Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka (delodajalec) od toženke (delavke) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala, ker naj bi toženka za naročnika delo opravila nekvalitetno. Svojih očitkov tožeča stranka ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni izkazano, da bi ravnala toženka nedopustno in je odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 28.638,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (I/1. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (I/2. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.528,05 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga laično pritožbo in navaja, da se je skupina delavcev dogovorila, da bo delodajalca, lastnika podjetja in direktorico osebno uničila, kar je večkrat verbalno grozila skupaj s kolegico A.A., katero je sodišče štelo kot "verodostojno pričo". Med nenaklonjenimi je tudi predstavnik Zveze sindikatov B., C.C., ki je kršil temeljno vlogo sindikata v svetu, to je dogovor v iskanju rešitev za ohranitev delovnih mest in ne njihovo uničenje. V obdobju 2012 do 2014 ni niti enkrat kot predstavnik sindikata, stopil v kontakt z upravo podjetja, ki išče rešitve za ohranitev delovnih mest. Tožeča stranka navaja, da se je na domačem naslovu računovodkinje v tem obdobju ustanovilo društvo D.. Tožeča stranka kot invalidsko podjetje je bila vedno del socialne ekonomije, kar je računovodkinja dobro vedela. Sodišče prve stopnje je povzelo v zapisnik o glavni obravnavi le pavšalno izpoved E.E.. Stanje bolezni lastnika F.F. lahko sodišče preveri po uradni dolžnosti na Onkološkem inštitutu G., dokazano mu pa tovrstno bolezen povzroča stres in čustvena prizadetost. Vzorčna kontrola H. je vzela v skupno kontrolo 50 škatlic, pri čemer je našla napake v 32 škatlicah, kar znaša 64 %, tako da je tožeča stranka izgubila posel. Najdene napake je zapisovala vodja proizvodnje I.I., kateri pa sodnica ni dovolila, da na zaslišanju prebere, koliko je bilo napak. Sodišču ni bil plan ohranitev delovnih mest invalidom, ampak njihovo uničenje. Da je določena norma s strani naročnika, je potrdila tudi E.E. na zaslišanju, vendar tega ni zapisano v zapisnik, saj je sodnica to dejstvo namerno preslišala. Toženka je od leta 2006 imela nalogo, da opravlja končno kontrolo in tehtanje kosov pred oddajo in je to tudi vestno opravljala do aprila 2014, ko se je s skupino delavcev zmenila, da bodo povzročili namerno škodo. Zaradi reklamacij pri pakiranju v aprilu 2016 je tožeča stranka izgubila delo na ročnem pakiranju, pri čemer je program ročnega pakiranja zagotavljal delo desetim delavcem na mesec, od tega šestim invalidom. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov ter Uredbe o splošnih in skupinskih uredbah državnih pomoči EU. Prijateljica tožene stranke A.A. je v bistvu vse organizirala. Sodišče prve stopnje je pri svojih odločitvah upoštevalo le določila 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, ker je bila zaradi dnevne zamude plača po 18. v mesecu. Delavci so podali odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1. Pogoj za odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni bil izpolnjen, razen za sporazumne odpovedi, kar so delavci sami želeli. Sodišče ob tem ni hotelo upoštevati določila 111. člena ZDR-1, ko delavec brez vednosti delodajalca izostane z dela pet zaporednih delovnih dni in si pridobi pet zaporednih neupravičenih izostankov. 111. člen ZDR-1 je bil glavno vodilo celotnega procesa, ko so se delavci neinvalidi dogovorili, da bodo tožečo stranko uničili. Naslovno sodišče ni izvedlo vse dokaze, ki gredo v korist tožeče stranke, pri čemer ni upoštevalo koristi ohranitve delovnih mest invalidom v regiji. Tožeči stranki je bila povzročena škoda, pri čemer tožeča stranka prilaga dokumentacijo k pritožbi. Skupina delavcev je v letu 2014 namerno povzročila škodo ali poslabšanje bonitete podjetja, katerega posledice trpi še danes.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožeče stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni hotelo zaslišati ostalih prič, katere bi lahko pričale v korist tožeče stranke. Toženi stranki ni jasno, kaj je želela tožeča stranka povedati z navedbami, da so delavci zaslužili 11,00 EUR na mesec na osebo. Tožena stranka je svoje delo oziroma kontrolo opravljala vestno, tako s tehtanjem, kot vizualno in je vsako preseganje oziroma nedoseganje pravilne teže pakiranega izdelka za več kot 3 grame, kot je bilo dovoljeno, vrnila nazaj v vizualni pregled. Tožeča stranka podaja vrsto pritožbenih novot, ki niso upoštevne. