžan opravljati vse naloge splošnega pomena, določene v internih aktih delodajalca; da se na predlog vodje organizacijske enote delavca razporedi h konkretnim nalogom oziroma zadolžitvam (odrejanje dela); da je delavec dolžan delo oziroma naloge opravljati vestno, po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom (A1). Iz opisa delovnega mesta z dne 13. 1. 2004 izhaja vsebina delovnega mesta komercialist II in sicer: da opravlja delo prodaje na geografsko opredeljenem področju; raziskuje trg in navezuje poslovne kontakte; izvaja vsa komercialno, devizno finančna in pravna opravila, ki so potrebna za učinkovito izvedbo sklenjenih poslov; skrbi in odgovarja za redno plačevanje in pomaga pri iskanju kompenzacijskih krogov za zapiranje terjatev; da se je dolžan izobraževati v interesu družbe; da za svoje delo odgovarja vodji oddelka in da opravlja druga dela po nalogu nadrejenega (A5).

Upoštevajoč posamezna dela in naloge kot so opredeljene v pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 3. 2005 in opisu delovnega mesta komercialist II z dne 13. 1. 2004, tožnik ni verjetno izkazal, da je tožena stranka nezakonito posegla v pravice tožnika iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi z opisom delovnih nalog komercialista II za leto 2013 in z dopisom z dne 7. 6. 2013. Glede na predložene listine še ni verjetno izkazan obstoj terjatve, s katero tožnik želi ohraniti razporeditev na delovnem mestu komercialist II v carinski službi, s takšnim opisom del, za katerega sam meni, da je ustrezen in ga uveljavlja v postopku, zato je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo. Ob tem je potrebno upoštevati, da sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z drugim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) o predlogu odločiti najkasneje v treh dneh, pri tem pa ne presoja, ali je tožnik svoje trditve dokazal, temveč le, ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji. Šele v primeru, če ugotovi, da je verjetnost izkazana, ugotavlja, ali je podan eden od nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe. Navedeno pomeni, da zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v tej fazi še ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve in zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je verjetno izkazana katera od nadaljnjih zatrjevanih predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik še ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji, ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala v smislu prvega odstavka 272. člena ZIZ, zato na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj je predpogoj za izdajo začasne odredbe verjetna izkazanost terjatve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa krije svoje pritožbene stroške, ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve.