Jedro

Pripadnik Slovenske vojske ne more v sodnem sporu doseči ugotovitve, katere enote so enake ali višje od tistih, na katere se nanaša dodatek iz 11. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, kot tudi ne more npr. izpodbiti odločitve delodajalca o tem, katere enote so enake ali višje od tistih iz Uredbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da: - se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni izplačati dodatek za poveljevanje za čas od 1. 6. 2012 do 30. 6. 2012 v neto višini 380,95 EUR, za čas od 1. 7. 2012 do 31. 7. 2012 v neto višini 500,00 EUR, za čas od 23. 7. 2015 do 31. 7. 2015 v neto višini 146,16 EUR, za čas od 1. 8. 2015 do 31. 8. 2015 v neto višini 500,00 EUR, za čas od 1. 9. 2015 do 30. 9. 2015 v neto višini 500,00 EUR, za čas od 1. 10. 2015 do 31. 10. 2015 v neto višini 363,64 EUR, za čas od 1. 11. 2015 do 30. 11. 2015 v neto višini 500,00 EUR, za čas od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2015 v neto višini 347,83 EUR, za čas od 1. 1. 2016 do 31. 1. 2016 v neto višini 500,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2017 do plačila; - je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 697,58 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

II. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 306,00 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni izplačati dodatek za poveljevanje za čas od 1. 6. 2012 do 30. 6. 2012 v neto višini 380,95 EUR, za čas od 1. 7. 2012 do 31. 7. 2012 v neto višini 500,00 EUR, za čas od 23. 7. 2015 do 31. 7. 2015 v neto višini 146,16 EUR, za čas od 1. 8. 2015 do 31. 8. 2015 v neto višini 500,00 EUR, za čas od 1. 9. 2015 do 30. 9. 2015 v neto višini 500,00 EUR, za čas od 1. 10. 2015 do 31. 10. 2015 v neto višini 363,64 EUR, za čas od 1. 11. 2015 do 3. 11. (pravilno 30.) 2015 v neto višini 500,00 EUR, za čas od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2015 v neto višini 347,83 EUR, za čas od 1. 1. 2016 do 31. 1. 2016 v neto višini 500,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2017 do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 433,79 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila. Sklenilo je, da se glede preostalega dela tožbenega zahtevka postopek ustavi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sklicuje se na stališča iz primera Pdp 38/2017, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Poudarja, da sodišče ne sme samo, mimo tožene stranke, ugotavljati, ali je določena enota enaka tistim iz 11. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Gre za uporabo materialnega prava, tako da (ne)substancirano prerekanje, ki ga toženi stranki s tem v zvezi očita sodišče, ni pomembno. Med tožnikom in drugim članom začasne skupine ni bilo linije poveljevanja. V revizijskem poročilu tožene stranke z dne 10. 7. 2016 so bile glede dodatkov ugotovljene nepravilnosti, ki jih je tožena stranka morala upoštevati. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, glede odločilnih dejstev pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Kot pravilno navaja pritožba, je bistveno vprašanje spora, ali lahko sodišče samo, mimo tožene stranke, na zahtevo pripadnika Slovenske vojske določi, da so izpolnjeni pogoji za izplačevanje dodatka po 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da je to možno ter posledično tožniku v zvezi z obdobjem (v letu 2012, nato v letu 2015 in januarja 2016), ko je na mednarodni operaciji oziroma misiji (MOM) opravljal naloge kot načelnik A. (A.) priznalo dodatek za poveljevanje.

6. Člen 11 Uredbe je v spornem času v prvi alineji prvega odstavka 11. člena določal, da dodatek za poveljevanje v MOM znaša 500,00 EUR za poveljnike voda, njemu enake ali višje enote ter načelnike odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma za vodje - inštruktorje na tej ravni. Z 20. 5. 2017 (Ur. l. RS, št. 25/2017) je začel veljati drugi odstavek 11. člena Uredbe, da enake ali višje enote iz prejšnjega odstavka v MOM določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske oziroma Obveščevalno varnostne službe. Slednja ureditev, ki je natančneje predpisala način določitve, katere enote so enake ali višje od tistih, na katere Uredba veže dodatek za poveljevanje, ne pomeni, da že pred 20. 5. 2017 ni bilo v pristojnosti tožene stranke, da določi funkcije, na katere veže ta dodatek. Vseskozi je v pristojnosti tožene stranke, da določi, katere enote se štejejo za enake ali višje od tistih, za katere Uredba določa dodatek za poveljevanje. Sodišče ne sme posegati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke (Pdp 38/2017). Pripadnik Slovenske vojske ne more v sodnem sporu doseči ugotovitve, katere enote so enake ali višje od tistih, na katere se nanaša dodatek iz 11. člena Uredbe, kot tudi ne more npr. izpodbiti odločitve delodajalca o tem, katere enote so enake ali višje od tistih iz Uredbe.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik s sklepom z dne 29. 5. 2012 za čas od 1. 6. 2012 do 31. 7. 2012 ter nato s sklepom z dne 30. 6. 2015 za čas od 23. 7. 2015 do 31. 1. 2016 imenovan v začasno skupino kot načelnik A.. S sklepoma so mu bili priznani dodatki, ki naj bi zajemali tudi dodatek za poveljevanje. Iz revizijskega poročila tožene stranke z dne 17. 10. 2016 izhaja neupravičenost do tega dodatka. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tožnik do dodatka upravičen že zgolj zaradi funkcije, kar naj bi bilo v skladu z 11. členom Uredbe, ter da niti ni relevantno, ali je dejansko poveljeval ali ne. Tudi kasnejši sklep pristojne ministrice z dne 27. 6. 2017, na podlagi katerega je organizacijska enota A. primerljiva s sektorjem, ne daje podlage za zaključek o tem, da je tožnik upravičen do vtoževanega dodatka, saj se ta nanaša na predhodno obdobje.

8. Ker ni podlage za priznanje dodatka za poveljevanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP), kar je vplivalo tudi na spremembo odločitve o stroških postopka (154. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je toženi stranki stroške postopka odmerilo v višini 697,58 EUR oziroma glede na delež uspeha (40 % - zaradi delnega umika tožbe) v višini 279,03 EUR. Ker je tožena stranka na podlagi spremenjene odločitve uspela v celoti, se ji priznajo stroški v višini 697,58 EUR.

9. Zaradi uspeha s pritožbo je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 500 točk za pritožbo in 2 % materialne stroške, kar znaša 306,00 EUR (154. in 165. člen ZPP).