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo tožeča stranka uveljavlja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je svoje razloge za odločitev argumentirano obrazložilo, zato v izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o navedenih odločilnih dejstvih med seboj tudi niso v nasprotju, zato je pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe možen. V izpodbijani sodbi ni podana niti bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo in povzelo izvedene dokaze in pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala odškodninske odgovornosti toženke. V obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni nasprotja o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič tožeče stranke, saj strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v obravnavani zadevi (213. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je upoštevajoč podano trditveno podlago tožeče stranke izvedlo vse dokaze, ki so bili za sprejeto odločitev potrebni, saj je zaslišalo direktorico tožeče stranke J.J., toženo stranko, priče I.I., E.E., A.A. ter K.K.. Preostale dokazne predloge je sodišče utemeljeno kot nerelevantne za odločitev zavrnilo in svojo odločitev obširno obrazložilo. Izvedba dokazov ni potrebna, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, na končno odločitev ne morejo vplivati. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovali dejstvo, ki ni pravno relevantno ali je že dokazano, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve sodbe. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje upoštevalo trditveno podlago tožeče stranke.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženke zahteva plačilo odškodnine za škodo v višini 28.638,45 EUR, ki je nastala: - ker je toženka v aprilu 2014 sodelovala v skupini delavcev, ki so za naročnika H. d. o. o. opravili napačno pakiranje in je naročnik podal reklamacijo ter odpovedal pogodbo o sodelovanju; - ker je bila med tistimi delavci, ki so v aprilu 2014 namenoma in iz velike malomarnosti napačno pakirali za H. tako, da je prišlo do odpovedi pogodbe; - ker je v letu 2014 nestrokovno delala, za kar se je dogovorila s sodelavci z namenom povzročiti škodo tožeči stranki; - zaradi zmanjšanja prihodkov, v obdobju od junija do decembra 2014, v posledici nenadnega prenehanja dela velikega števila delavcev, ki so podali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med njimi tudi toženka.

Sodišče prve stopnje je po obširno izpeljanem dokaznem postopku zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala prvega elementa odškodninske odgovornosti, to je nedopustnega ravnanja toženke, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje, saj je sodišče dejansko stanje glede temelja odškodninske odgovornosti pravilno in popolno ugotovilo, njegova obrazložitev sodbe pa je logična ter materialnopravno pravilna. Glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče navaja, da morajo ob pogojih iz 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1) za odškodninsko odgovornost izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, določene v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001, OZ). Ob navedenem je delavec odgovoren, če na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu. Subjektivna oziroma krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v prvem odstavku 131. člena OZ, ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (v konkretnem primeru namenoma ali iz hude malomarnosti). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala bistvenega elementa odškodninske odgovornosti - protipravnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka za naročnika H. aprila 2014 delo kontrole opravila nekvalitetno. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje izvedlo dovolj dokazov, saj je zaslišalo tako direktorico tožeče stranke J.J. in toženo stranko. Sodišče je zaslišalo tudi priče I.I., E.E., A.A. in K.K.. I.I. je v zvezi z reklamacijo H. izpovedala, da je bila obveščena o napakah, da je opravila pregled in ugotovila, da je prišlo do velikih napak pri pakiranju, zato je sklepala, da so bile namerne. Pojasnila je, da ni videla tožene stranke, da bi napačno vlagala elemente v škatlico, saj je to delo opravljalo več delavcev. Med sodelavci ni obstajal dogovor, da bodo delodajalca uničili, niti tožeči stranki ni nihče grozil s tem.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v zapisnike na narokih za glavno obravnavo nepopolno povzemalo izpovedbe prič oziroma strank, konkretno pavšalno izpoved E.E., tako da to škodi tožeči stranki. Po določilih drugega odstavka 124. člena ZPP ima stranka, kadar meni, da je sodnik nepravilno povzel vsebino izjave, ki je bila podana na naroku, pravico ugovarjati na zapisnik. Iz zapisnika z dne 15. 9. 2016 ne izhaja, da bi pooblaščenka tožeče stranke oziroma zakonita zastopnica, kakorkoli ugovarjala vsebini zapisnika, predvsem zapisu izjave priče E.E..

10. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da I.I. na zaslišanju ni bilo dovoljeno brati, koliko je napak, saj iz zapisnika jasno izhaja, da je I.I. izpovedala o številu napak ter o dejstvu, da je bilo pregledanih 5.000 škatlic. Tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je bilo pregledanih zgolj 50 škatlic, izmed njih pa je imelo kar 32 škatlic napako. Pritožbena navedba tožeče stranke, da je bil delež napak 64 %, je neskladna tudi z izpovedjo zakonite zastopnice tožeče stranke. Tako je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da iz listinskih dokazov in izpovedi prič ne izhaja, da je bila toženka tista, ki je nepravilno sestavila izdelek, za kontrolo izdelka pa tudi ni bila odgovorna.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožena stranka sodelavce nagovarjala k nedoseganju norme, saj je nasprotno o povečanju norme izpovedala prav direktorica sama. Tožeča stranka ni z nobenim dokazom dokazala, da bi toženka nagovarjala delavce k nedelu oziroma k nedoseganju norme, toženka pa se je le pod svojo pripombo na previsoko normo podpisala, podpisali pa so tudi nekateri sodelavci. Sicer pa iz izvedenih dokazov izhaja, da se je norma zviševala zaradi povečanja minimalne plače, to pa je nenazadnje potrdila tudi direktorica. Pri tožeči stranki se je norma zviševala glede na gibanje minimalne plače, kar je pomenilo, da se je v primeru zvišanja minimalne plače zvišala tudi norma v proizvodnji, ki je veljala za vse delavce. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije in prepričljivih in skladnih izpovedi prič ugotovilo, da so razlogi za nedoseganje norme oziroma pričakovane realizacije na strani tožeče stranke in ne tožene stranke. Tožeča stranka je namreč normo z leti zviševala, in sicer do te mere, da je tožena stranka in večina njenih sodelavcev v rednem delovnem času niso mogli doseči, posledično pa niso dosegli pričakovane realizacije. Ob navedenem pritožbeno sodišče navaja, da je določanje norme stvar notranje organizacije dela delodajalca in ne morda zunanjih poslovnih partnerjev. Tožeča stranka pa je bila tista, ki je z dogovorom z zunanjim partnerjem morala uskladiti morebitna njihova nerealna pričakovanja glede doseganja norme oziroma njihovega plačila.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka ni bila z nikomer organizirana in dogovorjena za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala individualno, saj tožeča stranka očitno ni izpolnjevala obveznosti iz delovnega razmerja in je zamujala s plačilom plač, pri tem pa se sama sklicevala na svoje likvidnostne težave. Sicer pa je tožeča stranka sama navedla, da toženki in ostalim delavkam ni izplačevala plač v zakonsko določenih rokih, temveč jim jih je izplačevala z zamikom. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka skupaj z ostalimi delavci, ki so podali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1 zlorabila ta institut, da bi tožeči stranki povzročila škodo. Če delodajalec svojih obveznosti do delavcev ne izpolnjuje ali krši pravice, ki jih opredeljuje prvi odstavek 111. člena ZDR-1, imajo ti delavci zakonsko pravico podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato o kakršnihkoli zlorabah tega instituta v primeru podaje takšnih izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče govoriti. Sicer pa je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi reševalo tožbeni zahtevek delodajalca zaradi plačila odškodnine, kot izhaja iz predložene listinske dokumentacije pa sodišče prve stopnje rešuje izredno odpoved tožeče stranke (v konkretni zadevi tožene stranke) v drugem postopku.

13. Glede na navedeno je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da bi ravnala toženka nedopustno in zato tudi ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo.

14. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.