Jedro

Kdaj je grožnja takšna, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega, je odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera. Sodišče izhaja iz vsebine izrečene grožnje in okoliščin, ki zadevajo odnose med obsojencem in oškodovancem.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19. 10. 2010 spoznalo obsojenega M. P. za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 2. 6. 2011 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 2. 11. 2011 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem dne 30. 11. 2011, navaja, da zahteva ni utemeljena. V odgovoru se sklicuje na razloge sodbe sodišča druge stopnje (točka 6), s katerimi je sodišče obrazloženo zavrnilo enake pritožbene navedbe o kršitvi kazenskega zakona, kot jih zagovornik ponovno uveljavlja v zahtevi. Z odgovorom državne tožilke je bil zagovornik seznanjen dne 2. 12. 2011, obsojenec pa sodnega pisanja kljub obvestilom pošte z dne 2. in 5. 12. 2011 ni dvignil ter je bilo dne 22. 12. 2011 sodno pismo vrnjeno sodišču. B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po izrecni določbi drugega odstavka istega člena zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in je tako izključeno v zahtevi za varstvo zakonitosti navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona uveljavlja z navedbami, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede tega, ali ravnanje obsojenca, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, pomeni resno grožnjo v smislu prvega odstavka 135. člena KZ-1, saj je verbalna grožnja lahko resna le takrat, če je s čimerkoli podkrepljena in jo je obdolženec glede na konkretne okoliščine objektivno zmožen uresničiti. Iz izreka izpodbijane sodbe po navedbah vložnika ne izhaja, da bi obdolženec ob izrekanju verbalnih groženj v rokah imel kakršnokoli orožje ali orodje, s katerim bi lahko svojo grožnjo uresničil. Te navedbe je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

6. Kršitev kazenskega zakona je po določbi 1. točke 372. člena ZKP podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje. Dejanje, zaradi katerega se storilec preganja ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ je uvrščeno med kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine. Predmet zaščite je občutek varnosti posameznika. Zato je posledica tega kaznivega dejanja občutek njegove ogroženosti. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Kaznivo dejanje bo podano tedaj, ko bo grožnja resna, torej takšna, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega, naperjena pa mora biti zoper (oškodovančevo) življenje in telo. Kdaj je grožnja takšna, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega, je odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera. Sodišče izhaja iz vsebine izrečene grožnje in okoliščin, ki zadevajo odnose med obsojencem in oškodovancem. Kazenski zakon v tem členu varuje pravico vsakogar do osebne varnosti, ki izhaja že iz določbe 34. člena Ustave.

7. V obravnavanem primeru je bil obsojenec spoznan za krivega, da je ogrozil varnost oškodovanca z resno grožnjo, da bo napadel njegovo življenje in telo s tem, da mu je dne 19. 5. 2009 zagrozil, da ga bo ubil in da ga bo tako pretepel, da mu bo vsa rebra polomil, svoje grožnje pa je podkrepil s tem, da je proti oškodovancu s pestjo večkrat zažugal in ga nato še pljunil v obraz, kar je pri oškodovancu povzročilo občutek resne ogroženosti in prestrašenosti. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse zakonite znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ in v zahtevi zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana. Sodišče je v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe opisano obsojenčevo grožnjo oškodovancu obrazloženo ocenilo kot resno, glede na okoliščine, v katerih je bila in na način, kako je bila oškodovancu izrečena (medsosedski spor med družinama obsojenca in oškodovanca, verbalna grožnja z ubojem je bila podkrepljena še z obsojenčevim žuganjem oškodovancu, oškodovancu je bila poznana obsojenčeva nasilnost). Kot takšna je bila izrečena grožnja z ubojem objektivno zmožna prizadeti pravico vsakogar do osebne varnosti iz 34. člena Ustave in z izrečenimi besedami je bila napadena oškodovančeva pravica do osebne varnosti, ki je bila zaradi grožnje prizadeta. Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ne gre za resno grožnjo, zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je glede obsojencu očitanega kaznivega dejanja sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. S tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.