Jedro

Odločbo, s katero je ugotovljeno, da je bila tožnica določenega dne imenovana za izvršiteljico, da štiriletni rok, v katerem so izvršitelji dolžni opravljati preizkus znanja, poteče dne ..., ter določeno da bo tožnica preizkus znanja opravljala določenega dne pred določeno komisijo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 1. 2008. S citirano odločbo je minister za pravosodje ugotovil, da je bila tožnica z odločbo dne 20. 4. 2004, imenovana za izvršiteljico (1. točka izreka); da štiriletni rok, v katerem so izvršitelji dolžni opraviti preizkus znanja, tožnici poteče dne 20. 4. 2008 (2. točka izreka). Odločil je tudi, da bo tožnica opravljala preizkus znanja dne 18. 4. 2008 pred komisijo, ki jo sestavljajo predsednica A.A. ter člana B.B. in C.C. (3. točka izreka), ter da stroški opravljanja preizkusa znašajo 190,08 EUR (4. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da si tožnica svojega pravnega položaja v obravnavani zadevi ne more izboljšati, ker je tožena stranka o isti stvari dne 12. 11. 2008 izdala novo odločbo, s katero je na novo ugotovila tožničino obveznost, da opravlja preizkus znanja za izvršitelja, in določila nov rok za opravljanje preizkusa ter izpitno komisijo. Tožnica ne zatrjuje, da so ji iz izpodbijane odločbe do izdaje nove odločbe nastale kakšne pravne posledice v smislu 20. člena Pravilnika o strokovnem izobraževanju ter programu, pogojih in načinu opravljanja preizkusa znanja izvršiteljev (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to, da je z novo odločbo določen tudi novi rok za opravljanje preizkusa znanja (23. 2. 2009), pa tudi na podlagi odločbe, ki je predmet tega upravnega spora, za tožnico ne morejo nastati več pravne posledice v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ in Pravilnika.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da je stališče sodišča, da izdaja nove odločbe avtomatično nadomesti prejšnjo odločbo, materialnopravno zmotno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Glede na določbo 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP mora dispozitiv nove odločbe vsebovati dva dela. V prvem delu se drugače odloči o zadevi, v drugem pa se izreče, da se s to odločbo nadomesti prejšnja odločba. Brez nadomestitvenega dela izreka prejšnja odločba ostane v veljavi. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa. Zato lahko tožnico še vedno zadenejo posledice v smislu 20. člena Pravilnika. Tožnica je zahtevala odpravo odločbe v celoti, saj ocenjuje, da ji preizkusa znanja ni treba opravljati, ker ima opravljen pravniški državni izpit. Izpodbijani sklep o teh tožničinih navedbah molči, kar je bistvena kršitev določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno zavrglo tožničino tožbo, vendar pa je navedlo napačne razloge za svojo odločitev. V obravnavani zadevi se izpodbija odločba Ministra za pravosodje, ki pa po vsebini ni odločba v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, čeprav ima naziv „odločba“, saj z njo ni bilo odločeno o upravni zadevi. S prvim odstavkom 2. člena ZUP je predpisano, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. To pa z izpodbijano odločbo, s katero je ugotovljeno, da je bila tožnica dne 20. 4. 2004 imenovana za izvršiteljico, da štiriletni rok, v katerem so izvršitelji dolžni opravljati preizkus znanja, poteče dne 20. 4. 2008, ter določeno da bo tožnica preizkus znanja opravljala določenega dne pred določeno komisijo, ni bilo storjeno, saj nič od tega ni pravica, obveznost ali pravna korist s področja upravnega prava. Odločbe ministra po njeni vsebini zato ni mogoče šteti za odločbo v smislu ZUP. Takšne odločbe pa tudi ni dopustno izpodbijati po 2. in 4. členu ZUS-1. Z njo se namreč ne posega niti v pravni položaj tožnice, niti v njene ustavne pravice, saj gre za akt, ki sam po sebi še ne učinkuje in ne povzroča pravnih posledic.

6. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ne more vplivati dejstvo, da je v pravnem pouku izpodbijane odločbe navedeno, da je dovoljen upravni spor, saj napačen pravni pouk tožnici ne more zagotoviti več procesnih pravic, kot ji jih daje zakon.

7. Ker v obravnavanem primeru akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, bi moralo sodišče prve stopnjo tožbo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ugotovljena pomanjkljivost izpodbijanega sklepa pa po presoji Vrhovnega sodišča ni vplivala na njegovo zakonitost. 8. Na drugačno odločitev sodišča pritožbene navedbe glede vsebine odločbe tožene stranke z dne 12. 11. 2008 ne morejo vplivati, saj navedena odločba ni predmet tega upravnega spora.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.